foto: Ministrstvo za kulturo

Kako gleda na medijsko krajino, zakaj potrebujemo muzej slovenske onsamosvojitve, kako odgovarja na očitke o kadrovskem cunamiju v kulturnih ustanovah, v kaj bodo spremenili stavbo na Metelkovi 6 in tudi, ali je kaj na tem, da bi ga utegnila na ministrskem položaju naslediti Janja Sluga, smo se pogovarjali z ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem.

V prvem delu intervjuja, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, ne spreglejte, kako minister ocenjuje stanje v slovenski kulturi, dialog s kulturniki, status samozaposlenih v kulturi in tudi kako doživlja protestne performanse, v katero smer bo šla kultura v prihodnje in kako vidi “vojno s kulturniki”.

V medijih smo lahko zasledili nekakšen odpor do napovedane ustanovitve muzeja slovenske osamosvojitve. Zakaj potrebujemo tak muzej in ali bi se dalo to rešiti prek že obstoječih muzejev? Zakaj je ta tema sicer v obstoječih muzejih tako slabo obravnavana, ko gre vendar za po svoje najpomembnejši dogodek v zgodovini slovenskega naroda?

Zagotovo je eden najpomembnejših dogodkov v naši zgodovini osamosvojitev Slovenije kot države. Gre za krono različnih hotenj in obdobij, ki segajo najmanj od srede 19. stoletja naprej.

Ne vem, ali pripadam napačni generaciji, glede na tukaj in zdaj prisotno omalovaževanje naše države s strani nekaterih in v javnosti pretirano odmevnih lažnih in lažnivih »internacionalistov«, a mislim, da je to, da imamo svojo državo, nadvse pomembna in velika stvar. Omogoča nam, da bolj kot kdajkoli prej izrazimo svojo ustvarjalno energijo na vseh področjih človekovega delovanja. Menim, da živimo tudi v večjem blagostanju kot kdaj prej. Uspeli smo se vključiti v krog najrazvitejšega dela sveta, a pri določenem delu ljudi, ob močni propagandi nasprotnikov svobodnega demokratičnega sveta, je spomin – žal – kratek. Malikujejo čas pred osamosvojitvijo, čas, ki je združeval nezdružljivo s silo v skupnost, ki se je razšla  s strahotno vojno.

Leta 1990/91 je razpadel svet, ki je bil nedemokratičen in do skrajnosti krivičen. O njem nekateri bivši politiki sicer brez vsakršnega sramu, odgovornosti in dostojnosti govorijo, da je bil obetaven, pravičen, socialen in ne vem kaj še vse. Zaradi te demagogije, ki ima določen odmev tudi med mlajšo generacijo, imamo določene težave, da pri nas ne zaživi v polni meri politična demokracija in da je odnos do države marsikje mlahav in podcenjujoč. Vendar pa imamo vse demokratične podlage in institucionalne nastavke, da velja vztrajati, utrjevati in utrditi demokracijo v polni meri. Vrednostno središče tega procesa pa je v nastanku države pred 30 leti.

Mislim, da je prav, da ta prelom ob koncu 20. stoletja, v katerem je svoje države dobilo še celo vrsto narodov, Slovenci med njimi prvič v zgodovini, obeležimo tudi z ustanovitvijo institucije, ki bo celovito zajela to kratko, a izjemno obdobje v slovenski zgodovini. Take muzeje imajo tudi sosednje države, države, ki so nastale istočasno kot naša, in nenazadnje imajo take muzeje tudi mnoge druge, med njimi tudi na primer Združene države Amerike. Tudi oni imajo denimo Museum of American Independence. Te države se zavedajo, kaj pomeni njihova neodvisnost in državnost.

Slovenci pa naj ne bi imeli muzeja na to temo? Mislim, da je velika večina ljudi temu naklonjena. K temu nas v bistvu nagovarja tudi plebiscit, kjer smo se odločili za novo državo in nov družbeni red. In muzej bo.

Zakaj je bila ta tematika do sedaj tako zapostavljena? Zakaj tega do zdaj nismo znali ustrezno obeležiti? Komaj kje najdemo kakšno obeležitev tega dogodka.

Nismo znali oziroma zmogli postaviti razmerja-odnosa v praktičnem vsakdanjem življenju med prejšnjim režimom in današnjo deklarirano družbeno ureditvijo. S tem, ko nismo postavili nedvoumne ločnice na praktični vsakdanji ravni življenja med nekdanjimi socialističnimi razvadami in novimi zahtevami delujoče demokratične svobodne družbe, smo dobili nekakšen druženo-politični hibrid, ki nikogar ne zadovolji. Eden od vzrokov za takšno stanje je to, da nismo opravili tistega procesa, ki so ga v marsikateri novi državi. To je, da ni bila izvedena lustracija.

Zaradi demagogije, ki ima določen odmev tudi med mlajšo generacijo, imamo določene težave, da pri nas ne zaživi v polni meri politična demokracija in da je odnos do države marsikje mlahav in podcenjujoč.

To pomeni, da ni prišlo do prepovedi, da bi se tisti ljudje, ki so v prejšnjem režimu mislili, da so bolj napredni in da jim zato oblast pripada, ker so bolj napredni – si predstavljate kakšen idiotizem je bil to – še naprej ukvarjali s politiko. Takratni oblastniki s tako miselnostjo, da so bolj napredni od drugih, so bili v bistvu navadni nasilneži, v bistvu kriminalci, ki so se ukvarjali s politiko – to so bili politični kriminalci. In teh pač lustracija ni zadela.

Vzroki za to, da ni prišlo do lustracije, so bili različni. Eden od njih je bila vsekakor tudi naivnost večjega dela nove politične elite, ki je v takratni dobri veri in politični sproščenosti menil, da vsi sprejemajo nova pravila političnega življenja pošteno in samoumevno.

Bo imel muzej prostore na Metelkovi 6? Kaj sicer nameravate narediti z zgradbo na Metelkovi 6 po prenovi prostorov? Kakšno je stanje trenutno?

Ta muzej ne bo na Metelkovi 6. Tam predvidevamo ureditev prirodoslovnega muzeja. Upam, da nam bo to uspelo, če ne drugače, po sodni poti. Zato si želim, da ta vlada obstane in dobi še en mandat, da to uresničimo.

Gre za to, da so na Metelkovi 6 nekatere nevladne organizacije, ki so tam povsem protizakonito. Zanimivo, da se jim zdi to povsem prav. Znajo se izgovarjati na vse pravice tega sveta. Tako na primer je tam nezakonito vseljen recimo Mirovni inštitut in še kdo. Seveda bomo ubrali sodno pot.

Tisti, ki so glasni in imajo politično zaledje razdiralnih strank, imajo lahko privilegije, o katerih drugi lahko le sanjajo.

Ne gre za kaprico ministrstva, za nagajanje ali kaj podobnega proti nevladnim organizacijam, kot želijo nekateri prikazati. Gre za to, da so v tem območju muzeji – Slovenski etnografski muzej, del Narodnega muzeja in del Moderne galerije, Javna agencija za knjigo in upravni prostori Slovenske kinoteke. Zgradba, ki celoten kvadratni prostor smiselno lepo zaključuje, pa je zgradba namenjena Prirodoslovnemu muzeju, a jo brez dovoljenja naseljujejo nevladne organizacije, ki menijo, da jim pripada, a do nje nimajo nobene pravice.

Te organizacije to preprečujejo iz čistega egoizma. Pravijo, da bodo šli ven iz te stavbe samo v primeru, da država najde za njih drugo lokacijo, brezplačno, in da mora biti to izključno v Ljubljani in za vse te nevladne organizacije na istem mestu. Zakaj pa ne bi imeli kakšne organizacije tudi kje drugje, recimo v Kočevju, ali pa v Mariboru?

Te organizacije, ki jih vzdržuje država in so v tej hiši protizakonito, zahtevajo, da jim država v Ljubljani zagotovi drugo lokacijo. In to lahko počnejo zato, ker imajo zaledje v nazadnjaški Levici in drugih opozicijskih strankah ter medijih. V bistvu delajo ogromno škodo z zavlačevanjem in preprečevanjem, da bi nastala muzejska četrt zanimiva za državljane Slovenije in tuje obiskovalce. Skratka tisti, ki so glasni in imajo politično zaledje razdiralnih strank, imajo lahko privilegije, o katerih drugi lahko le sanjajo.

Kako pa je mogoče, da so organizacije tam nezakonito? Kako lahko nekdo registrira društvo brez soglasja lastnika?

Pogodbe so bile sklenjene leta 1997 na osnovi javnega razpisa za obdobje treh let. Po tistem prvem javnem razpisu niso naslednjega nikoli več izvedli, sklenjeni so bili ad hoc aneksi, ki so določili, da najemniki še naprej uporabljajo poslovne prostore, in sicer do objave novega javnega razpisa za oddajo prostorov. Javni razpis potem vse do danes ni bil objavljen, ker so različni ministri to odlagali za prihodnost.

Nekateri so sicer do leta 2002 plačevali najemnino, takrat pa je stopil v veljavo Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki je določil, da se “javna kulturna infrastruktura” lahko daje v uporabo kulturnih izvajalcem in posameznikom brezplačno, a pod pogojem, da prevzemajo obveznost rednega vzdrževanja, kritja obratovalnih stroškov in drugih pogodbeno dogovorjenih stroškov. ZUJIK to možnost omogoča, a to določilo za ministrstvo ni obligacija.

Ker nikoli ni bilo urejenega razpisa, obstaja tako imenovana pravna fikcije sklenitve najemnega razmerja za nedoločen čas, ampak to ne pomeni, da ministrstvo ne more najemnega razmerja odpovedati, saj bi trajno najemno razmerje kršilo lastninsko pravico najemodajalca. Ministrstvo, ki bo prav v naslednjih dneh izdalo odpovedi najemnega razmerja, bo tako pri odpovedi teh razmerij postopalo povsem skladno z zakonodajo.

Poleg tega pa nekateri uporabniki Metelkove 6 sploh nimajo statusa NVO-ja na področju kulture, torej niti niso zajeti v definicijo ZUIJK-a, ki omogoča brezplačen najem.

Pa še to – v pogodbi  je tudi jasno določeno, da se najemnih prostorov brez soglasja najemodajalca ne sme oddajati v podnajem. Več najemnikov je to določbo kršilo in oddalo prostore brez soglasja ministrstva v podnajem drugim podnajemnikom. Takšen podnajem pa predstavlja hujšo kršitev najemnih pogodb, hkrati pa kaže, da veliko najemnikov poslovnih prostorov sploh ne potrebuje, saj jih drugače ne bi oddajali.

Večkrat lahko v javnosti poslušamo očitke, da poteka na vodstvenih mestih v slovenskih muzejih in drugih kulturniških institucijah kadrovski cunami. O tem pišejo celo nekateri tuji mediji. Za kaj gre pri tej domnevni čistki med direktorji muzejev?

Slovenskim medijem je bilo to že večkrat razloženo. Vsako imenovanje je bilo izvedeno po strogih predpisih, pravilih in merilih, ki veljajo že desetletja. Vedno je bil izbran na podlagi javnega natečaja najprimernejši kandidat oziroma kandidatka. Postopke smo v javnosti, kot sem rekel, že večkrat podrobno razložili in zdaj, ko domači mediji o tej temi nimajo več kaj za povedati, dobivamo »burne odzive iz tujine«, kar je seveda svojevrstna slovenska folklora, ko slovenski politični aktivisti pošiljajo vprašanja tujim publicistom oziroma medijem, da ti potem ministrstvo in vlado sprašujejo o zadevah, ki so se doma že izpele.

Danes je tako, da karkoli rečeš kaj o medijih, izpade, kot da jih napadaš.

Kako drugače bi si lahko razlagali, da novinarja New York Timesa zanimajo take »mednarodne« zadeve kot so nevladne organizacije na Metelkovi 6, direktorji nacionalnih muzejev, o katerih papagajsko sprašujejo neumnosti, ali pa nek lokalni reper. Ta poročila so seveda do skrajnosti pristranska, nevredna novinarskega poklica.  V zadnjem članku v New York Timesu smo novinarju podrobno obrazložili vse napačne informacije, ki jih je dobil iz slovenskih virov, vendar jih ni upošteval, saj se niso skladale z njegovo zgodbo o »kulturni vojni«, ki se jo baje gre ta vlada. Zato smo na domači strani ministrstva objavili tudi vso korespondenco med ministrstvom in novinarjem, da si lahko vsak sam ustvari mnenje, ali je članek krivičen do ministrstva in vlade.

V zadnjih 15 letih je Zavod Maska iz javnih sredstev prejel 4 milijone evrov, polovico od tega z Ministrstva za kulturo. Ste si kadarkoli ogledali kakšen njihov produkt?

Sam osebno imam svoje mnenje glede tega. Sem človek, ki izvira iz okolja, kjer smo se kar dobro srečevali z umetniki in imeli vpogled v različne umetniške prakse. Kot minister pa ne želim dajati ocene o posameznih ljudeh in njihovih umetniških praksah, čeprav to mnenje imam in ga znam tudi artikulirati.

Ne bom sodil o teh ljudeh in kakšna je njihova umetnost, vem pa, da jih praviloma večino zgolj in samo vzdržuje država in da so postali najboljši izpolnjevalci vlog in najboljši pritoževalci na morebitne zavrnitve njihovih vlog. Vem tudi, da so pri nas institucije, v katerih so nekateri po 20, 30 let na istih delovnih mestih. Na račun države so obleteli celoten svet in se tam dobrikali in duhovičili in uporabljali »velike« besede in dobili občutek, da so središče sveta.

Doma so se začeli medsebojno neznansko hvaliti in ustvarjati vzdušje, da so izjemno pomembni. In ko si namestijo še pismene pohvale, s strani ljudi od katerih večina, če nekako ilustrativno ponazorim, na zemljevidu ne najde Slovenije, kaj šele Ljubljano, naši mediji mislijo, da smo res umetniški popek sveta. Pravilo pa je, da vsa gostovanja v tujini plačuje naša država, in vsa tuja gostovanja pri nas tudi plačuje naša država. Izjeme so redke.

foto: Mitja Iršič

Slovenski filmski center je skozi leto 2020 opozarjal, da ne dobi izplačanih sredstev za filme, ki so že bili posneti. Za kaj je šlo v tem primeru? Zakaj niso mogli priti do teh sredstev? Je problem zdaj rešen?

Mislim, da je problem zdaj rešen. Obžalujem, da se je to vleklo celo leto. Sreča v nesreči v tej zgodbi je to, da je epidemija v večji meri preprečevala filmsko ustvarjalnost. Za naprej pa mislim, da je to rešeno in bomo skušali najti pot dobrega sodelovanja.

Problem je bil pa čisto birokratski. Po sklepu iz leta 2019 je bilo sklenjeno, da mora celoten paket filmskih projektov hkrati na vlado in ker so se pojavljale pripombe, je bila zadeva zaustavljena. Za naprej se pogovarjamo s Slovenskim filmskim centrom, kako to rešiti v prihodnje. Nikakor SFC-ja ne nameravam ovirati pri njegovem delu. Želim si pa, da bi dobili tudi kakšen film, ki bi se ob 30. obletnici posvetil nastanku naše države, na katero smo lahko ponosni.

Zakaj bi kupoval časopise, ki so praktično identični? Imamo veliko kredibilnih internetnih platform.

Slovenska medijska krajina je izrazito neuravnotežena oz. nagnjena konkretno v levo. Kako o bolje uravnovesiti? Kaj manjka Sloveniji do poštene in uravnotežene medijske krajine in ali se da to doseči z zakonodajo, ali bi morali rešitve iskati drugje?

Z zakonodajo se tega ne da doseči. Lahko pa zakonodaja pomaga, da se do določene mere to medijsko polje razpre, da različni akterji na tem polju enakopravneje nastopijo in imajo enako možnost. Danes je sicer tako, da karkoli rečeš kaj o medijih, izpade, kot da jih napadaš. Večina medijev se je radikalizirala v levo, ampak dejstvo je, da so nekdanji osrednji mediji izgubili veliko svoje moči.

Platforme, ki so se razvile preko interneta, tudi portal Domovina, so odvzeli velik del moči mainstream tiskanim medijem. Delo, Dnevnik, Večer, ki so izrazito levi, pristransko levi časopisi, so izgubili praktično moč. Če pogledate njihove naklade, se lahko sprašujete, od česa sploh živijo. To so še vedno relativno veliki korpusi, ki pa nimajo nobenega dometa. Večino izvodov pokupijo javni zavodi, naročnikov pa je vsak dan manj. Zakaj bi kupoval časopise, ki so praktično identični? Imamo veliko kredibilnih internetnih platform, čeprav so tudi med njimi pristranske.

Ampak pristranskost se izgubi, če je medijska krajina uravnotežena. To prisili novinarje in medijske hiše, da uberejo politiko nevtralnosti in distance. Potem vsak teži k temu, da objavlja objektivnejše informacije. Ali pa imate izrazito pristranske leve in desne spletne platforme, kar pa daje bralcu vendarle možnost, da izbira in si v primerjavi ustvari svoje mnenje. Ob vsem tem so še največji reveži novinarji, ki to v resnici več niso. So zgolj uslužbenci svojih gospodarjev.

Od glavnih medijev je izrazito močna le še televizija, glavni tiskani mediji pa imajo trenutno zelo malo vpliva in moči, vrhu tega niso zmogli zasesti prostora, ki so jih ponudile nove tehnološke možnosti.

Kakšna je situacija na področju reforme medijske krajine?

Mi smo te zakone pripravili in so pripravljeni že nekaj mesecev. Mislim, da so v parlamentu s strani nazadnjaške Levice vložene neke zakonske novele, s čimer preprečujejo, da bi prišlo do obravnave naše medijske zakonodaje. V sredo smo v državnem zboru tako govorili o neki relativno nepomembni zadevi glede STA, kar povzroča zavlačevanje.

Skratka, mi smo zakone pripravili in jih predstavili javnosti. Če bomo uspeli, bomo uspeli, če ne, pač ne. Počakajmo, bomo videli, kaj bo. Potrpljenje je božja mast.

Vaši stranki se očita orbanizacija medijev, a na glasovanju o novem direktorju RTV Slovenija v tem tednu so bili vsi trije kandidati z levega svetovno-nazorskega pola. Kakšna orbanizacija je to oz. kako da desni pol ni sposoben dati niti enega kandidata za vodenje RTV Slovenija?

Ne vem, zakaj nimamo nikogar z desne. Gospoda, ki je zmagal, še nisem nikoli srečal ali z njim govoril, ga ne poznam. Za preostala dva kandidata pa sem vesel, da sta izgubila zaupanje. Njuno usmeritev dovolj dobro poznam, da to lahko rečem. Težko je najti nekoga z desnega ozadja, ki bi želel voditi RTV. Taka oseba bi bila verjetno deležna strahovitih diskreditacij.

Glede orbanizacije in očitkov, da želimo medije podrediti, bi pa rekel, da tisto, kar se predstavlja pri nas pod to besedo, mi že živimo. Večina tiskanih in elektronskih medijev, ki jih po imenu najbolj poznamo, je že povsem podrejena svojim gospodarjem.

Sicer pa pri nas praktično ni soočenj mnenj. Vse je mimogovor. Govorimo drug mimo drugega. Pa hvala bogu, da je vsaj ta možen. Da lahko imamo drugačna mnenja. Da se lahko sliši tudi drugačno mnenje, čeprav še vedno nimamo dialoga. Dialog pa najbolj ovirajo tisti, ki ga imajo najbolj polna usta, recimo nazadnjaška Levica. To, da lahko izražamo tudi drugačno mnenje pa grozno moti tiste, ki so nekoč imeli oblast in stojijo za temi »mladimi praznimi škatlami«.

V javnosti se je omenjala tudi možnost, da bi za »utrditev« vladne koalicije in podpore s strani stranke SMC, v vladi izvedli kakšno kadrovsko rošado, denimo, da bi Janja Sluga prevzela vodenje ministrstva za kulturo? So te govorice točne, je kaj na tem? Bi za voljo ohranitve koalicije predali ministrstvo Janji Sluga, če bi vas premier Janša prosil, da to storite?

O tem nič ne vem, razen tega, kar je bilo v medijih. Če bo prišlo do take odločitve, s tem nimam nobenih težav. Če bi me predsednik vlade pozval k odstopu, bi to gotovo storil. Ne samo zato, ker ga zelo cenim in zaupam v njegove premisleke, ampak tudi zato, ker ima predsednik vlade pravico povabiti ministre ali odkloniti sodelovanje z njimi.

Ali bo vlada po vašem mnenju končala mandat?

Verjamem, da bo. In mislim, da bo moja stranka tudi močno zmagala na naslednjih volitvah.

Preberite še 1. del intervjuja z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem: Tako kot smo med COVID krizo za kulturo poskrbeli pri nas, smo lahko vzor drugim

13 KOMENTARJI

  1. Vasko Simoniti: Pri nas tisto, kar se predstavlja pod besedo orbanizacija, že živimo

    Ivo Hvalica: “To je sposoben človek, deloholik. Z izjemnim spominom, še boljšim arhivom, ki pa mu manjka demokratična komponenta. To je to. V nekem drugem sistemu ne bi bilo nič narobe, lahko bi bil dober vojskovodja. Ampak on, to moram odkrito povedati, jaz tako globoko čutim, on ni demokrat. Ni demokrat. Demokracija ni nikoli dosežena, demokracijo je treba vsak dan znova dosegati. To je bistvo. Demokracija pri njemu pa je vprašljiva.”

    Leti vse to iz različnih virov na vodje vlade?

    • AlojzZ, demokracija je to, da lahko Hvalica pove, kar misli, mu tega nihče ne preprečuje in se njegovo mnenje objavi. Fajn, da so različni pogledi; nihče ni iznad kritike. Sicer se pa koalicijski partnerji ne pritožujejo, da ni demokratičen.

  2. AlojzZ:
    Leti vse to iz različnih virov na vodje vlade?

    Domnevam, da pod “vodje vlade” mislite predsednika vlade, Janšo?
    Kar se tiče ministra, je pravilno ugotovil, da si je vse tisto, za kar se danes kar napočez krivi Orbana, dejansko pri nas že v celoti zrihtala naša levica, tako tista ki je skoraj celo obdobje obstoja države vladala, kot tista iz ozadja, za katero slutimo, da vsakokratno levo vlado po svoji volji in koristi usmerja.

    Ko levica očita ne-levi vladi, da izvaja “orbanizacijo”, samo skriva, da je orbanizacijo že davno sama izvedla. Da je njena orbanizacija še naprej prikrita, tudi ne morete za Boga svetega izvedeti, kaj je pravzaprav v praksi ta “orbanizacija”. Le včasih se sliši, da si je Orban podredil medije ali da je onemogočil delovanje neke univerze v Budimpešti. Ampak vsi vemo, da bolj odvisnih in levici vdanih medijev kot so pri nas, v Evropi in svetu težko najdete – razen pri redkih komunističnih državah. Šikaniranje neke privatne univerze pa tudi pri nas že dolgo poznamo. Da ne govorimo o kadrovski zasedbi, ki je, kakor dobro vemo, dandanes že popolnoma v rokah levice, pa naj gre za velika podjetja, banke, ustanove in vse strukture oblasti vse do najmanjše organizacije, lovskega društva ali ribiške družine. Torej, kje je večja orbanizacija, pri Orbanu ali pri naši levici?

    Kaj pa lahko očitamo Janši glede demokratičnosti vladavine? Janša je strogi legalist. Ne glede na to, kaj vse so mu kronični lažnivci sposobni očitati, ostaja pri korektnem in uspešnem vodenju vlade. In ker je legalist, se mora omejevati pri sicer nujnih spremembah, s katerimi bi v državi razrešil hude probleme, ki so se nabrali skozi čas, in ustvaril nove priložnosti za demokratični razvoj. Levica pa na vso moč zavira, ker se boji, da bo izgubila privilegije, ki izvirajo iz njene dolgoletne partijske “orbanizacije”, ki jo po stari navadi očita – Janši…

  3. Vibracij se znebi v delu. Tebi, dzi nu pa ne pomaga ne abstinenca ne alkohol, ker si zasvojen z drogo, ki se ponuja že sto let in je vabljiva za slabiče vseh sort tudi če ni legalizirana!Gobezdati, nič delati, živeti na račun drugih in že na vse zgodaj rukniti šilce ideološkega napitka, da ostaneš pri močeh!

    • čebulica,raj se vprašaj koliko delovne dobe v gospodarstvu ima tvoj,tovariš Janez Janša!!!
      Sicer pa tudi tam kjer je,razen škode ni naredil nič.Tovariš Janez Janša živi na račun davkoplačevalskega denarja že skoraj triinšestdeset (63) let.

  4. Domovina, pohvalevreden je ta intervju.
    Koristno je, da slišimo ministra “iz prve roke”.
    Kajti Ne-kulturniki popljuvajo vse delo te vlade, ki res dela dobro.

    Glede Metelkove, pa se pokaže, da PRAVNA DRAŽAVA ne deluje.
    Kako je možno, da si Leva društva kar prisvojijo STAVBO v glavnem mestu Slovenije – v Ljubljani?

    Od vedno je veljalo, da če si nekdo nekaj prisvoji, brez soglasja lastnika, je to KRAJA.
    In kdor nekaj ukrade, mora biti kaznovan. To naj velja tudi za prebivalce Metelkove.
    Naj sodniki pokažejo, ali je Slovenija PRAVNA država, ali pa ni!

  5. Minister Vasko Simoniti resno napoveduje izgradnjo muzeja narodne osvoboditve.
    S tem v zvezi razmišljam, da bi lahko s to idejo rešili tudi problem slovenskega parlamenta.
    Kdor bolj od blizu pozna delo parlamenta in notranjost ve, da obe zgradbi, parlamentarna in zgradba bivšega CK nista primerni za parlamentarno dejvanost, kakršno zahteva ustava in zakoni samostojne Slovenije.
    Zgradbi sta premajhni, dvorane in saloni za seje parlamentarnih teles so neustrezni, stranke nimajo ustreznih prostorov, kaj šele strokovno osebje.
    Vse to je znano, a kaj, ko izvoljeni predstavniki ljudstva tega ne opazijo in se ne zavedajo svojega poslanstva.
    Seveda je tudi res, da tudi poslanci niso na nivoju funkci, ki jih opravljajo. Ne gre toliko za obnašanje, ko se iskrijo besedni dvoboji. Ti so običajni za parlament in vedno je boljši najostrejši parlamentarni prepir, kot pa revolucija na cesti, ali celo vojna.
    Pa pustimo to, vrnimo se k muzeju.
    Zgradbi parlamenta nista primerni za parlamentarno dejavnost. Širitev, ali preureditev ni možna, zato je edina prava rešitev izgradnja novega parlamenta, takšnega, ki bo ustrezal zahtevam parlamentarnega delovanja, bo dovolj prostoren in funkcionalen.
    Ob takšni ugotovitvi se zastavlja vprašanje, kaj z obstoječima zgradbama?
    Ti zgradbi lahko postaneta Narodni muzej, saj sta priče slovenske samostojnosti. Ena in druga stavba lahko nazorno pokažeta polpreteklo zgodoviino Slovenije v avtentičnem okolju.
    Marsikaj je v obeh zgradbah, kar lahko priča o tem, kako je delovala oblast v Sloveniji vse od osvoboditve leta 1945, pa do osamosvojitve. Med drugim ne bi bilo več nobebe zaderge s freskamin in mozaiki na stenah predeverja velike dvorane, ki prikazujejo in poveličujejo obdobje zgodovine, ki razdvaja Slovence. Reprezentativni prostor bi lahko opremili z dodatki, ki bi razbistrili zgodovino spornega obdobja. Marsikateri prostor v obeh zgradbah je zgodovinski sam po sebi in bi najavtentičneje pričal o pomembnih dogodkih slovenske zgodovine.
    Ministru in vladi priporočam, da se zamislijo o predlagani ideji in ustvarijo pogoje za realizacijo.

  6. « Vasko Simoniti: Pri nas tisto, kar se predstavlja pod besedo orbanizacija, že živimo »

    Se popolnima strinjam, a gospod Janša je del problema. Vsakdo, ki se z njim ne strinja ali je kritičen do njegovih dejanj, je bodisi odstranjen (Hvalica, evropska poslanka Jordan) ali pa z njim obračunajo prek SDS medijev (npr Ljudmila Novak, Oman). To ni demokracija, to je vlada ENOUMJA, kjer ima prav lahko le ena oseba.

    O vsem želi bolj ali manj odločati sam: večina sej vlad je dopisnih in so organizirane zvečer, zato da ostala ministrska ekipa stvari sploh ne uspe prebrati. Sam vodi kar zdravstveni resor, po znanju obramboslovec.

    To je DIAMETRALNO nasprotno Švice (kjer živim), kjer vlada predlog v presojo ponudi vsem partnerjem, od kantonov, do gospodarskih združenj, socialnih partnerjev itd, mnenja so upoštevana in spoštovana in potem se skupaj odločijo. To je DEMOKRATIČNO odločanje, ne pa seje ponoči, kjer se človek zjutraj zbudi in ugotovi, da je bilo sprejeto kup ukrepov, in to kar čez noč. To NI demokracija, to je avtoritarizem.

    Kar se pa g. Simoniti tiče, pa predlagam, da vprašate študente zgodovine, kakšna oseba je (več očitno ne smem napisat, ker je bil moj prejšnji komentar zbrisan)

  7. Med predlogi nove vlade in ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija je največ javnega razburjenja in nasprotovanja spodbudil predlog o ustanovitvi muzeja osamosvojitve Slovenije. Posebej opazen je bil nezaslišan javen revolt in ostro nasprotovanje tistih poklicanih in poklicnih strokovnjakov, ki bi jih predlog moral prve ustvarjalno nagovoriti, kreativno vznemiriti in strokovno razveseliti. A nič takega se ni zgodilo.
    Proti predlogu so se prvi oglasili nekateri znani in medijsko promovirani profesorji zgodovine in muzealci iz opozicijskih vrst t. i. “levih intelektualcev”, ki so predlogu takoj populistično in sovražno pripisali nestrokovne oz. politične namere in po njihovem prepričanju vselej neprimerne “ideološke osnove”. Predlog je takoj pridobil še podtaknjen kadrovski kontekst, češ da skuša vlada ponuditi le novo državno sinekuro nekdanji direktorici inštituta za narodno spravo.
    Nihče se ni javno vprašal in strokovno poglabljal o vsebini, pomenu in smislu morebitne nove muzejske ustanove, s katero bi tri desetletja po osamosvojitvi lahko domačim in tujim ljudem končno kakovostno ter komunikativno razkrili (in tudi v nadaljevanju trajno kreativno dopolnjevali) najreprezentativnejše in najpoučnejše zgodovinske “postaje” in “prebojne vozle” na poti Slovencev od podložniškega ljudstva do vladajoče nacije, od brezpravnega statusa pod različnimi tujimi nad-oblastmi do prve lastne državnosti z veljavno demokratično ustavo in z vsemi demokratično izvoljenimi institucijami zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.
    Gre za uresničitev programske zamisli, ideje, za katero ni nujno zgraditi ali naseliti neke nove ali že postavljene “palače” ter za katero tudi ni potrebno pridobiti novih strokovnih nosilcev ter izvajalcev.
    Vse, kar naj bi vseboval zgodovinsko prepričljivo in pošteno informativen in privlačen muzej osamosvojitve na Slovenskem že obstaja. Marsikaj je tudi že na ogled v obstoječih muzejih, marsikaj je skrito v njihovih depojih, marsikaj pa tudi v javnih in zasebnih arhivskih zbirkah.
    Ključnega pomena je torej zgodovinsko in muzealsko domišljen in utemeljen programski koncept novega muzeja osamosvojitve, ključen je časovni okvir zgodovinskega razvoja na tej poti in ključna je smiselna vsebinska raz-ločitev njegove vsebine in njegovega poslanstva od vsebin in poslanstev drugih že obstoječih muzejev – od narodnega do pokrajinskih in mestnih muzejev ter do muzejev novejše zgodovine ali narodne osvoboditve (nekdanjih politično ozko specializiranih muzejev revolucije in NOB).
    Skratka, gre za potrebo po združitvi mnogih že znanih in že razstavljenih spomenikov in artefaktov s poti osamosvojitve ter za aktualno potrebo po tehtni in smiselni predstavitvi ključnih zgodovinskih dogodkov in osebnosti na samem zaključku oz. odločilnem prelomu stoletnih prizadevanj po nacionalni osvoboditvi in osamosvojitvi ter ob plebiscitarno izglasovanem pretežno mirnem zgodovinskem prehodu iz komunistične diktature SFRJ v demokratično, večstrankarsko parlamentarno demokracijo državo slovenskega naroda – Republiko Slovenijo.
    Takemu muzeju narodne osamosvojitve kot ključnemu “spomeniku” in “pomniku” ter nenehnemu navdihovalcu nacionalne ter državne samostojnosti in nacionalnega ter državnega ponosa lahko nasprotujejo le najbolj nazadnjaško zadrti nasprotniki in sovražniki več-stoletnih političnih prizadevanj slovenskega naroda ter zadrti nasprotniki njegovih univerzalnih temeljnih človekovih pravic in svoboščin, nasprotniki ustavno zagotovljene večstrankarske parlamentarne demokracije ter nasprotniki vladavine prava, ki velja za vse pripadnike slovenskega naroda ter državljane RS – brez izjem.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime