Vsaka naravna katastrofa predstavlja za nekatere dolžnost in priložnost. Meja med obema pa je tanka

Martin Nahtigal


Slovenija se sooča z eno največjih naravnih katastrof v svoji zgodovini. Zalitih je bilo na stotine domov, uničenih kilometre infrastrukture ter spremenjene usode na tisoče ljudi. In tako kot ob vsaki podobni situaciji, na kateri je velik fokus naroda – pa naj bo to ob pozitivnih zgodbah, kot je denimo kakšna športna zmaga, ali negativnih, kot so omenjene poplave – so ljudje na določenih položajih, kjer njihove dolžnosti predstavljajo tudi priložnosti.

Prvi v vrsti so gotovo politiki. Voditelji naroda, ki so sedaj na mestih, da ukrepajo. Najprej kratkoročno in potem dolgoročno. To je njihova dolžnost, ki pa se lahko kaj kmalu spremeni tudi v priložnost. Priložnost za vehementne obljube, ki znižujejo vrednost tistega, kar je resnično možno realizirati. In zvišujejo kratkoročne "delnice" tistim, ki te obljube izrekajo. Obenem pa so tukaj tudi politiki, ki niso na izvršnih funkcijah – preprosto rečeno opozicija, ki kaj dosti drugega, kot da se strinja in ne dela zdrahe, ne more. Pri tem pa budno spremlja morebitne napake oblasti, ki bi se pokazale kot ranljivost na dolgi rok.

Pri vsem tem pa se seveda pojavi tudi skušnjava priložnosti, ki je kislo opozicijsko grozdje. Primer tega je pogrevanje zgodbe okoli zakona o vodah ter sprememb načrta za okrevanje. Kislo grozdje, ki se mu v zadnjem dnevu ne more odreči niti vladajoča struktura. Po vojni je lahko vsak general. In generali si ponavadi ne umažejo škornjev. Ko pride do naravnih katastrof, pa so generali še preveč radi med prvimi na terenu.
Po vojni je lahko vsak general. In generali si ponavadi ne umažejo škornjev. Ko pride pa do naravnih katastrof, pa so generali še preveč radi med prvimi na terenu.

Teren, ki je hkrati dolžnost, vendar lahko še prehitro postane priložnost. Meja pa je pri izbirčnem narodu, polnem podpihovalcev ene ali druge strani, zelo tanka. Vladajoča struktura in njena hoja po "terenu" je znak solidarnosti, vendar lahko prehitro postane priložnost za nabiranje nekih imaginarnih političnih točk. Točk, ki so lahko na zelo trhlih nogah, če je ta teren posnetek iz dragega avtomobila ali zasedanje mest v helikopterju, namenjenih za pomoč ljudem. Narod naš dokaze hrani, ampak spomin je pa bolj slab. Opozicija pa tudi ni izvzeta, seveda. Enkrat so škornji prečisti, drugič majica preveč umazana. Meja med premalo, dovolj in preveč objav pa se lahko prekmalu znajde v definicijah dušebrižniške strani tviterja, ki rada citira najbolj zlorabljeno knjigo na tem svetu.

Ali tistega, ki pomaga in zraven objavi sliko, res velja opomniti s citatom iz Svetega pisma o tem, da se ne trobi, ko se daje? Ali bolj velja spodbudna beseda in "zlorabljen" citat iz drugega dela iste knjige, kjer lahko beremo, da naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih? Tanka je meja in mala je razdalja od bruna v lastnem očesu do iveri v bratovem. Samo na prvo ne znamo pokazati sami.

Tako kot se desetletja očitno nismo znali zavedati, da obljube morajo presegati volilne mandate. Kajti oskrba vodotokov je bila in bo zlorabljena tema, ker trči v gradbeni, okoljski, politični in verjetno še kak lobi, ki ima svojo računico. Računico, ki se na koncu konča kot račun, ki ga poravnajo ljudje s tem, da imajo zalite hiše, uničeno imetje ter postavljena življenja na glavo.
Računico, ki se na koncu konča kot račun, ki ga poravnajo ljudje s tem, da imajo zalite hiše, uničeno imetje ter postavljena življenja na glavo.

Čas za vehementne obljube se je iztekel. Sedaj prihaja čas pravilnih, dolgoročnejših odločitev. Denar za protipoplavno zaščito je nujno potreben in je dolžnost naše skupnosti, da zavaruje svoje sodržavljane. Je pa tudi priložnosti – za korupcijo, klientelizem in stotine malih zločinov, ki se zgodijo po krvavem potu enega javnega projekta. Upajmo, da bo čim manj okužb s temi boleznimi, ko se bo delil naš denar za ureditev naših vodotokov. Dolžnost vseh vpletenih je jasna. Seveda pa je to tudi priložnost. In meja med koristnim s prijetnim ter koristnim s koristoljubnim je tanka.

Slovenski kavč komentatorji pa že vnaprej seveda najdejo napako v vsem zgoraj opisanem, kajti v njihovi sveti preproščini je svet preprosto črno-bel. Predvsem pa sočlovek ne more nikoli narediti ničesar prav. Je video v avtu politika res taka groza, če je bilo sporočilo spodbudno in je doseglo pozitiven učinek? Je slika poslancev opozicije med odstranjevanjem blata res tak naglavni greh, če so res postorili nekaj dela? Je pomoč gasilca kaj manj vredna, če je potem dal nekaj intervjujev in kuka z vsake druge naslovnice?

Naslednja priložnost za pokazati svoje razumevanje dolžnosti pa bodo vsi ti komentatorji imeli v ponedeljek – bo kolona na primorski avtocesti proti morju daljša ali krajša od tiste na štajerski proti Savinjski dolini in Koroški?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Divje narave se ne da ukrotiti na globalni ravni. Lahko se ji le pametno prilagodimo in jo lokalno ukrotimo
  • 13. 08. 2023
Kaj so o poplavah v Sloveniji izvedeli Američani, Nemci, Belgijci, Nizozemci, Avstralci ...
  • 10. 08. 2023
Ujma poenotila politiko: treba bo spremeniti prioritete
  • 05. 08. 2023

Ekskluzivno za naročnike

Levi predsodki do Romov
21. 9. 2023 ob 11:46
»Prata« v zeliščni omaki
21. 9. 2023 ob 11:39
Karikatura: Migrantska pot na Zahod
20. 9. 2023 ob 11:46
Vse naročniške vsebine