Turčija po državnem udaru: resnična grožnja ali skrbno premišljen načrt?

Država, ki je ujeta med evropski in arabski svet, je pričakovano polna napetosti, predvsem v času, ko se dvigujejo teroristične organizacije in v Siriji divja državljanska vojna.

Vojaški udar, ki je sledil le mesec po napadu ISIS-a, pravzaprav ni popolno presenečenje. Turčija ni le ujeta med dve različni si kulturi, vendar je v tem trenutku tudi pod vladavino Recepa Tayyipa Erdogana, ki vedno bolj meji na diktaturo.

Zgolj najmanjše izzivanje Erdoganove avtoritete je sprejeto z nasilnim odporom in očitno generalno preventivnim ustrahovanjem nasprotnikov režima.

V zadnjih letih smo bili lahko priča večjemu številu mirnih protestov v Turčiji, ki so se spreobrnili v nasilno obračunavanje policije in celo vojske s protestniki. Zgolj najmanjše izzivanje Erdoganove avtoritete je sprejeto z nasilnim odporom in očitno generalno preventivnim ustrahovanjem nasprotnikov režima.

Državni udar ali ...

Fethullah Gulen, najslavnejši nasprotnik Erdogana, trenutno tudi izpostavljen kot domnevni voditelj državnega udara, se je zaradi nevarnosti moral odseliti v ZDA že pred leti. V odgovor na nedavne obtožbe je v intervjuju odločno zanikal kakršnokoli udeležbo pri organizaciji udara. Hkrati pa je odprl pogovor o možni teoriji zarote.

Ali je mogoče, da je bil državni udar le Erdoganova spletka, da bi si pridobil več moči?

Konvencionalni pogled na trenutno dogajanje daje vtis, kot da je, odkar je bil držani udar uspešno ustavljen, Erdoganova pravica do stolčka pridobila veliko mero legitimnosti. V redkem trenutku soglasja so poskus vojaškega puča obsodili tudi Erdoganovi nasprotniki. Demokracija, četudi v zelo vprašljivi obliki, očitno še vedno prevladuje v srcih ljudi.

So takšne čistke res potrebne?

Vseeno pa je turška oblast po udaru razglasila trimesečno izredno stanje in začela z množičnimi aretacijami. Predsednik verjame, da je za odstranitev nevarnosti kot je državni udar potrebna popolna reorganizacija države, čemur temeljito sledi z množičnimi aretacijami, suspenzijami in odpuščanji.

Do sedaj je bilo iz sistema »odstranjenih« kar 50.000 sodnikov, učiteljev, policistov, uradnikov...

Vsak človek bi ob pogledu na te številke postal malo skeptičen o resničnosti grožnje, s katero turška oblast opravičuje to čiščenje.

Na žalost so v javnost prišle tudi govorice o ponovni uvedbi smrtne kazni, ki je bila v Turčiji ukinjena, zaradi priprav na članstvo v EU. Sklepam, da to pomeni konec pogajanjem o vstopu, vsaj za naslednje desetletje. Ustrezno je bil nedavno tudi spremenjenih nekaj zakonov, tako da se npr. osumljence lahko pridrži za minimalno 30 dni.

Vsak človek bi ob pogledu na te številke postal malo skeptičen o resničnosti grožnje, s katero turška oblast opravičuje to čiščenje. Izgovor državne varnosti je že najbolj obrabljena zvijača v zgodovini politike. Vzorec se ponavlja od Cezarjevih nasprotnikov pa do Edwarda Snowdna. Vedno bolj se zdi, da Erdogan enostavno krepi nadzor nad vsemi tremi vejami oblasti in celotno državo kot tako.

Končni rezultat neuspelega državnega udara in povečane oblasti v rokah Erdogana namigujeta na vrhunsko odigrano predstavo vladajočih turških politikov.

Za mnoge je teorija zarote lahko preveč neverjetna. Predhodno obstoječa trenja v državi so bila mogoče res dovolj za nasilen upor vojske, vendar pa tudi v tem primeru domnevam, da je bil turški predsednik o nameravanem uporu obveščen. Njegova ugodna odsotnost iz žarišča dogajanja, izredno hitro umirjanje odnosov z Rusijo in Izraelom; podatki kar kričijo, da za tem stoji skrbno premišljen načrt!

Državni udar si zasluži obsodbo svetovne javnosti, enako pa velja tudi za Erdoganovo Machiavellistično preziranje človekovih pravic.