Življenje med selitvami, vojno, podjetništvom in vero v Slovenijo

Zadnja dva torka nas v oddaji Pričevalci bogati pričevanje, ki bo zadovoljilo še tako zahtevnega gledalca. Danes (5. 5.) bo na sporedu drugi del izjemno zanimive življenjske zgodbe. Marjan Šef, rojen leta 1930 v Mariboru, je eden tistih pričevalcev, pri katerih osebna zgodba prerase v zgodbo stoletja.

Njegovo življenje povezuje več velikih slovenskih izkušenj: predvojno meščansko in katoliško okolje, stalne selitve po prostoru nekdanje Avstro-Ogrske in Jugoslavije, vojno, okupacijo, revolucijo, povojno represijo, šolanje v novem sistemu, tehnično ustvarjalnost, zasebno podjetnost v socializmu, osamosvojitveno navdušenje in pozno življenjsko modrost. V pogovoru nastopa kot človek izjemnega spomina, jasnih vrednot in življenjske vedrine.

Pri svojih častitljivih letih ne pripoveduje kot nekdo, ki bi se izgubil v grenkobi, temveč kot človek, ki zna tudi najtežje dogodke postaviti v širši okvir. Sam zase pravi, da je po naravi optimist. »So bili tudi temni časi, ampak sem videl luč. Nikdar nisem obupal.« Snemanje se je izvedlo na dveh lokacijah, tako v Medlogu pri Celju, kjer je v obnovljeni starodavni kmečki hiši njegov drugi dom, kot tudi v Ljubljani.

»So bili tudi temni časi, ampak sem videl luč. Nikdar nisem obupal.«

Korenine: številna krščanska družina, učitelji, muzikanti in močna mati

Marjan Šef izhaja iz številne krščanske družine. Bil je najmlajši izmed osmih otrok in ob pogovoru pove, da je ostal še edini živi med brati in sestrami. Družinske korenine po očetovi strani segajo v prleško-štajerski prostor, na Kog, kjer je bil njegov praded nadučitelj. V družini so bili učitelji, organisti in muzikanti, torej ljudje knjige, šole, cerkve in glasbe.

Stari oče po očetovi strani je bil organist v Celju, a je mlad umrl zaradi pljučnice in za seboj pustil šest otrok. Očetova mladost je bila zato zaznamovana s pomanjkanjem in odgovornostjo. Kot deček je moral zgodaj razmišljati, kako priti do kruha in ne biti materi v breme. Končal je trgovsko šolo, nato pa prišel v stik z Janezom Evangelistom Krekom in njegovim zadružnim delom. Kot revizor kmečkih zadrug je služboval tudi na Koroškem, kjer je v Pliberku spoznal Marjanovo mater.

Mati je bila Gorenjka iz Mošenj, iz družine Rotar. V Marjanovem spominu je ostala kot izjemno močna, odločna in praktična žena. V družinskih krizah ni klonila. Ko je družina zaradi očetovih poslovnih težav v Mariboru izgubila hišo, je bila prav ona tista, ki je šla pred banko in zahtevala rešitev. Njena drža se ponovi tudi ob Marjanovem rojstvu. Zdravniki so ji zaradi slabega zdravstvenega stanja svetovali splav, ona pa je odgovorila: »Ali bova oba živa ali pa oba umreva.« Skoraj stoletje pozneje Marjan to pove kot eno temeljnih dejstev svojega življenja.

Družina je bila nenehno na poti. Starši so se v prvih tridesetih letih zakona preselili kar šestindvajsetkrat: Celovec, Ljubljana, Split, Pliberk, Šentilj, Maribor, Zagreb, Celje in druga stanovanja vmes. To niso bile današnje selitve z avtomobilom in nekaj škatlami. Pohištvo, porcelan, obleke in posoda so šli v zaboje, slamo, na voz, na železnico in spet naprej. Marjan se spominja materinega stavka: »Ravno zavese sem obesila, pa smo že spet šli.«

Otroštvo med Zagrebom, Medlogom in slovensko šolo

Čeprav je bil rojen v Mariboru, so njegovi prvi močni otroški spomini povezani z Zagrebom. Tja se je družina preselila, ko je bil star tri leta. Spominjal se je stanovanja, vrat, predsobe, luči in glasov odraslih.

V Zagrebu so starejši bratje lahko študirali, kar je mati pozneje razumela kot srečo v nesreči. Šefovi so bili družina, ki je veliko dala na izobrazbo; skoraj vsi otroci so dosegli visoko izobrazbo ali strokovno pot. Marjan pa se pri sedmih letih ni pustil kar tako vključiti v hrvaško šolo. Ko ga je sestra nekega jutra peljala proti šoli, se je prijel za ograjo in vztrajal, da mu je oče obljubil slovensko šolo. V tem otroškem prizoru je že nekaj njegovega poznejšega značaja: trma, občutek pripadnosti, zvestoba jeziku. Družina se je nato preselila v Medlog pri Celju, na posestvo s petimi hektarji zemlje in staro hišo s črno kuhinjo. Oče jo je želel obnoviti v pristnem kmečkem slogu.

Pot v šolo je bila dolga. Iz Medloga je moral vsak dan približno pet kilometrov do okoliške šole. Otroci so se zjutraj zbirali kot jata, skupaj hodili, se vračali ob različnih urah in živeli otroštvo, ki ga današnji šolarji komaj razumejo. Spomini na učitelje so različni: od prijazne učiteljice v prvem razredu do stroge učiteljice, zaradi katere je od strahu bruhal, in do učiteljice srbohrvaščine z bambusovo palico. A v teh prizorih ni samo grenkoba; Šef jih pripoveduje tudi z značilnim humorjem, z občutkom za otroške zvijače in šolske anekdote.

Pred vojno je obiskoval šolo, v kateri so še imeli verouk, praznovali kraljeve rojstne dneve in živeli v svetu, ki se je kmalu zrušil. Že kot otrok se je spominjal atentata na kralja Aleksandra leta 1934. Ta zgodovinski dogodek je pri njem ostal povezan z večernim prizorom v spalnici, ko sta starejša brata prišla iz mesta in povedala novico.

Vojna: »Padajo pa samo Slovenci«

Začetek vojne je družina pričakala z zavedanjem, da se nekaj pripravlja. Oče je poslušal radio in politične komentarje. Marjan se spominja, da je bilo štirinajst dni pred nemškim napadom v oddaji slišati le marširanje in besede: »Mi marširamo.« Nato so za cvetno nedeljo prišli nemški avioni in motoristi.

Na Štajerskem so nekateri ljudje nemško vojsko sprejeli kot osvoboditelje, kar Marjan razlaga z nepoučenostjo in razmerami tistega časa. Njegovi starši pa so Nemce dobro poznali in oče je takoj ukrepal. Ko so izvedeli, da bi Nemci lahko odpeljali otroke, je Marjana in starejšo sestro poslal v Ljubljano k teti. Pozneje se jim je pridružila mati, oče pa je zaradi povezav in hrvaškega državljanstva nekaj časa urejal razmere med Zagrebom in Ljubljano.

V Ljubljani je Marjan hodil v šolo na Vrtačo in nato na gimnazijo za Bežigradom. Kot enajstletni deček ni razumel

vseh političnih razsežnosti, razumel pa je nekaj drugega: da padajo Slovenci. Njegov otroški sklep je bil pretresljiv: »Saj se vendar borijo proti okupatorju, padajo pa samo Slovenci.« V tem stavku je zajeta zgodnja izkušnja slovenske državljanske vojne, kakor jo je doživljal otrok, ki še ni poznal vseh imen, je pa čutil nelogičnost in grozo nasilja.

Družina je imela v vojni različne izkušnje. Eden izmed bratov je bil zaprt in poslan v italijansko taborišče Gonars, pozneje v Renicci. Mati mu je pošiljala pakete, dokler je bilo mogoče. Sestra, ki je ostala v Medlogu, je skrivala partizane. Pri njej so prenočevali tudi taki, za katere so Nemci razpisali visoke nagrade. V hiši so imeli skrivališče pod krušno pečjo, pred katero je ob nevarnosti prislonila omaro. Šefova pripoved s tem presega preproste politične oznake: družina ni bila revolucionarna, vendar je v konkretni človeški stiski pomagala tudi partizanom.

Marjan se spominja tudi zgodbe o Starem piskru, partizanskem vdoru in reševanju zapornikov, pa tudi krutosti časa, v katerem so se usode prepletale z nevarnostjo, ovaduštvom, pogumom in naključjem. Vojna ni bila abstraktna. Bila je v hišah, v kuhinjah, na vlakih, v pismih, v taboriščih, v strahu pred racijami in v previdnem poslušanju, kdo trka na vrata.

Vojna ni bila abstraktna. Bila je v hišah, v kuhinjah, na vlakih, v pismih, v taboriščih, v strahu pred racijami in v previdnem poslušanju, kdo trka na vrata.

Po vojni: grobišča, kmetija, gimnazija in pritisk nove oblasti

Konec vojne družina ni pričakala z olajšanjem brez sence. Ko so partizani prišli v Ljubljano, so se Šefovi držali doma. Kmalu zatem so odšli v Medlog. Tam pa je Marjana pričakal prizor, ki se mu je vtisnil za vse življenje: na koncu posestva, ob gozdičku, so bili veliki grobovi. Po njegovem spominu so bili dolgi okoli dvajset metrov. Sosedje so pripovedovali, da si tri dni niso upali iz hiš, ker so slišali kričanje. Grobišča niso bila ekshumirana. To je bil eden tistih povojnih prizorov, ki so v tišini spremljali desetletja slovenskega življenja.

Po vojni je moral oče začeti skoraj iz nič. Ker kot zasebnik ni imel takoj urejene pokojnine, je družina živela težko. Doma je bilo treba kmetovati. Marjan je leta 1945 začel peti razred gimnazije v Celju. Tja se je iz Medloga vozil s kolesom v vsakem vremenu, tudi v hudem mrazu. Gimnazija je bila v njegovem spominu še nekaj časa prostor reda in znanja, a politično ozračje se je hitro spreminjalo. Dijake so razporejali in ocenjevali tudi po politični zanesljivosti.

Posebej močno se mu je vtisnil pritisk na kmete. Elektrika je bila za mesto bistveno cenejša kot za podeželje, kmetje niso dobivali osnovnih dobrin na karte, prisilne oddaje in zadružni pritiski pa so jim jemali pridelek in dostojanstvo. V družini so občutili, kaj pomeni pomanjkanje: včasih so jedli polento s kavo in medom, ker ni bilo sladkorja. Ko je oblast zahtevala oddajo pšenice, ki še niti ni dozorela, je mati, sicer trdna in potrpežljiva žena, uradnika tako nahrulila, da ni več prihajal k hiši.

Tudi odnos do vere se je spremenil. Marjan pripoveduje o dijaku, ki je napovedal študij teologije in zaradi tega doživel skoraj histeričen napad partijskega predstavnika. Spominja se tudi profesorja biologije Rotarja, odličnega pedagoga, ki so ga napadli zaradi domnevno nepravilnega poučevanja biologije. Dijaki so ga branili s podpisano izjavo. To je za Šefa ostalo znamenje, da tudi v času pritiska niso vsi molčali.

Vida, elektrotehnika in zasebna ustvarjalnost v socializmu

Posebno mesto v Marjanovi zgodbi ima žena Vida. Spoznala sta se mlada, skupaj sta bila več kot sedemdeset let, uradno poročena štiriinšestdeset. O njej govori z veliko nežnostjo in spoštovanjem. Bila je energična, odločna, po značaju podobna svojemu očetu. Ni si pustila veliko dopovedovati in je znala odgovoriti, kadar je bilo treba. Njena smrt ga je globoko prizadela; pripoved o zadnjih desetih dneh njenega življenja je eden najbolj osebnih delov pričevanja.

Po maturi je Marjan izbral študij elektrotehnike. Že sprejemni izpit iz matematike je opravil z lahkoto; izpit, za katerega so imeli tri ure časa, je končal v pol ure. Ker je izhajal iz kmečke družine, označene kot »kulak«, ni mogel računati na štipendijo. Zato je ob študiju delal. V Iskri je po štiri ure delal v laboratoriju, kjer so se ukvarjali z oddajniki za vojsko. Pozneje je postal elektroinženir.

Njegova poklicna pot je izjemno zanimiva, ker kaže, kako so se tehnično znanje, iznajdljivost in zasebna pobuda prebijali skozi socializem. Delal je v laboratoriju za polprevodnike, v času, ko je bila ta tehnologija še na začetku. Ukvarjal se je z razvojem, avtomatizacijo, napajalniki, pretvorniki in posebnimi rešitvami za zahtevne naročnike. Ko so v mornarici potrebovali pretvornike za ladje, ker hladilnikov za 110-voltno enosmerno napajanje ni bilo mogoče dobiti, jih je razvil sam. Pozneje je izdeloval tudi zahtevnejše pretvornike za vojaške sisteme.

Pri tem je moral kot zasebnik delati v nenavadnih razmerah. Obrt je odprl, ker druga oblika zasebnega dela ni bila mogoča. Poslovati je moral prek posrednikov, prek zadrug, pogosto v sistemu, ki je bil hkrati strog in poln neformalnih dogovorov. Sam pove, da je bila armada podkupljiva, da so se nastavljale roke, da je bilo treba znati preživeti med pravili in resničnostjo. A iz vsega izstopa predvsem njegova tehnična sposobnost: znal je narediti tisto, česar drugi niso znali.

Po osamosvojitvi in upokojitvi je ostal povezan z delom. Sin oz. sinova sta prevzela dejavnost, podjetje Elektrona pa je nadaljevalo razvoj. Poseben uspeh so dosegli s pretvornikom oziroma napajalno napravo za profesionalne fotografske bliskavice na terenu, izdelkom, ki je našel pot po svetu – v Evropo, Ameriko, Avstralijo, Indijo in drugam. Marjan je bil v podjetju vsak dan do svojega petinosemdesetega leta.

 Znal je narediti tisto, česar drugi niso znali.

Zrelo pričevanje: vera, delo, slovenska država in želja po normalnem pogovoru

Marjan Šef ostaja tudi v pozni starosti dejaven človek. Vozi avto, bere politično in strokovno literaturo, spremlja javno življenje, ima barko in se rad spominja, kako jo je s sinom skoraj v celoti izdelal sam – od notranjosti do motorja. Sebe opisuje kot starejšega kapitana, ki je preplul velik del Jadrana. Tudi hišo v Medlogu je obnavljal z vztrajnostjo človeka, ki verjame, da delo oblikuje človeka.

Njegova vera je mirna, nevsiljiva, a jasna. Ne opisuje se kot človek zunanje pobožnosti, ampak kot nekdo, ki skuša živeti po desetih božjih zapovedih. »To je moj moto in mislim, da je to dovolj,« pravi. V tem je veliko njegovega značaja: manj govorjenja, več ravnanja.

Na vprašanje, kaj je v življenju pomembno, odgovarja z delom in optimizmom. »Meni ni bilo nikdar v življenju dolgčas,« pravi. Če ni imel strokovnega dela, si je našel drugo: travnik, živo mejo, vrt, popravila, ustvarjanje. Za njim je življenje, ki ni teklo po ravni črti, ampak skozi vojne, selitve, pomanjkanje, politične pritiske, podjetniške zaplete in osebne izgube. Toda v njem ni prevladala vdanost v usodo.

Do slovenske države ima odnos človeka, ki jo je dolgo čakal in jo zato jemlje resno. Že kot otrok se je uprl, ko je hotel v slovensko šolo. Kot odrasel je bil na zborovanjih v času slovenske pomladi in osamosvajanja. Spominja se Roške, Kongresnega trga in besed o samostojni Sloveniji. Pučnikov stavek, da Jugoslavije ni več, mu še danes odzvanja kot izpolnitev dolge zgodovinske želje.

Njegova zadnja želja ni maščevalna, temveč spravna v najboljšem pomenu besede: ne pozabiti preteklosti, ampak jo postaviti tako, da bi se ljudje lahko normalno pogovarjali. »Rad bi videl demokratično Slovenijo in da bi se enkrat našel način, da preteklosti ne bi pozabili, ampak jo omejili, da bi se lahko vsi med sabo normalno pogovarjali.«

V tem stavku je povzetek njegovega pričevanja. Marjan Šef ne govori zato, da bi odpiral rane zaradi ran samih, ampak zato, ker brez resnice ni mogoče mirno živeti. Njegova življenjska zgodba je zgodba človeka, ki je videl razpad starih svetov, nasilje ideologij in težo povojnega molka, hkrati pa ohranil vero, delo, humor, ustvarjalnost in slovensko zavest. Zato njegovo pričevanje ni samo spomin na preteklost, ampak tudi opomin sedanjosti: človek zdrži veliko, če ne izgubi notranje pokončnosti.

»Meni ni bilo nikdar v življenju dolgčas,« pravi. Če ni imel strokovnega dela, si je našel drugo: travnik, živo mejo, vrt, popravila, ustvarjanje.