Visokošolski sindikat razkril, kako je Štrukelj storpediral plačna pogajanja. A v SVIZ-u dobil zaupnico

POSLUŠAJ ČLANEK
Propad pogajanj različnih skupin javnega sektorja še vedno razvnema strasti, saj so zaradi egoizma in lakomnosti nekaterih brez vsega ostali vsi.

Visokošolski sindikat Slovenije je še eden v vrsti tistih, ki so prst uperili v glavnega pogajalca sindikata SVIZ, Branimirja Štuklja.

V zapisu na spletni strani sindikata SVIZ-u očitajo zavajanje, da se je boril v imenu »vseh zaposlenih od vrtcev do univerz«. V resnici pa mu je šlo samo za učitelje, medtem ko »za ostale poklice ni zahteval ničesar«. Hkrati pa je s svojimi nesorazmernimi zahtevami prispeval svoj delež k padcu vlade in propadu sindikalnih dosežkov.  

Glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), Branimir Štrukelj, je medtem preveril in dobil zaupnico članstva znotraj "svojega" sindikata. 

Neuspeh pogajanj z vlado, ki jih je dokončno presekal odstop predsednika vlade Mira Cerarja, je dodobra razburkal sindikalne vrste, saj so, čeprav so imeli na mizi zelo dobro vladno ponudbo, na koncu ostali brez vsega.

Kaj se je točno zgodilo, so na svoji spletni strani opisali v Visokošolskem sindikatu Slovenije, ki je del Počivavškove skupine sindikatov javnega sektorja.

Kot so zapisali, so pogajanja s Koprivnikarjem najprej napredovala zelo počasi, po menjavi glavnega vladnega pogajalca in s prihodom Lilijane Kozlovič pa so v ponedeljek, 12. marca na mizo dobili "bistveno izdatnejšo ponudbo, ki bi nekaj prinesla vsem".

In sicer 2 dodatna plačilna razreda vsem pod minimalno plačo in do 26. razreda, ki lani niso dobila zvišanja in 1 plačni razred ostalim, 2 plačna razreda nad izhodiščnim 26. razredom v VI. in VII. tarifnem razredu, v VIII. in IX. tarifnem razredu pa 3 plačne razrede. Obenem bi vlada delodajalcem dodatno financirala plačne dvige.

Ostalo je še nekaj drugih odprtih vprašanj, a takšen predlog so tisti ponedeljek okvirno sprejeli. Nato se je zapletlo.

Šolniki zahtevali nesorazmerno veliko


Druge sindikate javnega sektorja je zmotilo, da bi osnovnošolski in srednješolski učitelji pridobili 2 do 4 plačne razrede, medtem ko bi vsi ostali v javnem sektorju v VII. TR pridobili samo 2 plačna razreda. "Tako odstopanje smo razumeli kot načelni problem, kot še en privilegij neki poklicni skupini, ki ruši razmerja znotraj enotnega plačnega sistema," so zapisali.

Napako, ki so jo storili pri zdravnikih, direktorjih in ravnateljih, je vlada nameravala storiti še pri učiteljih, saj je pristala na "skoraj vse, kar je zahteval SVIZ," opozarjajo v Visokošolskem sindikatu Slovenije.

Visokošolski sindikat Slovenije: "Ko je med zadnjimi pogajanji 12. 3. vladna stran priznala, da je SVIZu na sočasnih pogajanjih ponudila 3 PR za višja naziva učiteljskega delovnega mesta, smo ostali, tudi dva sindikata iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja, ta privilegij blokirali.

Ga. Kozlovič je umaknila ta del ponudbe SVIZu, ta pa je izglasoval ponovitev stavke in nato po besedah premierja Cerarja zahteval še več, in sicer celo višje plače za učitelje, kot jih imajo univerzitetni profesorji in zdravniki."

SVIZ le za šolnike, drugim nič


"Toda SVIZ je hotel za učiteljstvo še več, medtem ko za ostale poklice ni zahteval ničesar (razen za 200 evrov višjega regresa za tiste pod minimalno plačo)," nadalje pojasnjujejo v Visokošolskem sindikatu.

Kot pravijo, je bila to po svoji vsebini poklicna stavka učiteljstva, ostalih poklicnih skupin sploh ni bilo na njeni agendi. "Govorjenje v imenu »vseh zaposlenih od vrtcev do univerz« in o »strokovnih delavcih« je bilo zavajanje," trdijo.

Prav zaradi takšnega ekskluzivizma je SVIZ povzročil celo prestop dveh zdravstvenih sindikatov iz njegove konfederacije v Počivavškovo pogajalsko skupino, pravijo.

Cilj SVIZ-a je tako po njihovo bil, da učitelji dobijo več od ostalih, s takšnimi nesorazmernimi zahtevami pa je prispeval svoj delež k padcu vlade in propadu sindikalnih dosežkov.

Štrukelj: Visokošolski sindikat bi si rad zgolj povečal število članstva


Branimir Štrukelj, ki sicer že 12 let vodi tudi Konfederacijo sindikatov javnega sektorja, ki združuje več kot 80 odstotkov vseh sindikalno organiziranih v javnem sektorju, očitke Visokošolskega sindikata zavrača.

"Skupina manjših sindikatov ni želela priznati dejstva o izrazito slabšem vrednotenju vzgojno-izobraževalnega dela," je povedal za Delo ter dodal, da za očitki s strani Visokošolskega sindikata vidi "prizadevanje, da bi si z enostranskimi trditvami, ki postavljajo SVIZ v negativno luč, ta sindikat, ki ima okoli 600 članov, povečal njihovo število." 

Časnik še poroča, da je Štrukelj na ponedeljkovi seji glavnega odbora SVIZ-a dal pobudo za izrekanje o zaupnici, ki jo je tudi dobil. Pri Delu ugotavljajo, da je bolj kot uradno preverjanje razpoloženja to bilo potrjevanje mandata vnaprej.

KOMENTAR: Uredništvo
Hujskaškim sindikalnim voditeljem se doba izteka
Zadnji dogodki in odzivi v javnosti kažejo, da se čas hujskaškemu sindikalizmu nezadržno izteka. Dušana Semoliča je že upokojila bolj umirjena in spravljivejša Lidija Jerkič. Če si bodo javni ugled, dostojanstvo in navsezadnje tudi stanje v denarnicah želeli popraviti tudi šolniki, bi morali upokojiti še Branimirja Štruklja. Po eni strani je dobro videti, da se znotraj sindikalnega gibanja zavedajo, da je Branimir Štrukelj postal del problema in ne del rešitve. Po drugi strani pa je obžalovanja vredna nekritičnost ožjega vodstva SVIZ do voditelja, ki je članstvu s svojim pristopom povzročil takšno škodo. Za zamenjavo neučinkovitega vodstva se bo očitno moralo zbuditi širše članstvo. Vse večji razkol med javnim in zasebnim sektorjem je namreč v precejšnji meri posledica načina sindikalnega boja, ki ga prakticirajo še stari, ideološki kadri, miselno izoblikovani v trdem socializmu. Ti še globoko v 21. stoletju bijejo svoj mali razredni boj proti osovraženim kapitalistom, prežet z radikalno levičarsko ideologijo. Tudi zaradi njihovega nelogičnega, neutemeljenega in neokusnega javnega hujskaštva ima učiteljstvo ter javni sektor na splošno vse nižji ugled v javnosti in to v številnih pogledih neupravičeno. V njem se trudijo mnogi sposobni in delovni ljudje, katerih učinkovitost duši pretirana birokratizacija ter neživljenjski sistem splošne uravnilovke. To so problemi, na katere bi morali opozarjati tudi sindikati, a so v minulih letih svoje cilje zreducirali praktično zgolj na splošno vprašanje osebnih prihodkov.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike