Za obSTAnek je bila dovolj menjava direktorja

STA in Ukom sta podpisala pogodbo o opravljanju javne službe za letošnje leto. Nekaj, kar bi moralo biti povsem rutinsko in spregledano s strani javnosti, je včeraj polnilo prve strani domala vseh medijev – ker se je namesto februarja zgodilo novembra.

Glede na skoraj leto dni trajajoč pomp okrog te pogodbe in vse težave, ki jih je imela STA s podpisovanjem pogodbe kar 10 mesecev, bi pričakovali, da bomo danes gledali pogreb STA – situacijo, ko se je STA zlomila in podlegla pritiskom tiranske vlade ter zatajila svojo identiteto. Posebej še, ker pogodba, ki so jo podpisali, verjetno ni (bistveno) drugačna od tiste, ki jo Ukom v podpis ponuja že mesece, pa je bila za STA do zdaj nesprejemljiva.

V.d. direktorja STA Igor Kadunc  je v izjavi izrazil veselje, da bodo s tem lahko omogočene dejavnosti STA za letos in deloma prihodnje leto. Omenil je sicer še neke detajle, ki jih morajo dogovoriti, a bodo to storili v miru v prihodnjih tednih in mesecih. Tudi zaposleni, ki opozarjajo na domnevne sporne rešitve, niso znali povedati nič konkretnega.

Cirkus okrog STA ustrezal direktorju STA in njegovim političnim botrom

V splošnem velja, da vlada denarja ne more izplačevati, če glede tega ni podpisana pogodba, čeprav je v tem primeru to nekoliko nejasno, saj je izplačilo tudi brez pogodbe načeloma omogočal PKP7. Prav zaradi tega in glede na popolno odsotnost drame, ki smo jo videli danes, je zato na mestu vprašanje, kako je mogoče, da tega prizora nismo videli že pred meseci.

Agenciji STA bi bilo tako prihranjene obilo negotovosti, ki jo je stala tudi nekaterih kadrov, Sloveniji pa nemalo psihoze, od protestov do medijskih in političnih obravnav na evropskem parketu. A prav zato je med drugim šlo.

Prav srhljivo je videti, da so določeni vplivni posamezniki, za ceno političnega boja, pripravljeni uničiti tudi takšno institucijo kot je STA. Pri tem ne mislim zgolj na nedavno odstopljenega direktorja STA Bojana Veselinoviča, ampak predvsem na njegove politične botre. En sam posameznik tega ne bi mogel speljati.

Prav srhljivo je videti, da so določeni vplivni posamezniki, za ceno političnega boja, pripravljeni uničiti tudi takšno institucijo kot je STA.

Slovenska politična limonada

Vse skupaj se je začelo kot kaprica dveh, zdaj že nekdanjih uslužbencev STA. Uroš Urbanija je v imenu ustanovitelja želel podrobneje pregledati dokumentacijo agencije – da bi delovanje agencije bilo bolj transparentno in verjetno tudi zato, da bi našli kakšen obremenilen razlog za razrešitev direktorja, ki je bil aktualni vladi več kot očitno nenaklonjen.

Da je v dokumentaciji precej verjetno dejansko kaj, kar bi bilo za direktorja Veselinoviča obremenilno, se je špekuliralo ves čas, pri tem pa namigovalo na prodajanje storitev STA pod ceno določenim medijskim hišam.

Kmalu se je izkazalo, da je zgodba z STA prvovrstna neskončna saga, politična limonada, ki jo lahko slovensko močvirje vleče in prodaja tako Slovencem kot tudi Evropski uniji, kot zgodbo avtokratskega pritiska na neodvisne medije, primerljivo vsaj s Poljsko in Madžarsko, če ne kar z Belorusijo. Prav na medijsko svobodo pa je Evropa posebej občutljiva.

Rešitev problema jim tako v resnici sploh ni bila v interesu, saj je nerešen problem lahko vlekel pozornost od tem, kot je vprašanje prihodnosti Zahodnega Balkana in najvišjega diplomatskega dogodka v zgodovini Slovenije – vrha EU-Zahodni Balkan, na problema z STA. Slovenski novinarji Ursule von der Leyen niso spraševali, kdaj bo v EU vstopila Makedonija, ampak kaj si misli o STA.

Verjetno problem še zdaj ne bi bil rešen, če ne bi STA grozil stečaj, na drugi strani pa ne bi sedel tako trmast pogajalec, kot je Uroš Urbanija, ki bi verjetno stečaj po potrebi celo dopustil. A ker se zdi, da Slovenija tiskovno agencijo vendarle potrebuje, v primeru njenega stečaja pa bi novo strukturo postavljala vlada Janeza Janše, je do rešitve vendarle prišlo še preden bi se stečaj dejansko zgodil. Tveganje, da bi Janša postavil Novo STA je bilo vendarle večje od izgube prvovrstne politične zgodbe, ki jo bodo vendarle lahko še dolgo vlekli iz naftalina. Nenazadnje bo kmalu treba podpisati že novo pogodbo.

Politično »krvava« bitka ni bila povsem zaman

Nekaj pa se je vendarle premaknilo. STA denarja ne dobiva več kar »počez« kot ga je do sedaj, ampak za konkretno opravljeno delo. Prav tako storitev, ki jih že plačujemo davkoplačevalci, ne more več še enkrat zaračunati tem istim davkoplačevalcem, pa naj gre za druge medije ali državljane. To je pomemben premik v smer transparentnosti in ne tveganje za uredniško svobodo, kot bi radi prikazali nekateri.

Čeprav je saga STA lahko dobra šola, da je potrebno veliko vztrajnosti, predvsem pa trde kože, ko gre za doseganje transparentnosti in poseganje na polje določenih interesov, ki se imajo za nedotakljive, pa v njej v resnici ni zmagovalcev.

STA je kadrovsko načeta in še manj pluralna, kot je bila prej, vlada pa močno umazana od vsega blata, ki se je upravičeno ali ne v zadnjem letu na račun STA prilepilo nanjo. Tudi sama v tej zgodbi ni bila brez napak – od posrednega obtoževanja Veselinoviča za smrt nekdanjega urednika Meška do nezmožnosti, da bi zadevo rešili na nek normalen način.

Lahko le upamo, da bomo vsaj za nekaj časa zmagovalci državljani, ki imamo dostop do novic, ki smo jih že plačali s svojimi davki in da se bomo z naslovnic končno znebili povsem bizarne sage o podpisu pogodbe med državo in proračunskim porabnikom. Sage, ki je v svoj vrtinec potegnila evropsko komisijo, evropski parlament, svetovne medije, predsednika republike, novinarje STA, novinarsko društvo, vso politiko, ugled Slovenije in celo že davno pokojnega urednika.

https://twitter.com/vladaRS/status/1457690343869231113

https://twitter.com/vladaRS/status/1457690349581836288