Zgodovina Golega otoka odslej tudi v slovenskem prevodu

Uredništvo

8. 5. 2021 ob 12:23
3 komentarjev

Pri založbi Mladinska knjiga je izšla monografija hrvaškega zgodovinarja Martina Previšića Zgodovina Golega otoka, ki je eno najbolj obsežnih del o tem taborišču doslej.

Na skoraj 600 straneh prinaša enega najbolj celovitih in večplastnih prikazov življenja v taborišču med leti 1949 in 1956, ko so bili tam zaprti politični zaporniki, povezani s sporom med Jugoslavijo in Informbirojem.

V knjigi je prvič predstavljeno gradivo, zbrano v hrvaškem državnem arhivu, dodano vrednost mu dajejo pričevanja 25 nekdanjih taboriščnikov. V letih 1949 -1956 je bilo v taborišču sicer skupaj zaprtih kar 13.000 ljudi.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

3 komentarjev

omega

08. 05. 2021 18:05:59 0 Odgovori

Goli otok je bil med 1949 - 1956 namenjen izključno t i informbirojevcem. To so bili komunisti, skojevci in pristaši komunistov, ki so hoteli, da JU v vsem dosledno sledi SZ in je poslušna Stalinu. Titu so očitali, da že med vojno ni dovolj upošteval navodil Kominterne, po zmagi pa samovoljnost in premajhno spoštovanje Stalina. Pripravljali so odstavitev Tita z državnim udarom Tita in tudi oborožen upor, saj so imeli številne pristaše na vseh ravneh. Tito je takoj ostro ukrepal in sledile so številne aretacije predvsem komunistov . Kot se to vedno dogaja, se je med njimi znašlo tudi nekaj drugih, bodisi po pomoti, iz osebnih maščevanj, neprevidnih izjav, političnih šal ipd. Med kaznjenci so se med drugimi znašli tudi visoki funkcionarji, generali, člani CK, funkcionarji UDV, partizanski voditelji in med njimi tudi nekaj ubijalcev, ki so l 1945 vodili povojne poboje. Kdor se je pokesal in priznal pravilnost Titovega ravnanja je bil kmalu izpuščen, posebej če je postal informator policije. Goli ni bil namenjen ubijanju, temveč samo trdi prevzgoji. Nekaj kaznjencev, posebej še trmoglavi dosledneži, je umrlo od bolezni, pretepanja s strani drugih kaznjencev, samomorov iz obupa ipd. Ni razloga, da bi jih kaj dosti pomilovali, večina je ostala trdega komunističnega prepričanja do smrti in je l 1991 nasprotovala osamosvojitvi. Potrdilo se je da revolucija žre svoje tvorce. To so bili tudi edini JU komunisti, ki so bili strogo kaznovani za svojo dejavnost. V bistvu pa je šlo za spor med glavno (sovjetsko) in stransko frakcijo JU komunistov. Spor s SZ je Tita usmeril v popuščanje in naslanjanje na Zahod, da bi se lahko obdržal na oblasti.

Kraševka

08. 05. 2021 20:23:38 0

Res je bilo to taborišče namenjeno predvsem Komunisto v letu 1948 in 1949, potem pa so sem pošiljali še druge, ki se Titovemu Komunizmu niso uklonili. Tudi ŠPORTNIKI, če so hoteli sodelovati na OLIMPIJADI, preden so šli v tujino, so morali biti člani ZVEZE Komunistov. Poznam primer, ko je olimpijonik s Krasa, leta 1953 odklonil, da bi se upisal v stranko Zveze Komunistov. Prijatelji so ga obvestili, da namesto na olimpijado, če ni član ZK, bo šel na Goli Otok. Zadnji hip, mu je uspelo zbežati v Italijo od tam pa v Južno Ameriko. Bil je prvak Južne Amerije v metu kladiva in DISKA, na koncu pa je tudi tam umrl v dvomljivih okoliščinah.

Kraševka

08. 05. 2021 12:59:05 0 Odgovori

Take knjige so dobrodošle.

Na Golem Otoku sem bila, v skupini izletnikov.
Tja je prišel tudi en Slovenec BIVŠI ZAPORNIK - (mislim, da se je pisal Hrast) in nas je vodil po tem Golem otoku in pripovedoval, kaj se je godilo z njimi.

Kakšne krivice in KRUTOST režima, so tu doživljali zaporniki! Živeli so v NEČLOVEŠKIH razmerah in bili MUČENI, tako fizično, kot psihično.

Začudila sem se, kako so tega našega "vodiča" takrat prevzgojili, ker je na koncu dejal: "Mogoče je bilovse to res potrebno, da ne bi v Jugoslaviji takrat spet izbruhnila vojna".