Za bodoči uspeh se morajo na desni prenehati med seboj brcati v kolena

V medijih je že in očitno še bo odmevalo delovanje preiskovalne komisije o financiranju nekaterih medijev, ki jo vodi poslanka Svobode Mojca Šetinc Pašek. Preiskovanje le dela medijske krajine zbuja upravičene očitke o politični pristranskosti in pritiska zgolj na določene medije. Slovenska medijska scena je namreč že desetletja rezultat zelo ozko skoncentriranega kapitala in oglaševalske pogače, ki presega delitev levo-desno. Konglomerat, ki je prisiljen sobivati z vsakokratno politiko in z jasnimi medsebojno razdeljenimi conami vpliva, ki spretno ohranjajo privid svobodnega trga in demokratičnega razvoja. Obenem pa, vsaj večina tega malega konglomerata, potegne s politično levico, saj ta nadzoruje večino (državnega) oglaševalskega kapitala.

Kako zoprno je drezati v to, kaže tudi neenotnost opozicije pri tej tematiki. Namreč tako, kot sem dejal v Odmevu tedna pred nekaj dnevi. Kot državljana me zanima pregled vseh medijev, kjer obstaja sum nesmotrne porabe davkoplačevalskega denarja. Kajti na koncu dneva bi moralo iti izključno za to - zmanjšanje korupcije in kriminala. Vendar živimo v Sloveniji in vsakokratno raziskovanje kakršnekoli sistemske korupcije vam da jasen rezultat: Rak je postal simbiont s sistemom do te mere, da sistem brez njega ne zna živeti.

Kako pa živita oziroma sobivata sedaj opozicijski stranki, pa postaja tudi vedno bolj pereče vprašanje. Namreč vloženi referendumi z različno podporo in spopadi na Twitterju kažejo na določeno zakulisno vlečenje vrvi znotraj opozicije. V prihajajoči referendumski kampanji in drugemu krogu volitev pa bo to še toliko bolj pomembno.

Namreč jasno je, da vladna stran želi ubrati do sedaj že preizkušeno formulo in referendume uporabiti kot dokončen test nepriljubljenosti Janeza Janše in SDS. Njihova kampanja, tako kot nekaj zadnjih, ne bo o vsebini, ampak o tem, da gre še za eno odločanje o tem, kako osovražen je lik in delo Janeza Janše. Razklana opozicija pa to paradigmo olajša.

Zato bo toliko bolj pomemben pristop k tem referendumskim vprašanjem oz. taktika na drugi strani, kajti po 30-letih nazivno demokratične države se je lajna o komunistih, ki gledajo iz vsakega grma, PR-ovsko izpela. Četudi se morda v kakem grmu skriva pomlajena generacija z vsajenim čipom razmišljanja partijskega tipa (in provinence).

Strategija opozicije, da bi prikazala, da gre pri vseh teh potezah vlade zgolj za nepotrebno zapravljanje denarja, je nekaj, kar bi bilo pričakovati.

Premier Golob je v svojih besedah enako prehiter, kot je bil nekdanji premier Janša na Twitterju. In gotovo je ta karakterna poteza njegov najboljši adut in hkrati najhujši sovražnik. Strategija opozicije, da bi prikazala, da gre pri vseh teh potezah vlade zgolj za nepotrebno zapravljanje denarja, je nekaj, kar bi bilo pričakovati. Če bodo seveda za to izpolnjeni določeni pogoji. V vojni "samo da ni Janša", kot je to označil dr. Lukšič v zadnjem intervjuju za Domovino, proti "stran metanje denarja" pa je rezultat lahko veliko bolj tesen, kot si katerakoli stran tega želi.

Ravno zaradi tega smo spremljali taktiriziranje okrog datuma, kjer je SDS s svojim dnevom vložitve preprečila vladi, da bi združila to s predsedniškimi volitvami, saj se na te volitve pomuja tudi levi politični pol. Obenem pa je vlada izgleda preprečila SDS-u, da bi bili referendumi na dan lokalnih volitev, ko bi se znalo na voliščih prikazati več desnosredinskih volivcev. Tako bomo dobili dodatno nedeljo na volišču - 27. novembra - za ceno nekaj dodatnih evrov.

Rezultat referendumov je lahko uresničitev napovedi Golobove vlade, da bo po njegovi zmagi imelo oblast ljudstvo in civilna družba. Obenem pa je lahko tudi napoved iste vlade, da je konec časov vladanja Janeza Janše in SDS. Medtem, ko je na drugi strani pozitivna interpretacija možna samo ob zmagi - da obstaja del naroda, ki je legitimno del te države in prevečkrat spregledan v trkanju po prsih levice, ko govori o tem, da predstavlja (pravi) narod.

Zato je dolgoročno lahko za opozicijo poraz bolj boleč na sredini in obenem motivacija že utrjenih podpornikov v prepričanju, da institucije, mediji itd. visijo na levo. Toda za zmago na volitvah je potrebna večina. Kako ustvariti to večino s kvasom, ki je na voljo, je ključno vprašanje za prihodnja (verjetno) Golobova leta.

Očitno je namreč, da se je del pristopov izpel in da je sprememba klasične desničarske paradigme - najprej se med sabo po kolenih zato, da so paricalni (menda ideološko popolni) vrtički na varnem - nujna.