Življenje v zelo veliki družini je "cel žur"

Te družine so kraj vzgoje aktivnih, vztrajnih, delovnih in vernih odraslih ljudi.

Vsaka družina je drugačna. V naši seriji člankov o velikih družinah lahko danes berete o dveh, ki izgledata povsem različni, imata pa veliko skupnega. Na primer red in hkrati živahen utrip oz. džumbus, polne vozičke hrane, množico lumparij in potrpljenja, veliko bratov in sester, ki znajo skrbeti drug za drugega in ostanejo močni zavezniki za vse življenje …

Življenje v zares veliki družini je cel žur. »Čaki, kok vas je,« začudeno vprašajo ljudje, ko povedo, koliko jih je. Otrok takih družin okolica ne jemlje nujno resno, ko naštevajo svoje brate in sestre, sami pa si brez njih življenja ne znajo predstavljati.

V družini Habe je poleg očeta in mame še pet fantov in sedem deklet. Najstarejša Bernarda bo letos stara 29 let, najmlajši Srečko 5. Med njima je 24 let razlike. Starejši so že odšli od doma, mlajši s staršema živijo na mirni podeželski kmetiji.

Pri Mezgovih je deset otrok. V meščanski družini, ki ima svoj pristan v Logatcu, je zaposlen oče, mama je doma. Otroci so aktivni vsak na svojem področju, od glasbe do športa. Starejši so že samostojni. Med fanti je že en duhovnik, dva sta v bogoslovju.

»Meni je bilo nekaj najbolj normalnega, da sem na vsako leto, dve, tri dobila bratca ali sestrico. S tem sem živela,« pravi Marta Habe, danes že povsem samostojno dekle, ki živi in dela v Ljubljani.

»Vsakič, ko se je nekdo rodil na novo, je bil nekako tudi tvoja skrb. Ne, da bi kdo nate prelagal kakršno koli delo, ampak vsi smo vedeli: novega bratca imamo, treba je poskrbeti zanj, paziti nanj, ker je še majhen. Vsi smo nekako sprejeli, da moramo paziti drug na drugega,« nadaljuje.

Težko je v najstniških letih …

»Ko sem bila precej mlajša, sem bila navdušena, da sem lahko šla grabit, pomolst krave, na traktor … V puberteti pa mi je šlo vse na živce,« pravi Marta.

»Zakaj na vsem svetu imamo krave in kdo sploh še ima kmetijo … zakaj je treba ven, pa drva žagat …,« se je spraševala kot najstnica, danes pa se zaveda, da prav zato zna delati in delo videti.

Marija Mezeg pravi, da si je kot otrok želela biti edinka, danes pa je zelo hvaležna za brate in sestre: »Kot majhni smo se med seboj precej borili za pozornost in ljubezen staršev. Smo pa imeli več pozornosti bratov in sester,« pravi njen 31-letni brat Domen, najstarejši otrok v družini.

Ponavadi je divje in glasno - džumbus

Pri Mezgovih je veljal nenapisan red, ki so se ga morali vsi spoštovati in se ga držati. »Punce smo bolj skrbele za gospodinjska opravila, fantje so pomagali očetu pri gradnji, sekanju drv …«  pripoveduje Marija.

Dan se je začel ob petih zjutraj, potem vstajanje, hitenje, šola. Popoldne so bili otroci na različnih aktivnostih, srečali so se šele zvečer. Pa še to z leti vse manj. Tako so se vsi zbrali le pri kakšnem nedeljskem zajtrku.

Nakupovanje je pripadalo mami. Ona je imela enkrat na teden velik nakup – 2 vozička, vmes je otroke poslala po stvari, če je kaj potrebovala.  Domen zna povedati, da je, kadar je moral v trgovino, vedno šel po 5 kg kruha in 10 litrov mleka.

Prevažali so se s pomočjo kombija in osebnega avtomobila, za umivanje pa so doma štiri kopalnice.

»Nikoli nam ni nič manjkalo«

»Nikoli, ampak res nikoli, nisem imela občutka, da bi nam karkoli manjkalo. Ko prideš v srednjo šolo morda vidiš kakšne razlike, ampak jaz se nisem čutila za nič prikrajšano. Če sem karkoli rabila, ni bilo problema. V 4. letniku gimnazije sem imela skoraj edina prenosnik, ki je bil takrat še luksuz, v 2. letniku faksa sem dobila avto. Doma so vedno opazili, če je kdo kaj potreboval. Nismo živeli razsipno, nikoli pa nam ni nič manjkalo. Zaradi kmetije smo tudi precej samooskrbni,« pripoveduje Marta.

Podobno izkušnjo ima tudi Marija, ki pripoveduje, da sicer niso imeli prestiža, je pa bilo otrokom omogočeno vse, za kar so pokazali voljo in resnost. Starši so prihranili za instrumente, študij, pa tudi za počitnice. »Moj oče je bil zelo skrben in je znal z denarjem pravilno ravnati. Vsako leto smo šli na počitnice na morje, tudi smučat smo šli. Vsak si je našel eno aktivnost, ki ga je veselila. Nekateri glasbeno šolo, drugi šport. Jaz sem se našla v atletiki,« pove Marija.

Desetkraten izziv za starše

Deset ali dvanajst otrok je poseben izziv tudi za starše. Za enega otroka na govorilne ure, za drugega na tekmo, za tretjega na roditeljski sestanek, za četrtega na nastop …

»Nista mogla biti povsod. ki, ko pozornost in ljubezen staršev bolj potrebuješ in te morda zaradi ostalih ne opazita. To je slabost take družine.«

Na vprašanje, ali bi tudi sami imeli deset ali več otrok, so vsi trije sogovorniki dali različne odgovore. »Mislim, da moraš biti predvsem tip človeka za tako družino. Potrebuješ veliko potrpljenja in ljubezni. Oba morata biti za to, da družina funkcionira. Res je potrebno biti zraven s srcem,« sklene Marija Mezeg.