Zmagovalci so Pahor, mediji in strici

POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty ImagesTo ni moja Slovenija. To ni naša Slovenija. Ta misel me je obšla v trenutku, ko je Milan Kučan po izvolitvi novega predsednika čestital Sloveniji.

Kot že ničkolikokrat doslej, se na volitvah nista soočila konkurenčna tabora in dva programa. Izbirali smo med dvema politikoma povsem iste barve. Absurdno je bilo, da je starejši kandidat, član komunistične elite že v času diktature, zagovarjal bolj liberalna in manj radikalna stališča kot njegov precej mlajši izzivalec, ki so ga mediji slavili kot nov politični obraz.

To so ljudje sredinske in desnosredinske usmeritve prepoznali in premagali koalicijo podpornikov trde levice in abstinentov. Marjanu Šarcu je tako z mislijo, da to ni naša Slovenija in spodbudo k neudeležbi na volitvah, zelo pomagal - Janez Janša.

Nizka, a ne katastrofalno nizka udeležba


A vendar udeležba ni bila tako nizka, kot so si nekateri potihem želeli. Pred petimi leti je bila udeležba v drugem krogu skorajda enaka. Pa tudi sicer ne moremo pritrditi izjavi nekaterih politikov, da je nizka udeležba zaušnica politikom. Če bi si politiki resnično želeli višje udeležbe, bi jo namreč zelo hitro dosegli s spletnim glasovanjem in z znižanjem starostne omejitve. O slednji ideji vsaj tu in tam slišimo kak glas, o prvi pa nikjer niti besede.
Pravi zmagovalec je gotovo Borut Pahor, ki se je še drugič glasno uprl stricem iz ozadja in na volitvah dobil večino. To mu daje legitimnost, pa tudi moč, da bo v drugem mandatu lahko še bolj neodvisno odločal in se tu in tam približal tudi volivcem desne sredine.

Pahor odpira pot novi levici


Pravi zmagovalec je gotovo Borut Pahor, ki se je še drugič glasno uprl stricem iz ozadja in na volitvah dobil večino. To mu daje legitimnost, pa tudi moč, da bo v drugem mandatu lahko še bolj neodvisno odločal in se tu in tam približal tudi volivcem desne sredine.

Če mu bo še naprej pri tem sledil predsednik njegove matične stranke, včasih partije, danes preimenovane v socialdemokrate, Dean Židan, bi utegnila na levici nastati nova, levosredinska opcija. Doslej je bil namreč ta prostor nezaseden, oziroma so stranke z raznimi liberalnimi in sredinskimi nazivi bile v resnici sateliti levičarskih trdorokcev.

Prav tu se potem obeta ponovitev spopada na državnozborskih volitvah. Sredino in levo sredino bo namreč skušal osvojiti Marjan Šarec, ki bo ustanovil stranko, novo reinkarnacijo ZSMS-LDS-Zares-Pozitivna Slovenija-SMC.

To smo lahko ugotovili že ob 19.05, ko je Šarec ugotovil, da je poražen in zato v trenutku zamenjal masko: iz pretendenta za predsednika države v kandidata za šefa vlade. Mediji so to takoj pograbili in ga oklicali za zmagovalca. A v resnici je Šarec le maska zmagovalca. Za masko se skrivajo navijaški mediji in strici iz ozadja. Ti so pravi zmagovalci volitev.

Štirje bloki desne sredine


Desna sredina se mora zaradi tega spopada zelo zamisliti, saj ji to ne obeta nič dobrega. Če je bilo v prvem krogu še logično, da so se glasovi razpršili, pa je to v drugem krogu dokaz, da med pomladnimi strankami in desnosredinskimi volivci ni prav nove sinergije več.

Tokrat so bili razdeljeni na štiri bloke: prvi so volili Pahorja, drugi so volili Šarca, tretji so ostali doma, ker je to rekel Janez Janša in četrti, ki so ostali doma, ker niso hoteli izbirati med dvema slabima kandidatoma. Pred petimi leti so vsi ti volivci volili enako.

V primeru, da bo SD močna stranka tudi po naslednjih volitvah, bo ta naraščajoča neenotnost odprla možnost uresničitvi ideje o veliki koaliciji med SDS in SD. In zdi se, da je to edina možnost, da še kdaj katera od desnosredinskih strank pride na oblast: desnosredinske vlade namreč še dolgo ne bo – ne le zaradi slabega skupnega rezultata, ampak še bolj zaradi nesposobnosti medsebojnega sodelovanja.

Take Slovenije marsikdo ne bo vzel za svojo. Zato se bo trend abstinence pomladnih volivcev še nadaljeval.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike