Zakon za razkroj Slovenije? Preverili smo trditve sindikatov

Po nedeljskih referendumih bodo volivci predvidoma 6. decembra znova odločali na referendumu, tokrat o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Sindikalne centrale, ki so zahtevale referendum, opozarjajo na zmanjševanje sredstev za javne storitve, prisilno upokojevanje in koristi za najpremožnejše. Preverili smo njihove navedbe in jih primerjali z besedilom zakona ter analizo Fiskalnega sveta.

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki ga je državni zbor sprejel maja, je že več mesecev predmet ostrega spora med vlado in sindikati. Ti so za razpis zakonodajnega referenduma zbrali 42.694 overjenih podpisov in 9. oktobra v državni zbor vložili zahtevo za njegovo izvedbo. Zakon so označili za zakon za razkroj Slovenije. »To ni zakon za razvoj Slovenije – to je zakon za razkroj naše države, kot smo jo poznali doslej,« so zapisali v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Sindikati opozarjajo, da zakon ogroža socialno državo, zmanjšuje sredstva za javne storitve in koristi predvsem najpremožnejšim. Vlada in delodajalske organizacije nasprotno poudarjajo davčne razbremenitve, gospodarski razvoj in koristi za prebivalstvo. Toda ali zakon res prinaša razkroj socialne države, kot opozarjajo sindikati? Preverili smo njihove najodmevnejše trditve in jih primerjali z zakonskimi določbami ter ugotovitvami Fiskalnega sveta.

Koristi naj bi imeli samo najbogatejši

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) na svoji spletni strani trdi, da bodo od zakona korist imeli le najbogatejši, običajni ljudje pa nobene. Takšna trditev ne upošteva več določb zakona. Slednji med drugim znižuje DDV na izbrana osnovna živila, odpravlja prispevek za dolgotrajno oskrbo za del zavezancev, med njimi upokojence, in omogoča ugodnejšo davčno obravnavo dela samozaposlenih. Da znižanje DDV ne koristi zgolj premožnejšim, ugotavlja tudi Fiskalni svet. V septembrski analizi pojasnjuje, da bi se ob popolnem prenosu nižje obdavčitve v končne cene razpoložljivi dohodek v odstotkih najbolj povečal gospodinjstvom z nižjimi dohodki, v absolutnih zneskih pa gospodinjstvom z najvišjimi dohodki. Ob tem opozarja, da je v praksi verjetnejši zgolj delni prenos davčne razbremenitve v cene.

Res je, da uvedba razvojne kapice neposredno koristi predvsem zaposlenim z najvišjimi dohodki. Po oceni Fiskalnega sveta bi bilo v letu 2027 do te ugodnosti upravičenih skoraj 22.000 zavezancev. Prav tako analiza ugotavlja, da je več ukrepov zakona usmerjenih predvsem v višje dohodkovne razrede. Toda koristi posameznih ukrepov ni mogoče enačiti s koristmi celotnega zakona. Trditev, da običajni prebivalci od njega ne bi imeli prav nobene koristi, zato ne drži.

Bo iz javnih blagajn vsako leto izginila milijarda evrov?

Sindikati opozarjajo na velik izpad prihodkov za pokojninsko in zdravstveno blagajno. Njihovi pomisleki imajo podlago v analizi Fiskalnega sveta, ki neposredno poslabšanje javnofinančnega salda v letu 2027 ocenjuje na približno 1,2 milijarde evrov oziroma 1,5 odstotka BDP. Največji posamezni učinek bi imela uvedba razvojne kapice, ocenjena na 265 milijonov evrov, in možnost prejemanja polne pokojnine ob nadaljevanju dela, za katero je predvidenih dodatnih 257 milijonov evrov odhodkov. Vendar Fiskalni svet izrecno poudarja, da 1,2 milijarde evrov ne predstavlja trajnega letnega stroška zakona. Izračun namreč vključuje časovno omejene ukrepe, med drugim devetmesečno znižanje DDV na energente in znižanje prispevne osnove za določene samozaposlene in kmete, ki ga je mogoče koristiti največ 24 mesecev.

Analiza upošteva še pričakovane pozitivne učinke zakona na gospodarsko aktivnost. Po opravljenih simulacijah bi ti kratkoročno nadomestili približno četrtino neposrednega poslabšanja javnofinančnega salda, dolgoročno oziroma po desetih letih pa približno polovico. V nobeni simulaciji pozitivni učinki ne bi v celoti nadomestili negativnih javnofinančnih posledic. Fiskalni svet opozarja še, da nekateri ugodnejši dolgoročni rezultati temeljijo na predpostavki prilagajanja javne porabe, med drugim zmanjševanja izdatkov. Sindikalni pomisleki glede morebitnega pritiska na financiranje javnih storitev zato niso neutemeljeni. Vendar analiza ne ugotavlja, da bodo zaradi zakona nujno zmanjšane pokojnine, zdravstvene pravice ali obseg posameznih javnih storitev. Takšne posledice bi bile odvisne od nadaljnjih javnofinančnih odločitev.

Ali zakon uvaja prisilno upokojevanje?

Pri tej trditvi imajo sindikati zakonsko podlago. Po 24. členu interventnega zakona bi pogodba o zaposlitvi ob izpolnitvi določenih pogojev za starostno upokojitev prenehala veljati po samem zakonu. Zakon sicer omogoča nadaljevanje zaposlitve. Delavec lahko predlaga nadaljevanje delovnega razmerja, delodajalec pa mora svojo odločitev obrazložiti. Če v predpisanem roku ne odgovori, se delovno razmerje nadaljuje pod enakimi pogoji. Delavcu je zagotovljeno še sodno varstvo. Kljub tem varovalkam bi zakon spremenil dosedanji položaj zaposlenih, saj bi nadaljevanje zaposlitve postalo odvisno od posebnega postopka. Trditve o avtomatičnem prenehanju pogodbe zato ni mogoče zavrniti kot sindikalno zavajanje.

Ali zakon privatizira zdravstvo?

Sindikati opozarjajo, da bi spremembe omogočile širjenje zasebnega zdravstva, daljšanje čakalnih dob in zmanjševanje obsega storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Interventni zakon res rahlja omejitve sodelovanja med javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebnimi izvajalci, vendar možnost dodatnega dela zdravnikov pri zasebnikih ni novost. Takšno delo je bilo ob soglasju delodajalca dovoljeno že pred reformo Golobove vlade, ki je leta 2025 pogoje močno zaostrila. Ustavno sodišče je decembra istega leta del prepovedi razglasilo za protiustaven.

Precej pomembnejša je druga sprememba, ki jo prinaša interventni zakon. Njegov 27. člen odpravlja omejitev razpolaganja z dobičkom koncesionarjev, uvedeno v času Golobove vlade. Po tej ureditvi so morali koncesionarji presežke prihodkov nad odhodki iz javno financirane dejavnosti nameniti za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti, med drugim za opremo, izobraževanje in plače zaposlenih, ne pa jih razdeliti lastnikom. Ustavno sodišče je junija letos presodilo, da takšna omejitev ni v neskladju z ustavo. Interventni zakon jo kljub temu odpravlja, s čimer koncesionarjem omogoča prostejše razpolaganje s sredstvi, ustvarjenimi pri izvajanju javne zdravstvene službe.

To odpira vprašanje, ali naj se presežki iz javno financiranih zdravstvenih storitev vračajo v zdravstveno dejavnost ali jih je dopustno izplačevati lastnikom. Sindikalni pomisleki imajo pri tej določbi konkretno podlago, čeprav sama sprememba še ne dokazuje, da se bodo zaradi nje podaljšale čakalne dobe ali poslabšala dostopnost zdravstvenih storitev.

Preverjanje tako kaže, da imajo nekatera sindikalna opozorila podlago v zakonskih določbah in strokovnih ocenah, medtem ko so druge trditve pretirane ali pa morebitne negativne posledice predstavljajo kot neizogibne. Zakon prinaša tako razbremenitve za posamezne skupine prebivalstva kot javnofinančna tveganja - dejanski obseg teh pa bo odvisen od gospodarskih učinkov in nadaljnjih odločitev države.