Tudi sindikati ne znajo razložiti, zakaj so proti dvigu neto plač. Namesto njih razlago ponujamo mi

Slovenija

Uredništvo

Komentarjev: 14

Poslanci državnega zbora so včeraj s 43 glasovi za in tremi glasovi proti potrdili, da je vladna novela zakona o dohodnini primerna za nadaljnjo obravnavo. Znižanje davkov bi veliki večini Slovencev prineslo višje dohodke, državo pa bi v enem letu stalo nekaj sto milijonov evrov. 

V Levici operirajo s številko 800 milijonov evrov letnega izpada, v vladnih izračunih “zgolj” 247 milijonov evrov. Samo letos je namreč država, zaradi ugodnih gospodarskih trendov in zgodovinsko nizke brezposelnosti, že pobrala 214 milijonov evrov več iz dohodnine, skupaj pa kar 400 milijonov evrov več davka.

Manjkajoči denar nameravajo pridobiti tako, da bi v državo privabili več podjetij z bolje plačanimi delovnimi mesti, kar bi na koncu zaradi več pobranih davkov tako državi kot delavcem prineslo pozitiven neto izid.

Kar je bistveno, ta denar ne bi šel v banke, ne podjetjem ali tajkunom, temveč navadnim ljudem, katerim bi z dvigom davčne olajšave prinesel večje neto plače. 

Prav zato čudi, da so sindikati odločno proti spremembi dohodninskega zakona. Ne čudi pa, da na vprašanje novinarke v Studiu ob 17h na nacionalnem radiu glavna sindikalistka Lidija Jerkič ni znala razložiti, zakaj. 

Če lahko igro politike še razumemo, pa je na videz povsem nerazumljiva igra sindikatov, ki si brez pravih argumentov prizadevajo, da ljudje ne bi dobili višjih plač. Sindikati so pred tedni prav tako izstopili iz socialnega dialoga, češ da je s to vlado nemogoč, čeprav minister za delo Janez Cigler Kralj velja za enega najbolj konsenzualnih človekov v aktivni politiki.

Bogate države imajo nizke davke

Kar se tiče vladne strategije, z ekonomskega stališča ni problematična. Temeljna ugotovitev je, da je za gospodarsko rast bolje, če z denarjem upravljajo posamezniki, ne pa država. Dejstvo je bilo potrjeno v številnih ekonomskih študijah in mu je dejansko zelo težko oporekati.

Toda nižanje davkov ima tudi nujno stransko posledico, mimo katere zagovorniki uravnilovke, ki vodi v karseda egalitarno družbo, ne želijo. Nujno povzroči, da na koncu največ dodatnega denarja dobijo tisti v zgornjem delu plačne piramide, kar bi se zgodilo tudi v slovenskem primeru.

In čeprav je Slovenija med tremi najbolj egalitarnimi družbami v Evropi, razlika med minimalno in povprečno plačo pa, zaradi nenehnih dvigov prve (8. najvišja v EU), najnižja v Evropi, sindikati dvig dohodninske olajšave zavračajo in namesto tega sledijo predlogu stranke SD po nadaljnjem dvigovanju minimalne plače – za začetek za 10 odstotkov. Ne glede na to, da bi dvig minimalnih plač in sorazmerno razmerij na plačni lestvici brez hkratnega dviga davčne olajšave delavcem lahko prinesel celo nižji neto dohodek, kot ga imajo zdaj.

Slovenska logika nadpovprečnega, progresivnega obdavčevanja najvišjih plač brez (v Sloveniji konkurenčnih državah uveljavljene) razvojne kapice, ki blaži obdavčevanje zaposlenih z največjo dodano vrednostjo, pa ima še en problem.

Tuja podjetja, ki bi v Sloveniji potencialno odpirala delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, se ob takšnih plačnih razmerjih znajdejo pred dejstvom, da morajo npr. računalniškega inženirja plačevati bistveno več kot v primerljivih, nam konkurenčnih državah. Zato je Slovenija v tem trenutku neprivlačna za odpiranje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo.

Res je, da bo na koncu sistem začasno dobil manj, toda države, kot sta Švica in Irska, so bogate predvsem zaradi pametnega uravnavanja davčnega bremena, ki ne temelji na logiki “najbogatejšim je v vsakem primeru treba pobrati karseda veliko”.

Absurdnost sindikalnega nasprotovanja

Ko se s temi dejstvi sooči slovenske sindikate, ti zmrznejo. Pomenljiv je nastop glavne sindikalistke ZSSS v državi Lidije Jerkič, ki poslušalcem Studia ob sedemnajstih ni znala pojasniti, zakaj nasprotujejo spremembam, ki bi delavcem prinesle višji neto prejemek.

Pozneje so v ZSSS vendarle našli razlog, ki po njihovem pije vodo. In sicer menijo, da bi znižanje davkov v času negotove javnofinančne situacije preko podražitev najbolj škodovalo tistim z najnižjimi plačami in socialnimi transferji.

Reprezentativni sindikati z nereprezentativnim članstvom?

Ali tovrstna argumentacija njihove člane tudi dejansko prepriča, pa je drugo vprašanje. Sklepajoč po konstantnem upadanju članstva, ki je razvidno iz spodnjih grafov (publikacija UMAR-ja), so prizadevanja, ki jih sindikati zadnja leta postavljajo v ospredje, brez prave legitimnosti, ki jim jo sicer z močno medijsko in drugo podporo dajejo kreatorji javnega mnenja in mnenjski voditelji.

V Sloveniji je namreč v sindikate včlanjenih le še 13 % zaposlenih v realnem sektorju in 42 % zaposlenih v javnem sektorju.

Objavljeno v: Evropski steber socialnih pravic – Slovenija 2000-2020 (dostop)

V Sloveniji je tako član sindikata le še vsak peti delavec v posamezni panogi, kar pomeni, da bi se realno morala močno zmanjšati njihova pogajalska moč in reprezentativnost.

Če vlada ni prava, so tudi proti vsemu, kar neposredno koristi delavstvu

Imamo torej odgovor, zakaj sindikati nasprotujejo tudi za delavske žepe prijaznim ukrepom desnosredinske vlade? Racionalnega odgovora na to ni, ostane pa eden neracionalen: zato pač, ker delavcem neto plače zvišuje desnosredinska vlada. In ko je na oblasti ta, je pač treba biti proti in tuliti v isti rog s politiko, ki jo imajo sindikati za svojo – zato, ker jo zaradi domnevne nazorske bližine članstva lažje držijo na vajetih.

Kot lahko že dobro leto dni poslušamo v medijih, je z avtokratsko vlado Janeza Janše res vse narobe. In ne morejo zdaj sindikati prikimati nečemu, kar bi jo med ljudmi nujno pokazalo v drugačni luči od tiste, kot jo ves čas slikajo v javnosti. Kot tudi ne morejo pohvaliti protikriznih ukrepov, ki prinašajo visoko gospodarsko rast in zgodovinsko najnižjo brezposelnost, ali pa benefitov družinske politike, ki ljudem pušča več denarja pri stroških za otroke, dvigovanja povprečnin za občine, ki se preliva v lokalne infrastrukturne projekte, kot so ceste, vodovodi, kanalizacije, ter investicije v druge infrastrukturne gradnje v državi.

O teh politikah v dominantnih medijih ne moremo izvedeti skorajda ničesar, saj bi kvarile katastrofično sliko, ki jo o tej vladi gradijo v javnosti. Zato iz tega okvirja ne smejo izskočiti tudi (še posebej) sindikati, četudi imajo vladni ukrepi neposreden pozitiven vpliv na kvaliteto življenja njihovega članstva.

Povezani članki

14 komentarjev

  2. Uravnilovka v Sloveniji je šla preko vseh meja normale. O njej pa odločajo tisti, ki niajo pojma kako delujeta realni sektor in industrija. Ob takšni progresivni obdavčitvi plač Slovenija gospodarstva ne bo razvila nikoli. Obenem pa trenutna plačna davčna struktura ni samo na škodo recimo temu tehničnemu in inženirskemu kadru temveč tudi kvalificiranim delavcem, saj so spodbude in razlike glede na različno izmensko delo ter delo v težjih delovnih pogojih preprosto premajhne. Slovenija potrebuje panožne minimalne plače, ki bi seveda morale biti zakonska obveza čisto za vse panoge, medtem, ko bi morala nacionalno minimalno plačo ukiniti.

    • Seveda, Rokc, poleg tega, zakaj je cilj, da imamo v Sloveniji samo nizko plačana delovna mesta, če pa le-ta ne morejo konkurirati s cenejšim Indijcem, Romunim ali Kitajcem, namesto da bi os obrnili k bolje plačanim delovnim mestom? V 30. letih samostojne države se je tako najmanj 20 let na silo podpirali teksrilno industrijo. Norost od norosti. Namesto, da bi se krepil, recimo, storitveni sektor, vsaj ta. Treba je zapisati, da se je to počelo tudi zato, ker je npr. Mura bila ponikovalnica državnih pomoči za privat žepe Kučanovega lobija.

      Uravnilivka je čista norost. Ves razviti svet, kamor tudi sami radi gremo kot gastrbajterji, pa je spoznal, da sistem “kapljanja navzdol” z nizko obdavčitvijo plač in premoźenja državi prinese več davkov skozi potrošnjo, ljudem pa višje dohodke. Samo mi moramo biti posebneži. Za Tita, ki gnije že skoraj 40 let, in zlobnega pokvarjenega Kučana, smo raje reveži, samo da sosed ne bi imel več. Pri tem pa nas sploh ne moti, da se isti Kučan valja v denarju, ki ga mi ne bomo svoj živi dan imeli, njegova desna roka Janković & sinovi valja v denarju, pridigarji socialne pravičnosti valjajo v denarju. Povlejte si samo, kakšne znamke nosijo predstavniki Levice. Kateri od vas si lahko privošči teniske za tri jurje ali pulover za jutrja, da o pregrešno dragih počitnikovanjih niti ne govorolim? Ljudje se pustijo dobesedno nategovati v imenu socialne pravičnosti. Potem pa žanjejo nepravičnost in jokajo, zakaj nimajo sreče, denarja, zadetka na lotu itd. Skratka, čisti fanatizem.

      Stvari pa so zelo preproste. Resnica se skriva v reku: “It’s about economy, you stupid!” Če ljudem denar smrdi, pa naj matijo Lukčevo venezuelsko pravičnost, bedaki! Ampak naj nas ostalih zaradi svoje brezmejne neumnosti ne potiskajo nazaj!

  5. Zelo enostavni razlogi so, zakaj so sindikati prodi dvigu plač, ki ga načrtuje vlada z davčno razbremenitvijo. Prvi je, ker bi v tem primeru vlada naredila nekaj, kar je v njihovi domeni in bi izgubili na svoji moči. Drugi razlog je v tem, da bi s tem pridobil tudi višji sloj, ki ga sindikati ne zastopajo. In tretji je pa popolnoma politični razlog. Pri nas so sindikati povečini izpostave leve politične opcije in z dvigom plač se bojijo, da bi izgubili volilce ter denar za financiranje svojih nevladnih organizacij. Bistveno namreč je, da z naslednjimi volitvami želijo spet na oblast in bo trajalo nekaj časa, da bi spet preusmerili denar od ljudi nazaj v svoje kanale. Pa še zmišljevati bi si morali politično sprejemljive razloge za tako početje.

      • Te abotne komunistične floskule smo že zdavnaj spregledali. Uravnilovka, kjer bo ljubljanski klošar oziroma lenuh z diplomo (protestnik) imel enako plačo kot visokoproduktiven inženir ali uspešen podjetnik si nekam vtaknite. Komunizem in nacionalsocialistična propaganda so orodje s katerim si brezsramni in nasilni lenuhi in nesposobneži prilaščajo rezultate dela drugih. 1000 naj jih dela za enega, eden pa troši za vseh 1000, a ne ?

Komentiraj