Za prvi človeški vdih smo naredili veliko, za njegov zadnji izdih pa bore malo

Moralni teolog in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabriel Kavčič je prepričan, da se bodo stvari na področju zakona o pomoči pri samomoru liberalizirale, tako kot so se v čisto vseh državah doslej. Strinja se, da je končni cilj uzakonitev evtanazije, in opozarja, da se bo pogled na vrednost človeškega življenja zdaj bistveno spremenil. Govorili smo tudi z Renato Jakob Roban, predsednico Slovenskega društva Hospic, ki je poudarila, da področje paliativne oskrbe v Sloveniji ni sistemsko urejeno: »Nimamo alternative – tistega, kar bi ljudje potrebovali, da ne bi bilo treba razmišljati, ali naj predčasno zaključijo svoje življenje.« 

O zakonu, ki uvaja pomoč pri samomoru za neozdravljivo bolne in tiste, ki 'neznosno' trpijo, smo se pogovarjali z dr. Gabrielom Kavčičem. Sprva nas je zanimalo, ali se strinja, da je v zakonu dovolj varovalk, kot to trdijo podporniki zakona. »Treba je povedati, da varovalke same po sebi v primeru, ko gre za etično raven razmišljanja, niso in nikoli ne bodo dovolj, ker gre za spreminjanje našega pogleda na življenje. Tudi če bi bile v tem zakonu najboljše varovalke na svetu, pa niso, še vedno ne bi zadoščale.« Dober primer tega je zakon, ki po novem dovoljuje umetno oploditev samskih in istospolno usmerjenih žensk, nam je pojasnil moralni teolog. Ustavno sodišče je zdaj odobrilo zakonodajo, ki ukinja nekaj varovalk iz prejšnje različice tega zakona. 

»Primer nas izrecno uči, da gre za privajanje ljudi na tak zakon. Čez pet, deset let je možno te varovalke umakniti. Varovalke so same po sebi nesmiselne, ker bodo tako ali tako ukinjene oziroma spremenjene, ko se bo nekomu tako zazdelo,« je prepričan Kavčič. V zdajšnjem zakonu denimo ni možnosti samomora duševno bolnih oseb, a Kavčič opozarja: »To se bo lahko po eni sami pritožbi na ustavno sodišče spremenilo.« Težavo po njegovem mnenju predstavlja tudi definicija pojma 'neznosno trpljenje', saj gre za osebno izkustvo. »Poslanci so se izgovarjali, da gre za strokovne kriterije, a realno ne gre. Trpljenje je nekaj osebnega,« je dodal. 

Gabriel Kavčič: »Varovalke so same po sebi nesmiselne, ker bodo tako ali tako ukinjene oziroma spremenjene, ko se bo nekomu tako zazdelo.« 

Končni cilj evtanazija 

V nadaljevanju je spomnil na besede Kanadčana Alexa Schadenberga, ki smo ga v času njegovega obiska v Sloveniji gostili tudi v Domovini, da države najprej sprejmejo samomor s pomočjo, ki je 'predprostor' uvajanja evtanazije. »V Kanadi trenutno prevladuje evtanazija, zelo malo je samomorov s pomočjo, tako da slednje gotovo ni končni cilj. Predvsem predstavniki Srebrne niti so še pred letom in pol zvesto razlagali, da evtanazije ni v zakonu. Takrat dejansko ni bila neposredno vpisana, ampak je bila 'slepi potnik'. Pisalo je, da če je bil izveden ves proces, a v zadnjem trenutku bolnik samomora ne more izvesti sam, bi to namesto njega lahko storilo zdravniško osebje,« je opozoril Gabriel Kavčič. 

Pravzaprav je še pomembnejše to, da gre v primeru tega zakona za prekoračenje Rubikona, svete meje jemanja rojenega človeškega življenja. »Nerojeno človeško življenje tako ali tako ni zaščiteno, to vemo. Mejo smo do zdaj imeli pri rojenem človeškem življenju, in ko bo ta prestopljena, je možno prav vse. Zadeve se bodo liberalizirale, tako kot so se v čisto vseh državah.« 

Po drugi strani si naš sogovornik želi, da bi tudi nasprotniki zakona »opravili domačo nalogo ter začeli razlikovati med evtanazijo in samomorom s pomočjo. V tem trenutku imamo opravka z ljudmi, ki so zelo dobro preštudirali zakon in nas, nasprotnike, mimogrede 'pomalicajo' samo zato, ker nekateri še vedno ne razlikujejo med pojmoma. Med njima je dovolj velika razlika, kljub temu pa še danes poslušam novinarje in politike, ki tega ne razlikujejo.« Kavčič razloži: ko zagovorniki življenja očitajo uvajanje evtanazije, na drugi strani takoj razložijo, da evtanazije ne uvajajo – ker je dejansko (še) ne – in argument propade. »Ta trenutek je razlikovanje nujno, čeprav gre dolgoročno za zadevo, ki ne bo igrala velike vloge,« meni in nadaljuje: »Če bi danes uvajali evtanazijo, bi bili ljudje na referendumu verjetno proti, ker na to realnost še niso navajeni.« 

Pasivna prisila 

Po eni strani oblastniki zakon sprejemajo na račun sočutja, dolgoročno pa gre po njegovem prepričanju za bistveno spremembo v pogledu na človeško življenje. Prav človeška vrsta se od živali razlikuje v tem, da 'krdelo' ranjenih 'živali' ne pusti za seboj. Kot dodaja, se naša človeškost in človečnost merita predvsem v tem, kako poskrbimo za najranljivejše v družbi. Sporno je, da tovrstna zakonodaja ranljivim osebam sporoča, naj se umaknejo. »Temu rečemo pasivna prisila, saj človeku nihče ne reče, naj stori samomor, ampak on sam ve, da ga lahko.« Pogled na človeško življenje bo s tem zelo spremenjen, opozarja moralni teolog. »Najboljši primer je Kanada, kjer pridejo do tega postopka ljudje, ki jih v trenutku sprejemanja zakona nihče ni predvideval, na primer duševni bolniki in tisti, ki v življenju ne vidijo več smisla. To pomeni, da življenje postane kakovostna, tržna dobrina. Ljudje začnemo na podlagi takih zakonov sklepati, da nismo več dovolj kakovostni za življenje, kar je sporno.« 

Argumenti zagovornikov 

Eden glavnih argumentov zagovornikov zakona je, da ta lajša trpljenje, kar bi, pojasnjuje Kavčič, lahko razumeli, saj je treba na trpljenje gledati v luči vere. »Trpljenje za nevernega človeka nima čisto nobenega smisla, razen če bi na koncu nekaj prineslo. Na primer, starši so pripravljeni za svoje otroke potrpeti marsikaj. Ko je življenje pri koncu, v t. i. terminalni fazi, pa dejansko nimamo kaj početi, če nimamo vere, in je trpljenje nesmiselno podaljševati. Navsezadnje je verjetno tudi marsikateri kristjan na posvetovalnem referendumu glasoval za zakon. Če se izgubi verska podstat družbe, v kateri vlada zaupanje, da se življenje nekam izteče in se nadaljuje, to bistveno spremeni pogled na življenje. Strogo ateistični pogled gotovo ne daje razloga za nasprotovanje samomoru s pomočjo, ker je cilj že določen – to je smrt,« je bil jasen Kavčič. 

Lahko bi torej razumeli tudi tiste zagovornike, ki pravijo, da ima posameznik pravico do odločanja o lastni smrti. »Težava je, ker je to postal glavni argument zagovornikov zakona. Moje telo – moja pravica. To se je v desetletjih širilo predvsem na področju splava, zdaj se je razširilo tudi na druga področja, ker gre za veliko odločitev o telesu in življenju človeka. Nikoli se ne bi opredelil za to, ker človek nikoli ni sam svoje bitje. To je hud egocentrizem, saj smo vedno vključeni v neko družbo, družino.« Na ta način ne bomo postajali boljša družba, meni sogovornik, ampak bomo vedno bolj v svojih galaksijah. 

Gabriel Kavčič: »Če se izgubi verska podstat družbe, v kateri vlada zaupanje, da se življenje nekam izteče in se nadaljuje, to bistveno spremeni pogled na življenje.« 

Trgovanje z organi 

Še eno izmed vprašanj, ki se v javnosti odpira ob sprejemanju tovrstne zakonodaje, je vprašanje trgovanja z organi. Kot je pred časom pisala Družina, se v tujini za evtanazijo vse pogosteje odločajo mladi ljudje z duševnimi težavami, ki so, pogosto telesno povsem zdravi, odlični kandidati za darovanje organov. Kavčič nas ob tem spomni, da je pokojni papež Janez Pavel II. dopustil, »da se v primeru jasno dokazane možganske smrti pacienta, ko imamo pred seboj pravzaprav 'dihajoče truplo', lahko začne darovanje organov. A to je zelo jasno in strokovno določeno stanje.« 

Po drugi strani je značilno, da se zakon, kot je pomoč pri samomoru, izvaja daleč od oči javnosti in je transparentnost postopkov posledično pomanjkljiva. »Mislim, da se, ko gre za pridobivanje matičnih celic in raziskave na področju pridobivanja organov z matičnimi celicami, dogajajo ostudne reči, a tega ne vemo. Vse je omogočila industrija splava, ki se je razširila od matičnih celic do kozmetike in ne nazadnje cepiv.« Sogovornik sklene, da se bo trgovanje lahko pojavljalo tudi tukaj. Čeprav tega ne bi izpostavljal kot glavni argument, je pa gotovo močan argument. »Tema bo veliko bolj aktualna, če bomo uvedli evtanazijo. Pri samomoru s pomočjo gre vendarle za dogodek v družinskem krogu, pri evtanaziji pa je mogoče vse, ker se postopek zgodi v bolnišnici, kjer lahko skalpeli že čakajo na svojem mestu.« 

Za evtanazijo se vse pogosteje odločajo mladi ljudje z duševnimi težavami, ki so, pogosto telesno povsem zdravi, odlični kandidati za darovanje organov. 

Svobodno odločanje? 

Z vprašanji smo se obrnili na Hišo Ljubhospic, kjer so nanje odgovorili pisno. Kot so navedli, se s sprejetim zakonom ne strinjajo, saj verjamejo, da človekovo življenje ohranja svojo vrednost do zadnjega trenutka, ne glede na bolezen, starost ali nemoč. »Smrt je del življenja in nihče si na koncu ne želi trpeti oziroma se trpljenja morda bojimo, a naš odgovor nanj ni odprava trpljenja s smrtjo, temveč spremljanje s sočutjem in spoštovanjem dostojanstva. Radi povemo misel onkologa J. Bernarda, ki pravi: 'Ko življenju ne moremo dodati dni, dodajamo življenje dnevom.'« Ko se srečujejo z bolniki, opažajo, da želja po smrti ni želja po koncu življenja, temveč klic po koncu trpljenja. »Prav zato verjamemo, da odgovor ni v aktivnem končanju življenja, ampak v lažjem, varnejšem in bolj človeškem prehodu.« 

Pogovarjali smo se tudi s predsednico Slovenskega društva Hospic Renato Jakob Roban, ki nam je povedala, da imajo bolniki glede na sprejeti zakon možnost odločanja o predčasni smrti, po drugi strani pa ni alternative, saj smo še daleč od tega, da bi imel vsak človek dostop do paliativne oskrbe. »Nimamo alternative – tistega, kar bi ljudje potrebovali, da ne bi bilo treba razmišljati, ali naj predčasno zaključijo svoje življenje. Običajno je prisoten strah pred bolečino in osamljenostjo ter strah pred tem, da bodo ljudje umrli sami. Paliativna oskrba pa v svojih pristopih vsebuje podporo pri teh vprašanjih. Dokler nimamo alternative, dejansko nimamo možnosti svobodnega odločanja. Torej je to pravzaprav obratno od tega, kar ljudje mislijo, da bodo z zakonom dobili. V resnici smo premalo podučeni. Dejstvo je, da bolj kot so bolniki in strokovni delavci blizu paliativni oskrbi, bolj nasprotujejo temu zakonu, ker posega na več področij življenja,« je povedala ter dodala: »Če je paliativna oskrba celostna in taka, kot mora biti, mora dati odgovor na vprašanje, zakaj se ljudje odločajo za predčasno smrt. Če ne da odgovora, je treba pogledati, kaj človeka bega. Ne vem, ali je dovolj močan argument za odločitev o končanju življenja to, da smo zbegani in da se bojimo smrti.« 

V Hiši Ljubhospic medtem še pravijo, da medicina verjetno nikoli ne bo našla rešitev za vse bolezni, a to ne pomeni, da moramo v obupu kot rešitev ponujati smrt. »Če kot družba na strah začnemo odgovarjati z možnostjo prekinitve življenja, tvegamo, da bo vsak človek, ki se bo znašel v bolezni ali negotovosti, dobil sporočilo, da je to njegova edina izbira.« V ospredju mora biti vprašanje, kako življenje podpreti do konca, menijo. Odgovor na to vprašanje je kakovostna paliativna oskrba.

Hiša Ljubhospic: »Če kot družba na strah začnemo odgovarjati z možnostjo prekinitve življenja, tvegamo, da bo vsak človek, ki se bo znašel v bolezni ali negotovosti, dobil sporočilo, da je to njegova edina izbira.« 

Detabuizacija smrti 

»Ljudje, ki imajo izkušnjo skrbi za umirajočega svojca, povedo, kako odrešujoča je že sama prisotnost ob njem,« je dejala predsednica Slovenskega društva Hospic Renata Jakob Roban in pojasnila, da slednja na neki način osmisli tudi življenje ljudi, ki ostanejo. »Proces žalovanja je pri njih popolnoma drugačen – lažje sprejemajo izgubo ljubljene osebe. Na svet smo prišli opremljeni za vse, tudi za proces umiranja. V sodobni družbi pa ga prepogosto zmotimo bodisi z umetnim podaljševanjem življenja bodisi z agresivnim zdravljenjem. V Slovenskem društvu Hospic zagovarjamo naravno smrt. Govorimo, da ne želimo podaljševati življenja na račun kakovosti, češ, naredimo vse, kar je mogoče, da bomo živeli dlje, ampak dneve, ki so ostali, raje napolnimo z življenjem. Ljudje v procesu umiranja potrebujemo mir, znano okolje, občutek varnosti in bližino tistih, ki jih imamo radi. Naša velika ambasadorka Manca Košir je dejala, da če se hočemo kaj naučiti o življenju, moramo delati z umirajočimi. Rekla je tudi, da smo za prvi človeški vdih naredili veliko, za zadnji izdih pa bore malo. In bo držalo – evtanazija in pomoč pri samomoru nista rešitev. Naši zaposleni znajo povedati, da če se človek odloči za predčasno smrt, predstavlja to nepopravljivo škodo, nekaj, česar ne moreš nikoli več nadomestiti.« 

Ob koncu pogovora je poudarila, da je v Slovenskem društvu Hospic zelo pomemben tudi program detabuizacije smrti: »Ljudem želimo približati smrt kot naraven del življenja. Ta se v družbi, v kateri živimo, nekoliko oddaljuje. Danes mora biti človek lep, bogat in uspešen. Vse, kar ni povezano s tem, je nekoliko na robu. Kot družba smo do ostarelih, invalidov in drugih šibkejših zelo neprijazni. Že res, da o tem govorimo, a v resničnem življenju vidimo, da zanje ni poskrbljeno in da postajamo družba egoistov.« V Slovenskem društvu Hospic želijo biti platforma za bolj sočutno družbo, kjer lahko ljudje ne samo delujejo kot prostovoljci, ampak postajajo tudi boljši ljudje. »Sliši se zelo visokoleteče, a veliko prostovoljcev pove, da jih je delo z umirajočimi spremenilo in so postali boljši ljudje. Spremenijo se predvsem prioritete: v ospredje pridejo odnosi, resnicoljubnost, skratka to, kar kot družba izgubljamo.« 

Za detabuizacijo smrti se trudijo tudi v Hiši Ljubhospic, kjer otroke in mlade spodbujajo, da se dostojno poslovijo od najbližjih in gredo skozi proces naravnega žalovanja. »Naš pomemben temelj je upanje, da se ob spremljanju umirajočih naučimo ne le tega, kako bolnike osvoboditi bolečin in stisk, da jih razumemo in nikoli ne pustimo na cedilu, ampak tudi, kako biti tiho, jih poslušati in samo biti ob njih.« Izrazili so željo, da se okrepi podpora paliativni oskrbi in uredi sistemsko financiranje na ravni države, še posebej zdaj, ko je bil uveden prispevek za dolgotrajno oskrbo. 

Koordinacija zdravniških organizacij: »Ne gre za tehnično odločitev ali še en zakon v nizu, pač pa za vprašanje, kakšno družbo si želimo: družbo življenja in sočutja ali družbo, v kateri so trpljenje, starost in ranljivost razlogi za opustitev skrbi.« 

(D212, 14-18)