Dr. Vasko Simoniti: Tako, kot smo v COVID krizi za kulturo poskrbeli pri nas, smo lahko vzor drugim državam

O tem, kakšno je stanje v kulturi, kako poteka dialog s kulturniki, statusu samozaposlenih, ustrahovanjih uslužbencev, kakšna naj bo slovenska kultura in kako "vojno s kulturniki" vidijo na Ministrstvu za kulturo smo se pogovarjali z ministrom za kulturo, dr. Vaskom Simonitijem.

Kako bi ocenili stanje v kulturi v Sloveniji na splošno? Bi lahko rekli, da je za kulturo v Sloveniji dobro poskrbljeno? Kako je nanjo vplivala epidemija covida 19?

V preteklem letu, ko smo nastopili vlado, smo prileteli v bolezen covid, ki nas je vse prizadela. To leto je bilo težko leto za vse, tudi za kulturo. Zaprti so bili javni zavodi, gledališča itd. Za vse, ki radi nastopajo in za obiskovalce, to predstavlja veliko bolečino. Nekateri segmenti so bili manj prizadeti, recimo knjižnice, ki smo jih držali odprte kolikor časa je bilo možno.

Jasno je, da ljudje tako stanje težko zdržijo. Mi smo kljub zaprtju na primer javnih zavodov skušali zagotoviti vsa sredstva, ki so bila predvidena po proračunu, zagotovili smo programska sredstva, čeprav se programi niso izvajali. Če bi se tako odločili, bi lahko zavodom vzeli okrog 20% sredstev za programe, ki jih niso izvedli, pa tega nismo storili, ampak smo vsa programska sredstva ohranili. Mislim, da je tako tudi prav, čeprav zdaj čakamo na odločitve določenih institucij, ki skrbijo za finance in to pregledujejo.

Močno je bil izpostavljen tudi problem samozaposlenih. Ampak predvsem iz drugih razlogov, ki izvirajo iz preteklosti. V času covida smo za samozaposlene poskrbeli tako, da nismo zahtevali prekinitev nobenih pogodb oziroma vsi samozaposleni so dobili temeljni dohodek 700 evrov in plačane vse prispevke. Je pa potrebno poudariti, da je bilo preteklo leto težko za vse.

Na ministrstvu za kulturo smo se trudili, da bi bil ta sektor čim manj materialno prizadet. V kreativnem smislu pa je vsekakor bil prizadet, še posebej uprizoritvena umetnost.

V javnosti smo sicer lahko slišali veliko pripomb. Nekatere so bile zagotovo umestne, veliko pa jih je bilo po mojem mnenju izrečenih po krivici.

Če bi se tako odločili, bi lahko zavodom vzeli okrog 20 % sredstev za programe, ki jih niso izvedli, pa tega nismo storili, ampak smo vsa programska sredstva ohranili.

Kaj pa v primerjavi z drugimi državami, kako bo ocenili skrb države in družbe za kulturo?

Kolikor sem seznanjen, so povsod šli kulturnikom nasproti. Vendar večinoma v manjši meri kot pri nas.  Še posebej v državah, ki so nekoliko radikalnejše v kapitalističnem sistemu od nas, so bili veliko manj naklonjeni. Tako, kot smo za kulturo poskrbeli pri nas, smo lahko vzor drugim državam. Poskrbeli smo, da so se vse stvari ohranile in da je čim več ljudi dobilo pomoč.

Kako si glede na ta trud razlagate proteste in javne kritike, ki jih zoper ministrstvo izražajo nekateri kulturniki? Kako si razlagate očitke, vlada bije vojno s kulturniki?

Jaz z nikomer ne bijem vojne in je nikoli nisem. Nekateri pa se gredo vojno. Izkoriščajo razmere, zlasti tisti, ki se zelo radikalno politično pozicionirajo na levo. To v kulturi ni nič nenavadnega in s tem tudi ni nič narobe. Imamo tudi angažirano umetnost, ki je politično opredeljena in ima svojo agendo. Vendarle bi le ločil od navadnega pocestnega aktivizma, pocestnih groženj in mazaških akcij od prave ustvarjalnosti. Doslej smo v glavnem gledali zgolj zijala zijalasta v obliki povsem banalnih akcij in manifestacij, ki izražajo nekaj, kar po moje ne drži.

Kako poteka komunikacija med ministrstvom in kulturniki? To je bil tudi eden izmed očitkov?

Dialog ves čas poteka. Sledimo utripu na kulturnem področju in nanj reagiramo. Ministrstvo je glede tega odprto. Sprejeli smo na stotine ljudi, srečali smo se tudi s tistimi, ki trdijo, da dialoga ni. Na ravni ministrstva se tako sam, člani kabineta kot moji svetovalci vsak dan srečujemo s celo vrsto ljudmi. Skupaj rešujemo probleme in v programu skušamo prisluhniti in uresničiti določenim hotenjem in željam. Dialog poteka na vseh nivojih. Sam v tem ne vidim problema.

Očitki pa prihajajo predvsem  s strani določene skupine, ki bi rada imela t.i. dialoške skupine, ker trdijo, da sicer dialoga ni. Mislim, da ni nobene potrebe, da obstajajo ob vsej široki pahljači možnosti neke vzporedne posebne skupine, s katerimi naj bi minister še posebej samo z njimi dnevno ali tedensko ali mesečno razpravljal o kulturi in njenih problemih, ker vse to, kot sem že omenil, že počne on in njegovi  sodelavci na vseh ravneh ministrstva.

Ob tem bi med drugim omenil Kulturniško zbornico, ki bi morala imeti funkcijo združevanja kulturniškega polja in artikulirati kulturniške interese ter jih potem posredovati ministrstvu. Pod novim vodstvom se zdaj Kulturniška zbornica vse bolj pozicionira v tej smeri. Ne morem pa pristati, da bi nekateri, ker trdijo, da so bolj napredni od drugih, imeli posebno mesto v tem dialogu, ki sploh ne bi bil dialog. Saj ta skupina priznava za dialog samo tisto obliko komuniciranja, ki odgovarja zgolj njim in njihovim interesom.  In, mimogrede, beseda dialog je postala ne samo nadvse zlorabljena, ampak s to zlorabo tudi zelo priročna beseda za vsiljevanje in uveljavljanje točno določenih interesov, ki bi zaobšli številne druge deležnike v kulturi.

V zadnjem času je bilo kar nekaj bolj ali manj odkritih groženj uslužbencem ministrstva oz. performansov, kakor temu rečejo nekateri. Kako vse izgledajo ti pritiski? Kako se s temi pritiski soočate? Gre po vašem mnenju za legitimne oblike protesta?

Ravno včeraj so nam s policije sporočili, da so dobili avtorja »performansa s krvavimi mizami«. Stvar je bila poslana naprej tožilstvu, zdaj bomo pa videli, kaj bo. Upam, da bo ustrezno obravnavan. Gospod, če je zgolj eden, je delal škodo, ustvarjal grožnjo in nelagodje uslužbencem ministrstva. Na tistih krvavih mizah so bila napisana imena dolgoletnih uradnikov ministrstva za kulturo.

Na Ministrstvu za kulturo je zaposlenih okrog 120 ljudi. To so profesionalci. To so ljudje, ki svoj posel obvladajo in so številni med njimi spoštovanja vredni strokovnjaki na svojih področjih. To so predsedniki različnih žirij, člani selekcijskih komisij na državni ravni in v drugih okoljih, so avtorji cele vrste tekstov, kritik, esejev in podobnega. In imena teh ljudi razpostavijo na križišče, oblite s krvjo češ: »pazi se, dobil jih boš, ti si človek s krvavimi rokami, uničuješ kulturo«.

Kdo pa so ljudje, ki te performanse delajo?

Gre za skrivače in po miselnosti za zahrbtne ljudi. Alibi za svoje početje iščejo v poimenovanju svojih slaboumnosti z besedno zvezo »umetniški performans«. Med uslužbenci ministrstva je bilo ob vsem tem ustvarjeno precejšnje nelagodje. Ali pa tisti repar, ki je delal sceno na ministrstvu. To je mentaliteta ljudi, ki vam pretijo, vas ustrahujejo z do skrajnosti nesramno vsiljivostjo in ogovarjanjem. Gre za odvratno značilnost neke mentalitete, ki mi je tuja in jo odklanjam in zavračam.

V Sloveniji se iz leta v leto povečuje število samostojnih delavcev v kulturi, prav tako tistih, ki imajo status kulturnika z izjemnimi dosežki. Je Slovenija torej dežela presežnih kulturnikov, ali je v ozadju kaj drugega? Kaj je izjemni dosežek v kulturi?

Za določanje posebnih dosežkov obstajajo pravilniki, ki jih popravljamo. Ampak že trenutnih meril za te, ki jim država naklanja to boniteto, se ne spoštuje povsem, zato se pojavlja razmislek, ali so vsi do tega upravičeni. Ampak parametri so jasni. Imeti moraš 5 let izkušenj in izkazovati odličnost, da lahko dobiš ta privilegij. Mislim, da smo tukaj precej širokogrudni. Ministrstvo je lani tudi povečalo vsoto za ta namen z 9,5 na 10 milijonov evrov. Z vsemi drugimi oblikami pomoči smo za samozaposlene lani namenili 15 milijonov evrov.

Ob vsem tem kričanju bi kdo pomislil, da smo rezali pri sredstvih, pa smo jih povečali. Ministrstvo je samo nekoliko skrbneje pristopilo k temu vprašanju. Če bi v Nemčiji imeli enake kriterije kot mi, bi za takšne transferje namenili 600 milijonov evrov, pa jih ne. Pri tem je treba pogledati tudi druga razmerja, recimo kupno moč. Njihovo gospodarstvo je precej drugačno od našega. Pa ga ne podcenjujem, bog ne daj. Ampak takšna je realnost in zmožnosti države, da lahko kaj naredi.

Največji paradoks, ki ga opažam na tem področju pa je, da človek izkazuje umetniško odličnost, hkrati pa prejema socialno pomoč. Mislim, da bi morali začeti drugače, bolj strogo ovrednotiti izjemnost, potem pa tistim, ki so najboljši, skozi druge razpise ministrstva dati honorarje, s katerimi bodo potem lahko primerneje živeli. V to smer bomo tudi šli. Ne bomo se odpovedali plačevanju prispevkov, bomo pa tiste, ki izkazujejo svojo umetniško odličnost skušali primerno nagraditi skozi druge ponudbe ministrstva.

Bi se morala kultura bolj prilagajati željam »trga«? Včasih se zdi, da država financira raznorazne projekte, ki na trgu nikoli ne bi preživeli, ker nikogar ne zanimajo. Kje potegniti ločnico med popularno kulturo, ki lahko preživi na trgu, visoko oz. poglobljeno kulturo, ki morda ne more tržno preživeti a je pomembna za razvoj naroda in projekti, ki ne služijo ničemur?

To ločnico je relativno težko potegniti. Ampak če že govorimo o vseh samozaposlenih, ki so na seznamu Ministrstva za kulturo, moram dodati, da Ministrstvo za kulturo ni ministrstvo za razvedrilo. Njegova primarna naloga je, da vzpodbuja kulturno-umetniško podstat na način, ki rodi prepoznavnost dobrih umetniških praks, ki jih država potrebuje. Vse države v Evropi sofinancirajo kulturo, ampak mislim, da drugje to počnejo nekoliko bolj premišljeno in bolj odgovorno.

Seveda mi pokrivamo tudi javni sklad za kulturne dejavnosti oz. t. i. amatersko kulturo. Tudi tej se namenja precej denarja in to je tudi prav. Tukaj gre za številna kulturno-umetniška društva, kjer se goji amatersko kulturo, iz katere potem raste in velikokrat zraste presežek, ki ga lahko prepoznamo kot visoko umetnost.

Kje je zdaj ta razlika? Gre za stalno tehtanje. Pri popularni kulturi gre za komercialno kulturo in ta sodi v polje gospodarskih dejavnosti. V času epidemije bi ji morali na tistem področju ustrezno pomagati in ji zagotoviti preživetje. Tukaj mislim recimo na industrijo srečevanj.

Ministrstvo za kulturo pa je zadolženo v veliki meri za visoko kulturo, z umetniškim presežkom in s trajnejšo vrednostjo. Ne pravim, da popularna kultura nima trajnejše vrednosti. Seveda jo ima. Še vedno prepevamo popevke izpred 50, 100 let itd.

Sicer pa je potrebno kulturo absolutno podpirati. Še posebej v majhnih državah. Ne morejo vse umetniške prakse preživeti same od sebe. Ne moremo reči, da ene rabimo, drugih pa ne. Nekaterih ekskluzivnih stvari tudi ne moremo v trenutku prepoznati. Imamo tudi avantgardno kulturo, angažirano umetnost,… Tega se moramo zavedati in temu nameniti določeno in tudi povsem upravičeno pozornost. Države smo se toliko dvignile v svojem standardu, da čeprav živimo v kapitalizmu, ne prepuščamo vsega brutalnemu trgu, ampak država skrbi za določen socialno ravnotežje in pravičnost. In dolžna je skrbeti tudi za kulturo in temu se nikjer ne odrekajo. V razvitih državah, da poenostavim, z dolgo tradicijo svobode imajo celo vrsto razvitih mehanizmov, ki spodbujajo umetniške prakse, ki pri nas ne zaživijo. Vedno pa lovimo ravnotežje. Tudi pri skrbi za kulturo v širšem in ožjem smislu.

Nekateri vam očitajo, da nameravate podpirati le tradicionalne oblike kulture. Kaj je za vas kultura? In morda, kaj po vašem mnenju ni kultura, pa bi se rado prisesalo na kulturno blagajno?

Kdo mi to očita, Levica? Dajte kdaj prisluhnit tej Levici, ki je izjemno glasna, po vsebini pa povsem prazna. Kaj so pa do sedaj predlagali? Poiščite njihove predloge in jih primerjajte z realnostjo ter se vprašajte, ali so uresničljivi. Ta do skrajnosti nazadnjaška politična opcija, ki  se ozira v prihodnost tako, da je obrnjena do nje s hrbtom, pač nagovarja predvsem mlajšo populacijo z všečnimi  floskulami iz nekakšnih priročnikov za popoldanske levičarske aktiviste. To je v bistvu škatla polna praznih besed.

Ker je Levica izjemno glasna, se ji naseda. Nekateri se ji priključujejo iz nekega oportunizma ali všečnosti, mislim pa, da je škodljiva. Preberite njihov program. Govorijo o nacionalizaciji velikih podjetij, velike kmetijske posesti. To je svet, v katerega jaz ne spadam in mu ne morem prisluhniti. Vidim jih kot škodljive, ki ne ponujajo ničesar, razen glasnega govorjenja.

Proračun smo povečali za 46 milijonov, kar bo največji proračun, kar smo ga kadarkoli imeli na tem ministrstvu. Zasluga ministrstva je, da smo dobili tudi t.i. kulturni evro, ki bo kulturi zagotovil dodatnih 120 milijonov evrov za kulturo.

V ponedeljek smo videli v parlamentu primer poslanskega vprašanja poslanca Kordiša in odgovora predsednika vlade Janše, ko ostali mediji zamolčijo vprašanje, odgovor pa problematizirajo. Poglejte si odgovor in poskusite oceniti inteligentnost in premislite, kaj je realnost. Nekateri bivši politiki, ki so nekdanjo skupno državo pripeljali do strahotnega klanja in ubijanja, danes solijo pamet in nekaterim očitajo, da so politiki, ki imajo iracionalne blodnje. Da je stranka, ki ji pripadam stranka iracionalnih blodenj. To so nesramosti ljudi, brez povsem elementarnega osebnega dostojanstva in zavedanja, kaj so počeli in za kaj so odgovorni. Njihove blodnje so bile namreč povsem realne. To so ljudje, ki dejansko trpijo, če si njihov maček zlomi krempelj, če pa so v sosednji hiši pretepali ljudi, tako kot so to počeli v kleteh nasproti nekdanjega Centralnega komiteja, jih to ni nikoli motilo.

Pred mesecem dni je močno odmeval izbris statusa Zlatanu Čordiću. Kakšna je situacija s tem primerom zdaj? Je lahko nekulturno vedenje v javnosti razlog za izgubo statusa kulturnika?

Sem že prej povedal, kako vidim nastopaštvo in nesramnost tega človeka. S tem se ne bom ukvarjal. S tem se ukvarja pravna služba. Mi smo mu vzeli status, sodišče nam je dalo zadevo v ponovno obravnavo. Pričakujem, da pristojne službe pripravljajo to gradivo in da ne bomo zamudili roka, ampak bomo vložili proti njemu dobro utemeljeno zahtevo po odvzemu statusa. Se pa s tem osebno ne ukvarjam. Imam preveč dela, da bi se vsak dan ukvarjal z marginalnimi stvarmi, ki sicer napihnjeno močno odmevajo.

Pred časom ste napovedali, da se v prihodnjem letu kulturi obeta rekorden proračun. Kaj si lahko državljani od tega obetamo? Kam bodo šla dodatna sredstva?

Tukaj se lahko pohvalim. Proračun smo povečali za 46 milijonov, kar bo največji proračun, kar smo ga kadarkoli imeli na tem ministrstvu. Zelo nas moti, da je ta sodobna kuga covid19 še tukaj. Res upam, da bomo do meseca junija že precepljeni in bo lahko vsaj v drugi polovici kultura zaživela v polni meri in jo bodo ljudje lahko začeli sproščeno uživati. Ta bolezen nas močno utesnjuje.

Mi smo dobili visok proračun. Zasluga ministrstva je, da smo dobili tudi t.i. kulturni evro, ki bo kulturi zagotovil dodatnih 120 milijonov evrov za kulturo. Gre za različna področja, ki bodo deležna posebne pozornosti, od kulturne dediščine do knjige in digitalizacije, ki je danes nova tema.

Državna sekretarka si posebej prizadeva na področju, ki bi nam kar največ omogočilo pridobiti evropska kohezijska sredstva in do določene mere smo na vladni ravni o tem že usklajeni. Šli bomo v nekatere investicijske projekte, za katere upam, da bodo izvedeni. Povečali bomo honorarje za avtorsko ustvarjalno delo. Objavili bomo že naslednji teden tudi razpis za kulturne domove, kjer bomo za to namenili več milijonov evrov. Tako bomo zagotovili infrastrukturo, ki bo potem lahko gostila prireditve na višji ravni, tako domače prireditve kot gostujoče profesionalne skupine iz tujine itd.