Umetnikova roka – Henry Moore

Henry Moore, Umetnikova roka IV (1979), Tate Britain, London, Združeno kraljestvo. Vir: Wikiart.

Tale sestavek pišem z levo roko. 

Pa nisem levičar. Ne tako, ne drugače. 

Marsičesa v življenju sem se lotil z levo roko, marsikaj sem z levo roko tudi opravil (celo odpravil), velikokrat sem tudi z levo roko pisal in napisal članke v tiskanem tedniku, ki ga ta trenutek držite v rokah. Razen seveda, če ga ne prebirate med malico, kosilom ali večerjo in ga imate položenega na mizi ali pa morda berete na kavču ali fotelju in vam leži v naročju. A tokrat mi tega ne štejte za slabo. Ker gre žal za popolno dobesednost: pišem z levico, ker je desnica onesposobljena! 

Kot rojen in vzgojen desničar sem vse počel z desnico:  

Z desnico sem si nosil hrano v usta.   

Z desnico sem si brisal nos in zadnjico.  

Z desnico sem se praskal, če me je in kadar me je kaj zasrbelo.  

Z desnico sem se praskal tudi tam, kjer in takrat, kadar me ni srbelo. 

Z desnico sem kdaj pa kdaj pobral kak kamen, še raje pa sem ga – brezgrešen kot sem – vrgel. 

Z desnico sem odstranjeval ovire na poti ali pa metal polena pod tuje noge. 

Z desnico sem se česal, ko je bilo še kaj česati. 

Z desnico sem udaril, kadar sem se odločil udariti (ali pa sem zgolj izgubil živce) in z desnico sem pobožal, kar sem se odločil pobožati (ali pa sem zgolj izgubil razsodnost in samokontrolo). 

Z desnico sem prijemal v roke, kar sem pač v danem trenutku jemal v roke: orodje ali orožje, igračo ali pisalo, sebe ali druge. 

Z desnico sem v življenju počel vse, kar je bilo vredno početi, levica je bila tu samo za ravnotežje in spremljavo. Za oporo. In za ploskanje, seveda. 

Vse to in verjetno še kaj drugega je pripeljalo do tega, da je bil potreben operativni poseg. Sprostitev karpalnega kanala za tiste, ki veste, kaj to pomeni. Vsi ostali pa poguglajte, če vas zanima. Ni pa nujno. Tudi brez teh podatkov boste, upam, razumeli, o čem pišem. 

Vse življenje desničar sem kar na lepem – in pod prisilo – postal levičar. V svoje levičarstvo sem torej prisiljen. Ali morda celo posiljen? Ne vem. Moral bi preveriti pravilno uporabo in razumevanje besede v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, a to je tako debela knjiga, da je sedaj, ko je desnica opravilno nesposobna, ne (z)morem niti prijeti v roke, kaj šele prelistati, hkrati pa mi tudi računalniška miška, ki jo sedaj sučem z neokretno levo roko neprestano nekam uhaja in je tovrstno brskanje postalo »misija nemogoče«. Že tole tipkanje z edinim kolikor toliko sposobnim prstom leve roke – kazalcem – je mukotrpno početje in bi se mu najraje seveda izognil (morda bi se mu vsled hitrejšega in boljšega okrevanja celo moral), pa ne gre: od nečesa je treba živeti – nikoli nisem skrival, da sem postal pisun zaradi denarja, bolniške pa si kot samostojni podjetnik ne smem, ne morem, in če povem čisto po pravici, niti ne znam privoščiti.  

Pišem tale člančič in se počutim zelo slovensko: desnica je ranjena, levica pa opravilno nesposobna. Desnica ne more, levica pa ne zmore. Desnica bi lahko marsikaj naredila (pravzaprav vse razen ploskanja), pa ne sme, levica, ki bi prav tako lahko marsikaj naredila, pa ne zna in (si) zgolj ploska. Desnici praksa ni dopuščena, levica je praktično nesposobna. Levica je v poziciji, ko bi morala, pa ne. Levica je v poziciji, ko bi morala znati, pa ne zna. Levica je v poziciji, ko kaj tudi želi, pa ji ne gre. Desnica pa je – v opoziciji. 

V tej neugodni slovenski situaciji me oskrbujejo:  

– zdravniki, ki bojda štrajkajo, pa sem bil vendarle pregledan, prijazno sprejet in operiran;  

– premalo plačane, a kljub temu prijazne medicinske sestre; 

– moji otroci, ki ne verjamem, da to počnejo iz čiste ljubezni do mene, saj sem še vedno njihov glavni sponzor; 

– žena, ki nima izbire, saj mi je obljubila: v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju; 

– in ljubi Bog. Ki naj se me usmili, saj sem usmiljenja vreden. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike