Umetniki, ki jim državljani plačujemo prispevke: od Metelkovcev do Janeza Janše

Kaj bi si vi predstavljali kot "izjemen kulturni prispevek"? Ali pa "prispevek k razvoju področja, ki ga zajema deficitarni poklic"? To so namreč pogoji za samozaposlenega v kulturi, ki kandidira za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. 

V Sloveniji število samozaposlenih v kulturi skokovito narašča, kar 70 odstotkov teh pa je deležnih tudi plačila prispevkov iz državnega proračuna po zgornjih kriterijih. Za slednje država namenja skoraj že 8 milijonov evrov. 

Sprehodili smo se po seznamu izjemnežev in na njem, ne boste verjeli, spet naleteli na Janeza Janšo. In to ne samo na enega. 

Samozaposlenim v kulturi se namenja 42 % več socialnih prispevkov kot leta 2009

Zadnjega dne lanskega leta je bilo samozaposlenih v kulturi 2811, skoraj 17 % več kot leta 2009. Od teh jih ima pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna kar 1957: kar sto več kot leto poprej in skoraj 38 % več kot leta 2009.

S številom upravičencev so seveda rasla tudi sredstva, namenjena prispevke za socialno varnost. V letu 2017 so za le-te namenili 7.892.574,83 evrov, kar je 42 % več kot v letu 2009.



Po omenjenih podatkih bi si mislili, da Slovenija kar cveti od vseh izjemnih kulturnih prispevkov - ne pozabimo, da številke veljajo zgolj za tiste, ki so samozaposleni v kulturi, in ne vključujejo tistih, ki so kako drugače zaposleni v kulturnih institucijah.

Prejemniki za Masko

Nedvomno mnogim samozaposlenim v kulturi državljani upravičeno sofinanciramo prispevke. Le kdo bi denimo slednje izpodbijal Gabrieli Babnik, prejemnici nagrade za literaturo Evropske unije ali fotografu Janezu Vlachyju, čigar fotografije so krasile marsikatero galerijo po svetu, mladi režiserki Katarina Morano, ki je prejela študentskega oskarja ter večkratnemu nagrajenemu igralcu Konradu Pižornu. 

Po drugi strani pa za umetniško ustvarjanje nekaterih izmed tistih, ki jih ministrstvo prišteva med "kulturniške izjemnike" njihovi plačniki nismo še nikoli slišali. Ali pa morda zaradi kakšne ekscentričnosti, denimo prevzema imena znane javne osebnosti ali kaj podobnega.

Kot denimo za uprizoritvenega umetnika Emila Hrvatina, bolje znanega pod imenom Janez Janša. Da, gre za Janšo, direktorja zavoda Maska, ki se je v protest zaradi izgube državnega financiranja nedavno slekel pred kamero. V isti organizaciji kot vodja produkcije dela Tina Dobnik, prav tako samozaposlena v kulturi. Spomnimo, da je Zavod Maska po podatkih Erar-ja v letu 2017 samo od države prejel okoli 230.000 evrov, oziroma v zadnjih letih skupaj okrog 3.9 milijona evrov. Očitno ne dovolj, da bi si našteti prispevke plačevali sami.

Hrvatin pa tudi ni edini Janez Janša, ki mu Slovenci plačujemo socialne prispevke: mednje se uvršča tudi intermedijski umetnik Janez Janša (Davide Grassi), ki je direktor Aksiome, inštituta za sodobno umetnost. Tudi ta je zgolj lani po podatkih Erar-ja od države dobil slabih 170.000 evrov. Med upravičence se uvršča tudi Marcela Okretič, producentka omenjenega inštituta.

Med samozaposlenimi umetniki s plačanimi prispevki je tudi šest ustvarjalcev z Metelkove ter kopico manj poznanih dramaturgov, instrumentalistov, oblikovalcev zvoka, recenzentov, kinooperaterjev, plesalcev, arhitektov, slikarjev, režiserjev, kiparjev in podobno.