Spomenik, ki ga bo "vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam" v četrtek odkril slovenski državni vrh, ima veliko pomanjkljivosti in napak. Glavne so naslednje:
Lokacija na severnem robu Kongresnega trga, med Kazino in diskoteko ter nad vhodom v podzemno garažo, je povsem neugledna. Spomeniku mora biti okoliški prostor podrejen - kot je to na Prešernovem trgu Prešernu ali Trg republike revoluciji.
Ne more biti dvesto metrov stran od spomenika žrtvam (tudi državljanske) vojne spomenik ljudem, ki so državljansko vojno sprožili. Od predsedniške palače do tega spomenika se bo predsednik Pahor sprehodil mimo spomenikov Borisu Kidriču, Edvardu Kardelju, revoluciji kot taki, narodnim herojem in Francu Rozmanu Stanetu. Na poti nazaj bodo nanj nekateri kričali v obratnem vrstnem redu.
Naslov oz. napis na spomeniku je razočaranje. Neverjetno, da 72 let po koncu 2. svetovne vojne nismo sposobni napisati "žrtvam vojn in revolucije". Kot da slednje ni bilo.
Ja, spomenik lahko razumemo tudi kot spomenik sprenevedanju in zatajevanju tistega, kar se je v Sloveniji v času druge svetovne vojne dogajalo. Na nek način spomenik pomiritvi daje prednost pred resnico.
Spomenik žrtvam komunizma v Romuniji
Po drugi strani pa spomenik vendarle kaže na naraščajočo spodobnost in razumnost dela slovenskega političnega prostora. Spodobnost jim pravi, da se spodobi vse mrtve, ne glede na stran, sprejeti medse. Razumnost jim govori, da imajo dogodki svoje vzroke in posledice, ki jih vedra temne barve za eno, in svetle barve za drugo stran, ne bodo mogle za vedno prekrivati.
Še dolgo bi lahko na načelnem nivoju filozofirali, ampak na koncu je vprašanje naslednje: ali spomenik veča ali manjša razdor med Slovenci, ali bliža ali oddaljuje od tega, da kot narod sprejmemo preteklost, kakršno je bila.
Načelno ima spomenik napake. V konkretnem pa lahko igra pozitivno vlogo, če jo bomo hoteli v njem videti. Včasih je treba z nekaj dobre volje in naivnosti videti v stvareh tisto, kar bi si tam želeli videti. Napolniti nek predmet z vsebino, ki na njem ni izrecno napisana. Dati priznanje tistim, ki delajo vsaj majhne in pohabljene korake, a v dobro smer.
Jaz v zadevi vidim željo po umirjanju državljanske vojne, ki v mnogih glavah še vedno divja. To se mi zdi zadosten razlog, da se vabilu na odprtje odzovem.
Že dneve pisarim,. beremo komentarje posvečenih in neposvečenih, inovativnih avtorjev.
Zelo raznolika, evforična, konstruktivna in še neprebojna tematika, ki pa bo enkrat kmalu kulminirala!
spomenik je tudi pozitiven korak, daleč od tega ,kar bi lahko bil, je pa prevelik, pretežak, predrag in premočan v svojem sporočilu in namenu, da bi ga v bodočnosti lahko spregledovali.
Spomenik je zaradi nedodelanosti, pomanjkanja dobre volje, pomanjkanja politične moči v Resnici in v Pravici in predvsem v jetičnosti v svoji podstati zaradi strahotnih bremen, ki jih nosijo potomci in nasledniki krvavih rabljev Kajnovskega porekla v slovenskem rodu, zaklet pri samem hudiču in je iz te persdpektive svoje vesoljske in novozavezne sporočilnosti tudi zelo nevaren betonski kolos, ki bo energetsko vpijal tudi hudo negativne energije.
Seveda jih bo tudi izžareval!
Če bi bil opazil na otvoritvi ali kdaj kasneje, vsaj dve stari mamici, in zgrbljenega očanca, ki so preživeli komunistično morijo in povojno "svobodo" v osebnem Križevem potu brez primere, kako so nemi in prizadeti v desetletni bolečini prišli k spomeniku stočit solzo s sopkom poljskega cvetja, potem bi dejal, da je spomenik Upanje!
Tako pa to ni in ne bo. Zelo se bojim, da ne, ker to ne more biti.
Bo pa stal tam, občasno popacan in popljuvan in vsakič spucan za protokolarne obiske, ko se bodo Levuharji Slovenistana z prvorazrednimi turki in vbio naravnimi brglezi svaljkali v lastnem zosu minljivosti in s kotički zgrbančenih in napetih ustnic sporočali svetu: " Vidite, mi Slovenci smo, se trudimo, betoniramo v belem, tako, simbolno, kot z živim apnom v Hudi jami naši predniki....!"
In prvi veliki, ki ga bodo farbali, bo papež Francisco.
Mala stopnica v pravo smer s preveliko nogo in z velikim kvihtom boljševiške krivde bratovščine krvavih rok ob neizrečenem pomisleku, prosimo vas, dajmo, zmenimo se, da se pokesamo enkrat...! NIČ OD TEGA ! NIČ.
Spomenik vsem žrtvam vseh vojn v Sloveniji je verjetno ta hip največ, kar so izvoljeni predstavniki ljudstva pripravljeni in sposobni narediti za javno izražen univerzalni pietetni odnos do vseh mrtvih, žrtev vseh vojnih in paravojnih spopadov, vseh okupatorjev, vseh totalitarizmov in vseh zločinskih fanatičnih prepričanj, ki zlorabljajo vero ali ideologijo ali nacijo ali razredno pripadnost ... kot osnovo za surovi teror in nečloveško nasilje nad drugim in drugačnim, se pravi nad sočlovekom.
Župančičev verz vsebuje ravno zadostno sporočilo o dragocenosti, dostojanstvu, enkratnosti in nenadomestljivosti vsakega človeškega življenja ter o dokončnosti smrti, ki na ravni temeljne in univerzalne človečnosti nikomur ne daje pravice do kakršnega koli razlikovanja med "našimi" in "vašimi", med pripadniki "enih" in "drugih" ter do kakršnega koli posmrtnega zlorabljanja "enih" in "drugih" in "tretjih" ... človeških žrtev vseh vojn in povojnega terorja "zmagovalcev" ter "poražencev".
Spomenik s svojo abstraktno in asketsko belo "praznino", na katero lahko vsakdo projicira svojo lastno interpretacijo, izjedreno iz osebne in kolektivne izkušnje ter vednosti, seveda nikakor ne streže vse bolj izpraznjeni in mnogokrat z zgodovinskimi dejstvi na laž postavljeni "uradni" mitologiji "zmagovalcev" NOB, revolucije in državljanske vojne, zato ni naključje, da se mu prav ti in njihovi zaslepljeni ideološki, politični in premoženjski dediči z očitnim prezirom, gnusom in sovraštvom najbolj glasno upirajo.
Se popolnoma strinjam z napisanim. Spomenik ima v osnovi pozitiven prizvok in lahko pomaga mogoče le pri sprejemanju drugačne resnice, kakor smo jo poslušali zadnji 60 let.
Vseeno pa si upam napovedati, da bo zadeva podobna kot v Kočevskem rogu pred skoraj 30 leti. Rablji bodo rekli, da so zaključili s spravo, žrtve pa bodo še vedno živele brez priznanja do prave resnice.
In resnica je ena sama. Med in po drugi svetovni vojni je divjala državljanska vojna. Revolucija. Brat je šel nad drugače mislečega brata. Ideologija je zaslepila um mnogim. V njenem imenu so se postavljali nad druge. Kot v nacizmu ali fašizmu. Imeli so se za nad-raso. Vem, da boli a tako je bilo. Zdaj že dovolj vemo iz različnih arhivov in drugih podatkov.
3 komentarjev
korosec.france
Že dneve pisarim,. beremo komentarje posvečenih in neposvečenih, inovativnih avtorjev.
Zelo raznolika, evforična, konstruktivna in še neprebojna tematika, ki pa bo enkrat kmalu kulminirala!
spomenik je tudi pozitiven korak, daleč od tega ,kar bi lahko bil, je pa prevelik, pretežak, predrag in premočan v svojem sporočilu in namenu, da bi ga v bodočnosti lahko spregledovali.
Spomenik je zaradi nedodelanosti, pomanjkanja dobre volje, pomanjkanja politične moči v Resnici in v Pravici in predvsem v jetičnosti v svoji podstati zaradi strahotnih bremen, ki jih nosijo potomci in nasledniki krvavih rabljev Kajnovskega porekla v slovenskem rodu, zaklet pri samem hudiču in je iz te persdpektive svoje vesoljske in novozavezne sporočilnosti tudi zelo nevaren betonski kolos, ki bo energetsko vpijal tudi hudo negativne energije.
Seveda jih bo tudi izžareval!
Če bi bil opazil na otvoritvi ali kdaj kasneje, vsaj dve stari mamici, in zgrbljenega očanca, ki so preživeli komunistično morijo in povojno "svobodo" v osebnem Križevem potu brez primere, kako so nemi in prizadeti v desetletni bolečini prišli k spomeniku stočit solzo s sopkom poljskega cvetja, potem bi dejal, da je spomenik Upanje!
Tako pa to ni in ne bo. Zelo se bojim, da ne, ker to ne more biti.
Bo pa stal tam, občasno popacan in popljuvan in vsakič spucan za protokolarne obiske, ko se bodo Levuharji Slovenistana z prvorazrednimi turki in vbio naravnimi brglezi svaljkali v lastnem zosu minljivosti in s kotički zgrbančenih in napetih ustnic sporočali svetu: " Vidite, mi Slovenci smo, se trudimo, betoniramo v belem, tako, simbolno, kot z živim apnom v Hudi jami naši predniki....!"
In prvi veliki, ki ga bodo farbali, bo papež Francisco.
Mala stopnica v pravo smer s preveliko nogo in z velikim kvihtom boljševiške krivde bratovščine krvavih rok ob neizrečenem pomisleku, prosimo vas, dajmo, zmenimo se, da se pokesamo enkrat...! NIČ OD TEGA ! NIČ.
Alojzij Pezdir
Spomenik vsem žrtvam vseh vojn v Sloveniji je verjetno ta hip največ, kar so izvoljeni predstavniki ljudstva pripravljeni in sposobni narediti za javno izražen univerzalni pietetni odnos do vseh mrtvih, žrtev vseh vojnih in paravojnih spopadov, vseh okupatorjev, vseh totalitarizmov in vseh zločinskih fanatičnih prepričanj, ki zlorabljajo vero ali ideologijo ali nacijo ali razredno pripadnost ... kot osnovo za surovi teror in nečloveško nasilje nad drugim in drugačnim, se pravi nad sočlovekom.
Župančičev verz vsebuje ravno zadostno sporočilo o dragocenosti, dostojanstvu, enkratnosti in nenadomestljivosti vsakega človeškega življenja ter o dokončnosti smrti, ki na ravni temeljne in univerzalne človečnosti nikomur ne daje pravice do kakršnega koli razlikovanja med "našimi" in "vašimi", med pripadniki "enih" in "drugih" ter do kakršnega koli posmrtnega zlorabljanja "enih" in "drugih" in "tretjih" ... človeških žrtev vseh vojn in povojnega terorja "zmagovalcev" ter "poražencev".
Spomenik s svojo abstraktno in asketsko belo "praznino", na katero lahko vsakdo projicira svojo lastno interpretacijo, izjedreno iz osebne in kolektivne izkušnje ter vednosti, seveda nikakor ne streže vse bolj izpraznjeni in mnogokrat z zgodovinskimi dejstvi na laž postavljeni "uradni" mitologiji "zmagovalcev" NOB, revolucije in državljanske vojne, zato ni naključje, da se mu prav ti in njihovi zaslepljeni ideološki, politični in premoženjski dediči z očitnim prezirom, gnusom in sovraštvom najbolj glasno upirajo.
slovenc sm
Se popolnoma strinjam z napisanim. Spomenik ima v osnovi pozitiven prizvok in lahko pomaga mogoče le pri sprejemanju drugačne resnice, kakor smo jo poslušali zadnji 60 let.
Vseeno pa si upam napovedati, da bo zadeva podobna kot v Kočevskem rogu pred skoraj 30 leti. Rablji bodo rekli, da so zaključili s spravo, žrtve pa bodo še vedno živele brez priznanja do prave resnice.
In resnica je ena sama. Med in po drugi svetovni vojni je divjala državljanska vojna. Revolucija. Brat je šel nad drugače mislečega brata. Ideologija je zaslepila um mnogim. V njenem imenu so se postavljali nad druge. Kot v nacizmu ali fašizmu. Imeli so se za nad-raso. Vem, da boli a tako je bilo. Zdaj že dovolj vemo iz različnih arhivov in drugih podatkov.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.