Žalostna tri leta morije, a prvi obeti miru v Ukrajini

Vojna med Rusijo in Ukrajino zaznamuje žalostno tretjo obletnico. Konflikt, ki je izbruhnil kmalu po koncu pandemije koronavirusa, sicer izvira iz dogodkov vsaj desetletje nazaj. A njegova eskalacija v začetku leta 2022 je zahtevala strašljiv krvni davek – več kot 12.000 civilnih žrtev in vsaj desetkrat toliko žrtev med vojaki. Izvolitev nove ameriške administracije na čelu s predsednikom Donaldom Trumpom je okrepila prizadevanja za dosego miru, a parcialnost pogajanj za zdaj sicer ne obeta takojšnjih rešitev. Nekateri pa napovedujejo, da bi sprti strani lahko orožje odložili okoli velike noči.

Nenadnost začetka ruske invazije na Ukrajino je pred tremi leti marsikoga presenetila. Kljub temu, da je Rusija že več mesecev pred tem ob meji z Ukrajino in na okupiranem Krimu krepila vojaško prisotnost, manj kot dva tedna pred napadom pa je Washington objavil, da je ruski napad na Ukrajino pričakovati »vsak čas«, je Kremelj takšne načrte zanikal vse do zadnjega – dokler niso v Kijevu 24. februarja pred tremi leti zadonele sirene in odjeknile prve eksplozije.

Tleči konflikt

A na rusko-ukrajinski meji je tlelo že leta pred tem, natančneje od trenutka, ko so Ukrajinci februarja 2014 strmoglavili proruskega predsednika Viktorja Janukoviča. S položaja ga je odnesla zavrnitev pridružitvenega sporazuma z EU leto pred tem oziroma odločitev, da prednost pred približevanjem evropskim integracijam da krepitvi vezi z Rusko federacijo.

Njegova odločitev je namreč povzročila množične proteste, ki so v začetku leta 2014 prerasli v smrtonosne spopade med protestniki in posebnimi policijskimi silami, ki so terjali preko 100 smrtnih žrtev in več tisoč ranjenih. Napetosti so se še okrepile po 3. marcu, ko je ruski državljan Pavel Gubarev zavzel stavbo administracije regije Doneck in se oklical za njenega guvernerja. Toliko bolj po ruski priključitvi Krima, ki jo je po mednarodno nikoli priznanih rezultatih referenduma 18. marca 2014 razglasil Putin.

V aprilu so nato ruski separatisti razglasili samooklicano Ljudsko republiko Doneck in Ljudsko republiko Lugansk. Protesti pa so 12. aprila 2014 prerasli v oborožen spopad med separatističnimi silami obeh samooklicanih republik in Ukrajino, potem ko je 50 neoznačenih ruskih vojakov pod vodstvom Igorja Grkina zavzelo ključne stavbe v Slovjansku.

Spopadi kljub številnim mirovnim sporazumom niso nikoli povsem potihnili, ponovno pa so se okrepili leta 2021, ko je ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski tudi javno izrazil interes za vstop države v severnoatlantsko zavezništvo Nato. A če je Ruska federacija vsaj doslej formalno še dopuščala članstvo Ukrajine v EU, pa je bila vselej odločno proti, ko gre za približevanje zavezništvu.

Zadržanost oziroma kar nasprotovanje ukrajinskemu približevanju evropskim integracijam nasploh je ruski predsednik Putin jasno opredelil leto dni pred napadom na Ukrajino. A da esej z naslovom O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev, v katerem je Putin trdil, da so Rusi in Ukrajinci en narod, pomeni vojno napoved, tedaj še ni bilo slutiti.

Uničevali so mit o neuničljivi Rusiji

In 24. februarja pred tremi leti je počilo. Rusi predsednik je invazijo poimenoval kot posebno vojaško operacijo za »demilitarizacijo in denacifikacijo« Ukrajine. A Rusi so predvsem v okolici Kijeva naleteli na srdit odpor in cilja, da bi kar najhitreje strmoglavili ukrajinske oblasti, niso dosegli.

Ukrajinske sile so z izdatno pomočjo zahoda nudile močan odpor okupatorski ruski vojski. Moralno oporo pa so že manj kot mesec dni po začetku vojne dobile tudi od tedanjih premierjev treh evropskih držav: tedanji predsednik slovenske vlade Janez Janša, poljski premier Mateusz Morawiecki in češki premier Petr Fiala. »Tu smo zato, da izrazimo občudovanje vašemu boju, s katerim uničujete mit o neuničljivi Rusiji,« je takrat dejal Janša. Zelenski pa se jim je zahvalil za podporo.

Ruska vojska je po nekaj tednih opustila obleganje Kijeva in se premestila na vzhod. V javnost so kmalu po tistem prišla poročila o pokolu civilistov v mestu Buča. Buren odziv dela mednarodne skupnosti, češ da gre za vojne zločine, spopadov ni zaustavil.

Če je Ukrajina leta 2022 še uspešno zaustavljala invazijo, je v naslednjem letu doživela več razočaranj. Med drugim je izgubila mesto Bahmut, poletna protiofenziva pa ni prinesla bistvenih sprememb. Prav del borcev za Bahmut, ki je deloval v okviru ruske najemniške skupine Wagner, je junija 2023 izvedel tudi oborožen odpor. Za krajši čas so zavzeli ruski vojaški štab v Rostovu na Donu, na poti proti Moskvi pa so si očitno premislili in upor se je končal še isti dan. Vodja Wagnerja Jevgenij Prigožin je dva meseca pozneje umrl v strmoglavljenju letala.

Od tedaj večina spopadov poteka na vzhodu Ukrajine, ki kljub srditemu uporu postopno izgublja nadzor nad ozemljem. Po nekaterih podatkih je Ruska vojska doslej okupirala že okoli petino ukrajinskega ozemlja.

Žalostna statistika

Neizprosnost vojne se je izkazala v grozljivih številkah. Po podatkih misije Združenih narodov za spremljanje stanja človekovih pravic v Ukrajini je bilo ubitih najmanj 12.650 civilistov, na ruski strani pa samo v obmejnih regijah Kursk in Belgorod okoli 350 civilistov.

V spopadih je bilo po besedah Zelenskega ubitih več kot 46.000 ukrajinskih vojakov. Rusija je o vojaških žrtvah nazadnje poročala septembra 2022, ko je trdila, da je bilo ubitih okoli 6.000 ruskih vojakov. A številke, ki sta jih objavila Britanski BBC in ruski portal Mediazona, so bistveno višje – žrtev naj bi bilo 91.000.

Posledica vojne je bil tudi geopolitični spopad med Rusijo in Zahodom, ki je poleg humanitarne pomoči Ukrajini ves čas zagotavljal tudi vojaško pomoč. Kljub temu pa ostaja neuslišana njena prošnja za članstvo v Natu, ki jo je vložila po ruskih priključitvenih referendumih v regijah Herson, Zaporožje, Doneck in Lugansk.

»Neizvoljeni diktator

Ko gre za vprašanje Nata, se zdi, da se po nekaj letih medsebojnih simpatij med Ukrajino in zavezništvom to v luči nove administracije v Beli hiši ruski sosedi spet izmika. Kijev je hladen tuš doživel te dni, ko je novi ameriški obrambni minister Peter Hagseth dejal, da ZDA ne vidijo članstva Ukrajine v severnoatlantskem zavezništvu kot del rešitve za končanje vojne.

Še bistveno manj diplomatski je bil predsednik ZDA Donald Trump, ki je Zelenskega označil za neizvoljenega diktatorja, ki bo »kmalu ostal brez države, če se ne bo zganil«. Zelenski je sicer napovedal, da je v zameno za mir v državi oziroma če se bo Ukrajina pridružila zvezi Nato, pripravljen odstopiti z mesta predsednika.

Pogajanja za dosego miru v Ukrajini naj bi sicer v zakulisju potekala že več kot leto dni. Vsaj v delu, ki je minule dni potekal na očeh javnosti, pa se je zdelo, da je Ukrajina kar nekoliko zapostavljena, saj so pogovori potekali na osi Washington-Moskva. Trump je v vključenost Ukrajine v pogajanja privolil šele, ko je Zelenski poudaril, da Kijev ne bo sprejel nobenih dvostranskih dogovorov, ki bi jih v njegovi odsotnosti sprejeli ZDA in Rusija.

Jim bo uspelo do velike noči?

Ne glede na neposrednost ameriškega predsednika pa je na dlani, da so se prizadevanja za končanje spopadov z novo ameriško administracijo močno okrepila. Da smo bližje miru, se strinja tudi del stroke in politike.

Po oceni obramboslovke Jelene Juvan je mir sicer še daleč, napredek pa je že to, da so se začeli pogovarjati. Kakšen bo ta epilog in kakšen bo ta mir, pa za zdaj ne moremo vedeti, je Juvanova dejala za tednik Družina.

»Dvomim, da bo prihajajoči režim prekinitve ognja zdržal dolgoročno, brez širšega in globljega soočanja z globalno konstelacijo sil,« je za tednik poudaril raziskovalec na Centru za kibernetsko strategijo in politiko na Univerzi Cincinnati Igor Kovač. Napovedal pa je, da bi lahko dobro novico vsaj o koncu vojne dobili okoli velike noči.

Zanimivo, prav 20. april oziroma veliko noč kot datum konca vojne, za katerega naj bi si prizadevali vpleteni pogajalci, je v pogovoru v podcastu Zakulisno omenil tudi geopolitični analitik Laris Gaiser. Na ta način bi prvič po dolgih letih krščanski svet lahko njegov največji praznik praznoval skupaj.