Zaostrovanje migrantske politike se v EU že lep čas krepi. Kakšni so najnovejši trendi v Bruslju in državah članicah?

Bruselj uvaja novo strategijo pri priseljevanju. Evropska komisija je v zadnjih mesecih okrepila svoja prizadevanja za nadzor nezakonitega priseljevanja in izboljšanje varnosti na zunanjih mejah EU. Ključne prednostne naloge so ukrepi za povečanje vračanja migrantov z neurejenim statusom, okrepitev mejnega nadzora in spodbujanje mednarodnega sodelovanja za preprečevanje trgovine z ljudmi. Ta nova bruseljska strategija se odziva na vse večje politične in varnostne izzive, ki jih priseljevanje predstavlja za Evropsko unijo. Ni le narek od zgoraj. Države članice so že prej, sploh pa po tem, že temeljito spremenile politiko odprtih vrat, kar zdaj ni le »trademark« Madžarske in Poljske.

Bruselj bi krepil nadzor in vzpostavil centre za vračanje

Še pred desetletjem je evropska komisija Jean-Clauda Junckerja ob migrantski krizi poskušala vpeljati enoten sistem kvot, ki bi vse države članice silil v namestitiev določenega deleža prišlekov. Letos marca pa je evropska komisija, ki jo sestavljajo iste tri evropske skupine: krščanskih demokratov, socialdemokratov in liberalcev, predstavila praktično povsem nasproten predlog uredbe, namenjene krepitvi izgonov, ki predvideva ustanovitev posebnih »centrov za vračanje« v tretjih državah in bi ga morale države članice začeti obvezno upoštevati do leta 2027. Ti centri bi nastanili migrante, za katere velja odločitev o vrnitvi, da bi pospešili postopke vračanja. Kar štirje od petih migrantov, ki nimajo odobrenega niti azila niti vize, nenadzorovano ostanejo v Evropi. Prav ti najbolj vplivajo na povišanje kriminala in kratijo varnost državljanov Evropske unije v njenih mnogih mestih. V zadnjem letu se stanje ni izboljšalo, zato je ukrep dobrodošel dodatek načelom, ki so jih na komisiji večinoma sprejemali lansko leto in kažejo na to, da se je odnos do masovnih migracij v Evropi vendarle zanesljivo spremenil. Edina varovala, navedena v predlogu Bruslja, sta izključitev družin z mladoletniki in mladoletniki brez spremstva ter obvezna vzpostavitev nadzornega mehanizma za izvajanje takšnih dogovorov.

Poleg tega si EU prizadeva za krepitev sodelovanja z državami izvora in tranzita z namenom zmanjšanja števila migrantov, ki prihajajo v Evropo. Po podatkih Agencije Evropske unije za azil (EUAA) je EU leta 2024 zabeležila 1.014.420 migrantov, kar je približno 30.000 manj kot leta 2023, a povečanje so zasledili v Španiji. To zmanjšanje je deloma posledica povečanega sodelovanja z državami izvora in tranzita ter strožjih ukrepov na zunanjih mejah EU.

Predlagani predlog uvaja enoten »evropski nalog za vrnitev«, ki ga bodo izdale vlade držav članic. To bo samo po sebi napredek, saj je trenutno 27 različnih postopkov, ki kljub temu, da nekateri bolj zanesljivo kot drugi preprečujejo ilegalno zadrževanje na svojem ozemlju, ne omogočajo izgona iz drugih držav članic. 

Vlade si bodo izmenjevale podatke o deportiranih osebah; ko zavarujejo migranta, ki je bil izgnan v drugi državi članici, bodo samodejno izvršili to odločitev brez uvedbe novih postopkov. »Ukaz za izstop iz ene države EU mora pomeniti ukaz za izstop iz celotne EU,« je končni učinek tega sodelovanja opisala podpredsednica komisije Henna Virkkunen.

Besedilo predloga omogoča posebej strogo obravnavo oseb, ki ne sodelujejo z državnimi organi, se skrivajo v kateri koli državi članici ali predstavljajo varnostno tveganje. Če obstaja nevarnost, da se bo oseba, ki je predmet odstranitve, skrila, se lahko zanjo odredi preventivni pripor do enega leta.

Dejavnost držav članic

Že septembra lani je nemška vlada napovedala nadaljevanje in razširitev nadzora svojih meja na kopnem z več sosednjimi državami, vključno s Poljsko, Češko, Švico in Avstrijo, kjer se zaradi porasta nezakonitih prehodov meje že izvaja, na novo pa se bo začela izvajati na mejah s Francijo, Luksemburgom, Nizozemsko, Belgijo in Dansko. Notranja ministrica Nancy Faeser iz vrst Socialdemokratske stranke je 1. aprila poudarila potrebo po teh kontrolah, dokler se zaščita zunanjih meja EU ne okrepi, predvsem pa je poudarila domnevno že velike uspehe iztekajočega se mandata.

V zadnjih dneh pa je še vlada v odhodu rdeče-zelene koalicije začela izganjati tuje državljane, vključno z državljani EU in Združenih držav, zaradi sodelovanja v propalestinskih protestih, kar je sprožilo razprave o človekovih pravicah in svobodi izražanja. V imenu boja proti antisemitizmu in nasprotovanja Hamasovemu terorizmu so celo levo usmerjeni liberalci glavni promotorji izgonov, medtem ko celoten spekter desnice zgolj pasivno pritrjuje pravilnosti dejanj. Precejšnja enotnost ob vseh nestrinjanjih ideološko pisane prihajajoče velike koalicije, ki se ne ozira niti na mnenja mnogih pravnih strokovnjakov, ki razloga za podporo Izraela ne vidijo kot upravičljiv razlog, bi lahko kazala na objektivno resnost problema, ki ga od glasov volivcev odvisne stranke ne morejo več ignorirati.

Čeprav se je število prošenj za azil v zadnjih dveh letih prepolovilo, je odhajajoča ministrica dejala, da se je število ljudi, ki so nezakonito prisotni v Nemčiji in so bili nato repatriirani, povečalo za 55 %, število kvalificiranih delavcev, ki so se zakonito priselili, pa za 77 %. »Številke govorijo same zase,« je dejala odhajajoča ministrica. »Danes smo država, ki več vlaga v integracijo in je bolj privlačna za nadarjene in kvalificirane delavce iz celega sveta«.

Francija je razkrila trdo priseljensko držo in predlagala zakonodajo za podaljšanje obdobij pridržanja in zaostritev meril za prebivanje. Francoska vlada se je odločila skleniti sporazum z Združenim kraljestvom o sprejemu migrantov, ki nezakonito prečkajo Rokavski preliv. Poostrila je tudi nadzor nad tihotapskimi mrežami, ki so se prilagodile novim razmeram in začele migrante namesto z majhnimi čolni prevažati s tovornjaki, pri čemer zaračunavajo do 23.000 funtov za prevoz.

Vlada Giorgie Meloni v Italiji je marca napovedala preoblikovanje migrantskih sprejemnih centrov v Albaniji v repatriacijske centre za zavrnjene prosilce za azil. Kljub majhnemu številu vrnjenih migrantov italijanska vlada še naprej izvaja to strategijo kot del svoje strožje politike priseljevanja, kljub slabim rezultatom pri repatriaciji zaradi oteževanja s strani italijanskih sodišč na podlagi Sodišča Evropske unije. Leta 2023 je bilo vrnjenih le nekaj več kot 4.000 nezakonitih migrantov. Na luksemburškem sodišču bodo svoje mnenje o dopustnosti ukrepov predvidoma podali v prihodnjih tednih. Italijanska vlada vseeno ostaja zavezana temu načrtu. Po besedah italijanske premierke naj bi centri imeli kapaciteto za do 36.000 zavrnjenih prosilcev za azil. Kot možen model je strategijo podprla tudi predsednica evropske komisije Ursula vod Der Leyen.

Tudi v Avstriji, o tamkajšnjih novih zaostrenih priseljenskih politikah smo že pisali, je novi kancler Christian Stocker sprejel glavnega predstavnika novih ukrepov, evropskega komisarja za notranje zadeve in migracije Magnusa Brunnerja. Na srečanju so govorili o ukrepih za boj proti nedovoljenim migracijam in reformi evropskega azilnega sistema. Strankarskemu kolegu iz Bruslja so izkazali podporo in se zavzeli za njeno hitro izvedbo.

Veliko držav po padcu Al-Asadovega režima v Siriji begunce državljanske vojne spodbuja k vrnitvi. Avstrija je ponudila 1.000 evrov na osebo, Danska pa do 27.000 evrov na odraslo osebo in 6.700 evrov na otroka. Nizozemska je Sircem, ki so umaknili prošnje za azil ali se odpovedali dovoljenjem za začasno prebivanje, ponudila 900 evrov v gotovini. Do centrov v tretjih državah se pozitivno opredeljuje celo Švedska.

Izzivi in kritike

Kljub zaostrenim ukrepom je EU deležna kritik organizacij za človekove pravice, ki opozarjajo na možne kršitve v zvezi z ustanavljanjem »centrov za vračanje« in deportacijami. Obstajajo tudi pomisleki glede skladnosti novih ukrepov z mednarodnim pravom in standardi človekovih pravic. 

V Bruslju vztrajajo, da so ti ukrepi nujni za zagotavljanje varnosti in stabilnosti v Evropi ter za učinkovito obvladovanje migracijskih tokov. Učinkovitost njihovega izvajanja bo odvisna od sodelovanja med državami članicami in tretjimi državami ter od spoštovanja temeljnih pravic in vrednot EU.