Zakaj ne moremo primerjati projektov TEŠ6 in JEK2?

Pred nekaj dnevi je v Portorožu na konferenci NENE 2024 več kot 200 vodilnih jedrskih strokovnjakov iz več kot 27 držav razpravljalo o pomenu jedrske tehnologije in nasprotovanju njenemu demoniziranju.

Aktivisti Greenpeacea pa so med razpravo pred hotel prinesli sporočilo »Jedrske pravljice, draga realnost«. Po njihovem mnenju bi bilo pred referendumom o drugem bloku Jedrske elektrarne Krško potrebno predhodno razrešiti vprašanja, kdo bo jedrski reaktor plačal, ali se bo v financiranje vpletla država, ter kakšne posledice bo to prineslo za državljane. Slišali smo lahko tudi primerjave s TEŠ6, neslavnim projektom, pri katerem se je gradnja tega bloka močno podražila, na koncu pa ga bo sedaj zaradi neekonomične proizvodnje elektrike iz premoga morala reševati država.

Pa je primerjava TEŠ6 z drugim blokom jedrske elektrarne res smiselna? Primerjavo so pred kakšnim letom že naredili v Piratski stranki, nekaj primerjav pa bomo dodali tudi v tem članku.

Pri TEŠ6 je bila sporna že določitev izvajalca

Pri TEŠ6 je bilo evidentno, da je šlo za tehnologijo, katere čas se izteka. Na področju energetike so takrat že veljale drugačne okoljevarstvene omejitve, pa tudi drugačna ekonomska merila. Podaljšanje obratovanja je bilo takrat tako s stališča ekonomike kot tudi vpliva na okolje nesmotrno. Tehnologija, ki je bila izbrana, ni omogočala zamenjave goriva, prav tako se ne bi zmanjšala emisija toplogrednih plinov. Jasno je bilo tudi, da cena elektrike iz kurjenja mokrega nizkokaloričnega lignita polnega žvepla in drugih primesi iz 300-metrskih globin ne bo nikoli konkurenčna dnevnim kopom premoga, ki se nahajajo drugod po Evropi.

V primeru TEŠ6 je na žalost prišlo tudi do zavajanja in prirejanja analiz, ki so govorile v prid investicije. Analiza skupine Price Waterhouse Cooper je precenjevala količino dostopnega premoga v Velenju. Tega za celotno predvideno obratovalno dobo enostavno ni dovolj, če pa bi ga želeli še naprej kopati, bi morali rudnik širiti pod samo mesto.

Premog pri TEŠ6 bo zato v vse večjih količinah potrebno uvažati, cena električne energije, proizvedene v TEŠ6, pa bo ostala vezana na ceno premoga na mednarodnih trgih.

Problem pri TEŠ6 je bila tudi izbira izvajalca del. Izbrano je bilo francosko podjetje Alstom, ki je bilo problematično, saj je šlo za podjetje s težavami v poslovanju, francoska vlada pa ga je morala dokapitalizirati že leta 2003. Podjetje je bilo lahko izbrano zgolj zato, ker ni prišlo do javnega razpisa. Iz seznama zavezancev za javno naročanje so TEŠ6 namreč izbrisali. Ker je bil Alstom vnaprej izbran, torej ni imel kakršnegakoli razloga, da bi bil pri gradnji učinkovit, imel pa je tudi možnost izsiljevanja.

Na koncu je TEŠ6 stal 1,41 milijarde evrov. Nemška termoelektrarna Datteln 4 je med drugim stala 1,5 milijarde evrov in ima moč 1100 MW, kar pomeni 1,36 milijona evrov na megavat moči. Poljska termoelektrarna Opole s skupno močjo 1800 MW je stala 2,7 milijarde evrov oziroma 1,5 milijona evrov na megavat moči. Če bi gledali primerjalno, bi za TEŠ6 morala biti sprejemljiva cena okrog 1,8 milijona evrov na megavat moči, kar je skupaj 1,08 milijarde evrov.

Pri naslednici Alstoma je nato prišlo do poravnave, cena pa je iz 1,41 milijarde evrov padla na 1,15 milijarde evrov. Tako lahko ugotovimo, da je TEŠ6 bil preplačan, in sicer za okrog 70 milijonov evrov.

Zakaj bo JEK2 dražji od TEŠ6?

Kako pa je z JEK2? Jedrske elektrarne sedaj postavlja le še peščica izvajalcev: francoski EDF, ameriški Westinghouse (ki je do sedaj sodeloval z JEK), korejska KHNP & KEPCO, ruski Rosatom in kitajska CNNC & CGN. Zaradi politične situacije najverjetneje odpadeta tako ruski kot kitajska ponudnika, tako da ostanejo le še 3 možni izvajalci.

Manjša je verjetnost, da bo prišlo do podobne situacije kot v primeru TEŠ6, ko je bil izvajalec določen že vnaprej. Proces javnega naročanja se bo torej izvedel povsem drugače kot v primeru TEŠ6, izvajalci, pa tudi države, iz katerih prihajajo, pa bodo poskušali tekmovati drug z drugim.

Ker nimamo lastne proizvodnje urana, bo tudi v primeru JEK2 gorivne elemente sicer potrebno uvažati. A je to vseeno manjši problem. Samega goriva je prostorsko izredno malo (nekaj tovornjakov za 16 mesecev delovanja), mogoče pa ga je kupiti za več mesecev vnaprej. Cena urana tudi ne predstavlja glavnega stroška proizvodnje električne energije iz jedrskih elektrarn, večino namreč tvorijo kapitalski stroški. Tako nihanje cen urana na mednarodnem trgu ni tako ogrožujoč faktor za bodočo ceno elektrike iz JEK2, kot je nihanje cen premoga za TEŠ6.

Nova jedrska elektrarna bo sicer res dražja od šestega bloka termoelektrarne, razlogov za to pa je več. JEK2 bo dvakrat močnejši od TEŠ6, življenjska doba JEK2 pa je tudi 2,5-krat daljša od tiste, ki je bila predvidena za TEŠ6 (100 let proti 40 let). Jedrske elektrarne se tudi sicer gradi dvakrat dlje od termoelektrarn.

Delež stroška urana bo v končni proizvodni ceni energije veliko manjši na proizvedeno enoto električne energije, kot pa je delež stroška premoga pri proizvodnji elektrike v termoelektrarni. Stroški goriva pri jedrskih elektrarnah predstavljajo manj kot 20% proizvodne cene električne energije, medtem ko strošek premoga pri TEŠ6 tvori okrog 44% stroška električne energije.

V preteklosti je sicer pri gradnji jedrskih elektrarn prihajalo do večjih zamud in podražitev projektov, a razlog za te so bile v glavnem nove proizvodne tehnologije, finančna kriza leta 2008 in nesreča v Fukušimi. Vsi trije potencialni izvajalci, ki smo jih prej omenili, pa imajo za seboj uspešne projekte, kar ne bi smelo povzročati večjih izzivov.

Westinghouse ponuja Poljski nove reaktorje moči 1100 MW po ceni 7 milijard na enoto, kar lahko uporabimo kot osnovo za računanje vrednosti projekta. Če upoštevamo tipično obrestno mero 4%, ki velja za dolgoročna posojila z državno garancijo in 8 let trajajočo gradnjo ter čas odplačevanja 30 let po pričetku obratovanja, bo skupni strošek elektrarne skupaj z obrestmi znašal 15,88 milijarde evrov.

Za razliko od TEŠ6 pa projekt JEK2 podpirajo številni podnebni znanstveniki in naravovarstveniki, navkljub slabem glasu, ki ga ima velikokrat jedrska energija v osrednjih medijih. Podpirajo ga tudi gospodarstveniki, pa tudi širok spekter znanstvenikov in strokovnjakov iz različnih področij in članov SAZU.