Več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v državah, kjer je kršena verska svoboda

vir: Twitter: @dailychretiens
POSLUŠAJ ČLANEK
V napetem svetovnem ozračju, ki so ga zaznamovale posledice pandemije Covid-19, posledice vojne v Ukrajini, vojaški in gospodarski problemi okoli Južnokitajskega morja ter hitro naraščanje življenjskih stroškov po vsem svetu, je bila verska svoboda kršena v državah, kjer živi več kot 4,9 milijarde ljudi.

Raziskavo je kot vsako leto od leta 1999 opravila organizacija Pomoč Cerkvi v stiski (ACN International) in zaznali 61 držav, v katerih je bila državljanom resno kršena verska svoboda. Več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v državi, v kateri so ljudje preganjani zaradi svojega verskega prepričanja, je razvidno iz poročila o verski svobodi v svetu za leto 2023.

Najhujši negativni premik v Nikaragvi


V rdeči kategoriji, kjer je prisotno versko preganjanje, sta dve najštevilčnejši državi na svetu, Kitajska in Indija, za kateri poročilo ugotavlja, da sta med najhujšimi preganjalkami vere. Vse države razen ene so v Afriki ali Aziji. Med kršitelji so Nigerija, Pakistan, Afganistan, Somalija, Savdska Arabija in Severna Koreja.

Nikaragva, ki se je v poročilu za leto 2021 uvrstila v manj strogo »oranžno« kategorijo, se je v poročilu za leto 2023 premaknila v »rdečo« kategorijo. Vzrok za to je predvsem preganjanje katoliške duhovščine in verskih redov s strani predsednika Daniela Ortege, s katerim je želel utrditi oblast in utišati drugače misleče.

O preganjanju Daniela Ortege in dogajanja v Nikaragvi smo pisali v tem prispevku: »Država, ki zatira katoličane, kritične do oblasti«.


V večini prejšnjih poročil so države preganjale manjšinske religije, v tem primeru pa država preganja večinsko religijo – skoraj tri četrtine države je katoliške. Poročilo navaja, da je bil škof Rolando Alvarez, odkrit kritik Ortege, aretiran, odvzeto mu je bilo državljanstvo in obsojen je bil na 26 let zapora zaradi »zarote proti nacionalni integriteti in širjenja lažnih novic«.

Več kot 200 političnih zapornikov, vključno z duhovniki in kleriki, je bilo obtoženih »zarote« in februarja deportiranih v Združene države Amerike. Država je nacionalizirala tudi katoliško univerzo ter ukinila katoliške televizijske in radijske oddaje.

vir: ACN INTERNATIONAL 
vir: ACN INTERNATIONAL 

(RDEČA – preganjanje, ORANŽNA – diskriminacija, SVETLO ORANŽNA – pod nadzorom)

Globalno se pogoji za versko svobodo slabšajo


V zadnjih dveh letih so se v številnih državah poslabšali pogoji za versko svobodo. Število držav v »rdeči« kategoriji se je od poročila za leto 2021 povečalo s 26 na 28, v to kategorijo pa sta vstopila tudi Nikaragva in Sudan.

V 23 od »rdečih« držav se je versko preganjanje od prejšnjega poročila poslabšalo, v preostalih petih pa je preganjanje ostalo približno enako. V nobeni od teh držav ni prišlo do splošnega izboljšanja.

V večini afriških držav in držav jugozahodne Azije je večina verskega preganjanja posledica avtoritarnih vlad ali islamskega ekstremizma. V nekaterih primerih je v igri oboje. V Vzhodni Aziji večino preganjanja povzročajo avtoritarne vlade. V Indiji, Mjanmaru in na Šrilanki je preganjanje posledica avtoritarnih vlad in etnično-verskega nacionalizma.

Poročilo ugotavlja, da se je na Kitajskem, v Indiji in Mjanmaru povečalo preganjanje muslimanov, hkrati pa se je povečalo tudi preganjanje muslimanov s strani drugih muslimanov. Ugotovljeno je bilo tudi, da sta prisilno spreobračanje in spolno nasilje v Zahodni Afriki in Pakistanu večinoma nekaznovana, odziv Zahoda pa je vse manjši.

Na Kitajskem se je nadaljevalo brutalno preganjanje Ujgurov, prav tako so bili diskriminirani in preganjani muslimani v Indiji in Mjanmaru. Vse pogostejši so bili tudi primeri preganjanja med muslimani, in sicer med suniti in šiiti (Hazari v Afganistanu), med nacionalnimi in »tujimi« razlagami muslimanov ter med prevladujočimi in tako imenovanimi »deviantnimi« oblikami islama (Ahmadi v Pakistanu).

Avtokrati preganjajo versko svobodo v strahu za oblast


V obdobju pregleda so mednarodne džihadistične mreže v Afriki vse bolj spreminjale taktiko. Od osvajanja in obrambe stalnih ozemelj so se postopoma preusmerila k napadom »udarite in pobegnite«, katerih cilj je ustvarjanje izoliranih skupnosti (Mozambik) na slabo branjenih podeželskih območjih po možnosti tistih z mineralnimi viri (Demokratična republika Kongo). Tradicionalne strategije »ubij in ropaj« so se spremenile v težnjo po uvajanju nezakonitih davkov in trgovine, kar je povzročilo nastanek države v državi. Negotovost in pomanjkanje vladnega nadzora sta privedla do uporov in vojaških udarov (dva v Maliju in en v Burkini Faso).

Raziskava ugotavlja, da samodržci ne glede na to, ali so izvoljeni ali ne, preganjajo vernike, ko postanejo ljubosumni in se bojijo mobilizacije katerega koli verskega voditelja. V večini primerov avtokrat poskuša potisniti na stran ali se z njimi spoprijateljiti ter kooptirati verskega voditelja. Če je neuspešen, to privede do agresivnejših oblik preganjanja.

V nekaterih primerih, na primer v Nigeriji, avtokrati poskušajo versko skupino potisniti v revščino in manipulirali s podatki popisa prebivalstva, da bi ustvarili manjšino, ki je v gospodarskem in političnem smislu nepomembna. Ta prizadevanja je oblast uporabila proti kristjanom v Nigeriji, čeprav ta vera predstavlja približno polovico prebivalstva države, da bi olajšali islamizacijo države. Podobna prizadevanja za preganjanje verskih skupin so uporabili tudi v Libanonu in Indiji.

Opazno je širjenje zakonodaje proti spreobrnjenju in pobud za ponovno spreobrnjenje, ki nudijo gospodarske koristi tistim, ki se pridružijo večinski religiji ali se vanjo vrnejo (Azija, Severna Afrika). Dokazi so razkrili novo zakonodajo in strožje izvajanje obstoječih zakonov proti spreobrnjenju tam, kjer si je verska večina prizadevala okrepiti politično moč. Obnovljena prizadevanja za ponovno spreobrnitev so ponujala gospodarske ugodnosti pripadnikom, ki se vrnejo. Nasprotno pa so bile te ugodnosti spreobrnjencem odvzete, kar je ogrozilo blaginjo celotne družine na območjih, ki jih je prizadela revščina.

Vedno večji problem t. i. vljudno preganjanje


Manj stroga kategorija, ki je »oranžna«, označuje državo, v kateri je diskriminacija, ki jo vsiljuje država in ki ne zagotavlja zaščite ali pravice za žrtve fizičnih napadov. Poročilo je v to kategorijo uvrstilo še 33 držav, v katerih živi več kot 850 milijonov ljudi.

V  »oranžni« kategoriji so bile tudi tri države, ki v prejšnjem poročilu niso bile navedene: Izrael, Haiti in Združeni arabski emirati. V 13 državah, ki so bile ocenjene kot  »oranžne«, so se razmere poslabšale v primerjavi s prejšnjim poročilom.

Tudi v državah, ki niso dobile  »oranžne« ali »rdeče« kategorije, je poročilo opozorilo, da to ne pomeni nujno, da je bilo na področju verske svobode vse popolno. Poročilo je 12 držav podsaharske Afrike, tri latinskoameriške države, štiri celinske in obmorske azijske države, eno bližnjevzhodno državo in tri evropske države uvrstilo na seznam  »pod nadzorom«, kar pomeni, da so bili opaženi novi dejavniki, ki bi lahko ogrozili versko svobodo.

Med opazovanimi državami so tudi Rusija, Ukrajina in Belorusija. Veliko pomislekov glede verske svobode, ki izhajajo iz rusko-ukrajinske vojne, se je pojavilo po tem, ko so raziskovalci zbrali podatke za to poročilo, in bodo ti upoštevani v naslednjem poročilu.


Zahod ni brez krivde


V poročilu so bili izpostavljeni tudi pomisleki glede zmanjševanja verske svobode na Zahodu, kot so zakoni o sovražnem govoru, prisiljen govor, cenzura, vzpon »cancel« kulture in omejitve verske svobode med pandemijo Covid-19.

Na Zahodu so bili družbeni mediji uporabljeni za marginalizacijo in napad na verske skupine. Ti dogodki so ogrožali temeljne svoboščine, vključno s svobodo vesti, mišljenja, vere, izražanja, gibanja in zbiranja.

Na Zahodu se je »kultura odpovedi« (cancel kulture), vključno s »prisiljenim govorom«, razvila iz (verbalnega) nadlegovanja posameznikov, ki iz verskih razlogov zavzemajo drugačna stališča, do pravnih groženj in izgube zaposlitvenih možnosti. Posameznikom, ki zaradi svoje vere niso izrazili stališč, ki bi izrecno podpirala stališča v skladu s prevladujočimi (woke) ideološkimi zahtevami, so grozile pravne sankcije. Družbeni mediji so bili pomemben dejavnik, ki je spodbujal ta trend.

Po zaprtju Covida-19 so se povečala poročila o agresiji proti judovski skupnosti na Zahodu. Število prijavljenih antisemitskih zločinov iz sovraštva v državah OVSE se je povečalo s 582 v letu 2019 na 1.367 v letu 2021.

Nobena zahodna država ne more resno trditi, da ne ve za zlorabe na Arabskem polotoku, Kitajskem, v Pakistanu in Nigeriji, so še zapisali v raziskavi. Ker Zahod gleda stran, pogosto zaradi potrebe po zagotavljanju naravnih in energetskih virov, so storilci vse bolj samozavestni in zaostrujejo lokalno zakonodajo. Na ta način »mednarodna skupnost« storilcem tiho zagotavlja nekaznovanost.

Kot študijo primera lahko ponovno navedemo Pakistan, kjer na novo razširjeni zakon o bogokletju dodatno zajema tudi žalitve preroške družine, ali pa islamistično usmerjeni enotni nacionalni učni načrt, obvezen za vse šole, ki prispeva k diskriminatornemu odnosu do verskih manjšin.

Kljub temu je na Zahodu prišlo do nekaterih pozitivnih premikov, kot so nova želja po uporabi ciljno usmerjenih, osebnih sankcij za posamezne kršitelje in ne za celotne države, ponovno v nekaterih državah imenovane sankcije tipa »Magnitsky«.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike