Vlada išče 370 milijonov evrov

Vlada Roberta Goloba je začela pripravljati obsežen sveženj finančnih prilagoditev, s katerimi želi v letošnjem letu preprečiti dodatno poslabšanje javnih financ. Po ocenah ministrstva za finance bi se proračunski primanjkljaj brez dodatnih ukrepov povzpel na približno 3,4 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), kar bi Slovenijo potisnilo pod precej strožji nadzor Evropske komisije in finančnih trgov. Cilj vlade je zato primanjkljaj zadržati pri 2,9 odstotka BDP – tik pod evropsko mejo treh odstotkov.

Toda dokument, ki ga je obravnavala vlada, razkriva precej bolj zaskrbljujočo sliko: javnofinančna konstrukcija države se vse težje sestavlja, stroški države pa rastejo hitreje, kot jih je sposobna pokrivati gospodarska rast. Kritiki opozarjajo, da vlada po dveh letih rekordnega povečevanja porabe zdaj prvič resneje trči ob meje vzdržnosti lastne politike.

Rast izdatkov prehiteva načrte

Dokument razkriva, da se državni odhodki povečujejo precej hitreje, kot je bilo predvideno ob sprejemanju proračuna. Ministrstvo za finance zato od resorjev zahteva kombinacijo dodatnih prihodkov, omejevanja porabe in prerazporejanja sredstev.

Približno 120 milijonov evrov naj bi država pridobila zaradi višjih davčnih prilivov, predvsem kot posledico dobrega poslovanja podjetij v letu 2025. To pomeni, da velik del 'rešitve' temelji na preteklem gospodarskem ciklu in ne na dejanskem izboljšanju učinkovitosti države.

Preostalih 250 milijonov evrov pa naj bi zagotovila ministrstva in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije z omejitvami porabe ter prilagoditvami finančnih načrtov.

Prav tu pa se po ocenah ekonomistov skriva bistveni problem: vlada ne predstavlja strukturnih reform, temveč predvsem kratkoročne računovodske in administrativne popravke, ki naj bi javnofinančno sliko začasno izboljšali predvsem na papirju.

Fiskalni svet: država porablja hitreje, kot raste gospodarstvo

Na podobna tveganja Fiskalni svet opozarja že več mesecev. Predsednik Fiskalnega sveta Davorin Kračun je v več nastopih opozoril, da Slovenija v obdobju še vedno razmeroma ugodne gospodarske aktivnosti ustvarja previsoke strukturne izdatke, kar pomeni, da bo država ob morebitnem ohlajanju gospodarstva hitro ostala brez manevrskega prostora.

Fiskalni svet je že ob sprejemanju proračuna opozoril, da rast tekoče porabe države presega dolgoročno vzdržne okvirje.

Posebej problematično je, da številni novi izdatki niso enkratni, temveč trajni:

• višje plače v javnem sektorju,
• nove socialne obveznosti,
• dolgotrajna oskrba,
• višji stroški zdravstva,
• rast subvencij in transferjev.

Ekonomisti opozarjajo, da se vlada v zadnjih dveh letih obnaša, kot da obdobje poceni zadolževanja in hitre gospodarske rasti še vedno traja. Medtem pa se evropsko gospodarstvo ohlaja, obrestne mere ostajajo bistveno višje kot pred nekaj leti, proračunski apetiti države pa se še naprej povečujejo.

Največji pritiski: zdravstvo, obramba, infrastruktura

Po neuradnih informacijah se največji prihranki pričakujejo na treh področjih, kjer izdatki že dalj časa hitro rastejo.

Zdravstvo ostaja največji finančni problem države. Stroški rastejo zaradi staranja prebivalstva, dražjih zdravstvenih storitev, višjih cen opreme in kroničnega pomanjkanja kadra. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije se že več let sooča s težavami pri pokrivanju stroškov, kljub temu da se v sistem steka vedno več denarja.

Kritiki opozarjajo, da vlada doslej ni izvedla resnih reform zdravstvenega sistema, ampak predvsem povečuje financiranje brez bistvenega izboljšanja učinkovitosti.

Posledice finančnih omejitev bi lahko bile:

• počasnejše izvajanje investicij v bolnišnice in zdravstvene domove,
• omejevanje širitve posameznih programov,
• dodatni pritiski na izvajalce zdravstvenih storitev,
• daljše čakalne dobe.

Vlada sicer poudarja, da pravice pacientov ne bodo zmanjšane, vendar praksa kaže, da se finančne omejitve praviloma najprej pokažejo prav pri dostopnosti storitev.

Obramba: med zahtevami Nata in domačo politiko

Slovenija je pod vse večjim pritiskom zveze NATO, naj postopoma povečuje obrambne izdatke proti cilju dveh odstotkov BDP. Toda doma ostajajo vojaške investicije politično občutljiva tema, saj si naša vlada, ki opravlja tekoče posle, sredstva za obrambo predstavlja drugače kot Nato.

Vlada zato išče predvsem možnosti časovnega zamikanja projektov:

• počasnejše nakupe vojaške opreme,
• prestavljanje investicij v infrastrukturo Slovenske vojske,
• postopnejšo realizacijo že načrtovanih projektov.

Toda tudi tukaj ekonomisti opozarjajo, da gre predvsem za prelaganje stroškov v prihodnost, ne pa za dejansko rešitev problema.

Infrastruktura: zamiki projektov kot najlažja rešitev

Infrastrukturni projekti so tradicionalno med prvimi tarčami, ko država išče hitre prihranke. Pri projektih, kjer pogodbe še niso podpisane ali gradnja še ni stekla, je zamikanje investicij administrativno najpreprostejše.

To lahko pomeni:

• časovni zamik gradnje cest in železnic,
• počasnejšo izvedbo energetskih projektov,
• zamike pri državnih razvojnih investicijah,
• zmanjševanje obsega posameznih projektov.

Takšni ukrepi sicer kratkoročno izboljšajo proračunsko sliko, dolgoročno pa pogosto povečujejo stroške zaradi dražje gradnje in počasnejšega razvoja infrastrukture.

Kaj lahko vlada sploh še reže?

Čeprav vlada konkretnega seznama rezov še ni predstavila, dokument nakazuje več možnih oblik omejevanja porabe:

• zamikanje investicij v prihodnja leta,
• prerazporejanje sredstev med ministrstvi,
• omejevanje materialnih stroškov,
• počasnejše zaposlovanje v javnem sektorju,
• upočasnitev uvajanja novih programov,
• administrativne prilagoditve za kratkoročno izboljšanje salda.

Ministrstva morajo do 18. maja pripraviti predloge prerazporeditev, predvsem zaradi primanjkljajev na področju dela ter vzgoje in izobraževanja. To kaže, da težava ni več omejena na posamezne projekte, ampak sistemska.

Zakaj je meja treh odstotkov tako občutljiva

Evropska fiskalna pravila določajo, da naj proračunski primanjkljaj držav članic ne preseže treh odstotkov BDP. Preseganje te meje lahko sproži strožji nadzor Evropske komisije in dodatne zahteve po varčevalnih ukrepih.

Za Slovenijo bi to lahko pomenilo:

• dražje zadolževanje države,
• slabši signal investitorjem,
• pritisk bonitetnih agencij,
• manj manevrskega prostora pri pripravi prihodnjih proračunov.

Prav zato vlada zdaj skuša na hitro stabilizirati številke, čeprav številni ekonomisti opozarjajo, da gre predvsem za kratkoročno 'gašenje požara'.

Ekonomisti: prihaja račun za zadnji dve leti 

V ekonomskih krogih postaja vse glasnejša ocena, da šele zdaj občutimo posledice močnega povečevanja javne porabe v zadnjih dveh letih.

Med ključnimi dolgoročnimi pritiski so:

• staranje prebivalstva,
• rast stroškov pokojnin in zdravstva,
• dolgotrajna oskrba, rast plač v javnem sektorju,
• visoka raven socialnih transferjev.

Brez resnih reform država ne bo mogla dolgoročno financirati vseh obveznosti brez dodatnega zadolževanja ali višjih davkov.

Po njihovem mnenju trenutni paket prilagoditev kaže predvsem to, da vlada ni pravočasno pripravila vzdržnega modela financiranja novih obveznosti, ki jih je sama ustvarila.

Kratkoročna stabilizacija brez dolgoročne strategije

Sveženj prilagoditev tako za zdaj deluje predvsem kot poskus stabilizacije javnih financ v letu 2026 in ohranjanja primanjkljaja tik pod evropsko mejo treh odstotkov BDP.

Ali bo vlada pripravljena odpreti resne reforme javnega sektorja, zdravstva in socialnih sistemov ali pa bo država še naprej odvisna predvsem od gospodarske rasti, novih davčnih prilivov in prestavljanja stroškov v prihodnost?

Vse bolj postaja jasno, da račun za ekspanzivno porabo zadnjih let prihaja hitreje, kot je vlada pričakovala.