Trpljenje je lahko dar ali prekletstvo, odvisno, kako ga sprejmeš

Javna razprava o vprašanju smisla bivanja ter odnosa do življenja, ki bo tudi predmet referendumskega odločanja v novembru, je v marsičem zbanalizirala resničen pomen pojmov. Kot da ni življenje največ, kar je človeku dano. Včasih se zdi, da se njegove vrednosti še najbolj zavedajo tisti, ki gredo skozi najtežje preizkušnje. Hudi bolniki in invalidi, ki pa ne obupujejo, ampak svoje bivanje, ki je pospremljeno z obilico trpljenja, osmišljajo z ustvarjalnostjo, tudi v okviru Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Njegov vodja Tone Planinšek poudarja, da je trpljenje lahko dar ali pa prekletstvo; odvisno, kako ga sprejmeš. Da človek potrebuje upanje in prepričanje, da je prav on in njegovo življenje vredno, pa čeprav je obteženo z boleznijo, invalidnostjo ali starostjo, pa dodaja sodelavka bratstva Darinka Slanovec.

Darinka Slanovec se je rodila leta 1948 v Mekinjah pri Kamniku. Po opravljeni maturi na kamniški gimnaziji je študirala angleščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki pa je zaradi bolezni ni dokončala. Že tedaj se je posvečala mladim s težavami pri učenju angleškega jezika. Deluje v prostovoljnih združenjih, ki oblikujejo in organizirajo projekte za dvig kakovosti življenja invalidnih in starejših oseb. Je paraplegičarka.

Svoje življenjsko poslanstvo je našla tudi v poeziji. Njene pesmi izpovedujejo intimen, čustven svet, povezan s spomini in hrepenenjem po človeški bližini, napolnjeni z optimizmom. Je avtorica oziroma soavtorica več pesniških zbirk, med drugim samostojne zbirke Sled angelov iz leta 2003 in zbirke haikujev Kamniške svetilke iz leta 2021. Leto pozneje je prejela bronasto občinsko priznanje za neutrudno delovanje na različnih področjih.

Tone Planinšek je slovenski novinar, fotograf in duhovni voditelj. Rodil se je kot zdrav deček, prvi od sedmih otrok v kmečki družini. Pri približno enem letu pa so zdravniki opazili, da se mu je kot posledica rahitisa začela kriviti hrbtenica. Že v prvih letih življenja je tako precej obiskoval bolnišnice. Po osnovni šoli je obiskoval poklicno šolo na inštitutu za usposabljanje mladih z invalidnostjo, kjer se je izučil za krojača. Pozneje se je zaposlil v tovarni usnja, zaradi pogostih zdravstvenih težav pa se je po 20 letih upokojil. Kljub temu je ostal aktiven.

Zaznamuje ga predvsem strast do fotografije, ki jo združuje z novinarskim delom. Objavljal je zlasti v revijah Prijatelj, Družina in Ognjišče. Četrt stoletja je bil sodelavec pri radijski oddaji Vstani in hodi na Radiu Ognjišče. Za svojo aktivnost je pred leti med drugim prejel naziv dobri človek leta pri nekdanji reviji Naša žena.

Že od malega se sooča s kifoskoliozo, ki povzroča ukrivljenost hrbtenice.

Pesmi Darinke Slanovec izpovedujejo intimen, čustven svet, povezan s spomini in hrepenenjem po človeški bližini, napolnjeni z optimizmom.

Na strani življenja

Javna razprava o referendumu, na katerem bomo državljanke in državljani čez manj kot mesec dni odločali o odnosu do življenja, se v zadnjih dneh nekoliko umika drugim perečim temam. V primeru novomeške tragedije se je javnost nesporno postavila na stran 48-letnega očeta, brata in priljubljenega meščana. Vrstijo se zapisi, da se to ne bi smelo zgoditi in da se ne sme ponoviti, da je za Alešem Šutarjem ostala velika praznina. Javnost se je odločno postavila na stran življenja in ne na stran smrti.

Zdi se, da je v delu javnosti sentiment nekoliko drugačen, ko gre za vprašanje bolnih in ostarelih. A obstajajo posamezniki, ki so se s svojo boleznijo pogumno soočili. Ne le posamezniki, tudi združenja. Še več. Svojo telesno hibo so bili kljub bolečinam, ki spremljajo njihovo bivanje, sposobni dojeti kot življenjsko poslanstvo. Naša tokratna sogovornika sodita mednje. »Bolezen je lahko pot k svetosti,« poudarja Tone Planinšek.

»Bolezen je lahko pot k svetosti,« poudarja Tone Planinšek.

Trpljenje kot poslanstvo

Vsak na svojem področju bogatita družbo s svojimi prispevki in to poslanstvo ustvarjalno udejanjata. Tone Planinšek poudarja, da v preizkušnjah, ki spremljajo vsako človeško življenje, ravno trpljenje pripomore k duhovni rasti in ga duhovno bogati. Za nekoga drugega pa je lahko nadloga ali božja kazen.

Tone Planinšek se je rodil kot zdrav deček, ko je bil star nekaj manj kot leto dni, pa so opazili, da se mu je kot posledica rahitisa začela kriviti hrbtenica. Vse do osnovne šole je bil precej po bolnišnicah. Operacija bi bila izjemno tvegana in starša sta se odločila, da naj njun otrok živi. Zaradi svoje višine, meri 130 centimetrov, se je soočal s številnimi izzivi, tudi na delovnem mestu. A je vztrajal, delal je za specialnimi stroji in različnimi orodji ter bil za svoj prispevek nagrajen tudi z nazivom inovator leta.

Od kod kljub hibi neizmerna vztrajnost in pozitivna naravnanost, ki smo se je nalezli tudi ob obisku in zaradi katere Tonetu Planinšku pravijo tudi »sonce« in »žarek«? Kot nam pojasni, vztrajnost in pogum črpa iz vere, s katero je živel od malega, čeprav je bila iz javnega prostora izrinjena.

»K maši nismo smeli, le kdaj na skrivaj,« nam pove. Vero bi lahko odrinil, a sam se je je še bolj oklenil. Kmalu se je začel spraševati tudi o smislu trpljenja in spoznal, da je to njegovo poslanstvo. »Sklepam, da je trpljenje najvišja oblika ljubezni, sicer bi Bog izbral drug način,« pripoveduje Planinšek.

Življenje kot dar

Podobno razmišlja Darinka Slanovec, katere življenje sta zaznamovali predvsem dve stvari: izkušnja nemoči in izkušnja pomoči. Kot nam je zaupala, je zbolela, ko je bila stara deset let. Kmalu je postalo jasno, da bo bolezen sklepov kljub zdravljenju ostala in napredovala. Pri dvajsetih je pristala na invalidskem vozičku, bolezen je zaustavila tudi njen študij. »Ni šlo. Načrti, ki sem jih imela, kako bom živela in kaj bom delala, kaj vse bom v življenju dosegla, so se sesuvali drug za drugim,« je pojasnila.

A prav v teh okoliščinah je naša sogovornica svoje življenje začela dojemati kot dar. Da ji je darovano pravzaprav vse, tako življenje kot bližina ljudi, ki jo spremljajo in ji omogočajo, da živi. »V luči te dobre izkušnje in občutka hvaležnosti si lahko razložim lastno življenjsko zgodbo ne le v odnosu do ljudi, ampak tudi v odnosu do Boga,« pravi Darinka Slanovec.

Hvaležnost do staršev, sorodnikov, zdravnikov, prijateljev in sopotnikov v krščanskem bratstvu se je po njenih besedah vedno tesno povezovala z upanjem v prihodnost, tudi takrat, ko tega še ni znala ozavestiti. Čutila je, da je njeno življenje ogroženo, spraševala se je, ali bo dosegala merila in zahteve, ki jih družba postavlja ljudem, če naj jih ima za uspešne in koristne člane.

»To so težka vprašanja, ki so se mi postavljala vedno znova, ko so se mi vrata zapirala,« priznava sogovornica. V iskanju odgovora na to vprašanje pa je želela slišati le odgovor, ki bi ji povedal, da je njeno življenje smiselno: »Ne glede na to, v kakšnem položaju sem: zdrava ali bolna, mlada ali stara.« Spoznala je, da prav to človek potrebuje: upanje in prepričanje, da je prav on in njegovo življenje vredno, pa čeprav je obteženo z boleznijo, invalidnostjo ali starostjo.

Recept, kako nikoli ne biti osamljen

S tem se strinja Tone Planinšek. »Včasih je potrebna le spodbuda, da človek zmore,« poudarja. Invalidi in bolniki niso le prejemniki pomoči in sočutja, ampak to lahko tudi dajejo. »Biti koristen sočloveku je moja sreča,« pravi. V istem konceptu pa se po njegovih besedah skriva tudi odgovor na vprašanje osamljenosti.

Kot razmišlja sogovornik, je človek osamljen ravno takrat, ko misli, da ni nikomur več koristen. Nasprotno ga pa prepričanje, da je lahko drugemu v pomoč, osreči. »Resnična veličina človeka ni v tem, kar ima, temveč v tem, kar daje,« nam je dejal.

Tudi bolniki in ostareli naj se zavedajo, da lahko ogromno dajo. Tone Planinšek je imel to srečo, da se je s takšnim načinom razmišljanja srečal že zarana. »V naši družini nisem nikoli slišal, da česa ne morem, da mi česa ni treba in bodo drugi namesto mene. Smo si pa otroci med seboj pomagali. Vsak je dolžan narediti tisto, kar zmore, za več pa prositi pomoči,« je pojasnil.

Tone Planinšek: »Resnična veličina človeka ni v tem, kar ima, temveč v tem, kar daje.«

Človek s posebnim poslanstvom

Iz tega razloga svoje invalidnosti nikoli ni dojemal kot nečesa, zaradi česar bi bil manj zmožen. Invalid po besedah Planinška ni človek s posebnimi potrebami, pač pa človek s posebnim poslanstvom: »Za marsikoga je invalid sonček, če ni obremenjen s svojo invalidnostjo, ampak je le človek s svojimi sposobnostmi.«

In ko gre za poslanstvo, ga je Tone Planinšek našel leta 1975 na srečanju bolnikov in invalidov na Brezjah, ko je prišel v stik s Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov. V istem obdobju je spoznal tudi revijo Prijatelj. Od tedaj je sodeloval na številnih romanjih, duhovnih vajah in molitvenih srečanjih, večkrat je bil tudi predstavnik Slovenije na mednarodnih kongresih bratstva. Od leta 2009 je Planinšek tudi voditelj bratstva v Sloveniji.

Invalid po besedah Planinška ni človek s posebnimi potrebami, pač pa človek s posebnim poslanstvom.

Slikajo z usti ali nogami

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov za invalidne osebe in bolnike predstavlja svojevrstno obliko medsebojnega druženja in podpore, pa tudi duhovne rasti, ki pomaga osmišljati bolezen. Je pa tudi skupni imenovalec naših dveh sogovornikov in Darinki Slanovec prav tako predstavlja ustvarjalni navdih.

Z bratstvom se je sogovornica srečala pred 50 leti. »Nisem pričakovala nasmejanih obrazov ljudi, ki jih je zanimalo vse, ne le bolezen, invalidnost in s tem povezani problemi. Znašla sem se v nevsiljivem in spoštljivem ozračju, v katerem sem se počutila dobro,« se spominja. V začetku indiferentno pa sta jo radovednost in srečevanje s »to prisrčno in upanja polno družbo« prignala do sodelovanja.

Med osrednjimi poslanstvi bratstva sta medsebojna spodbuda in duhovna podpora. »Z nastopom v družbi bratstvo tudi širši javnosti govori, da je v bolnikih in invalidih lahko veliko ustvarjalne moči, če se jim le omogoči, da razvijajo svoje sposobnosti in talente,« pravi. Tako se nekateri njegovi člani vključujejo v kulturno življenje doma in v tujini s svojimi knjigami poezije ali proze oz. kot slikarji, ki slikajo z usti ali nogami.

Kot poudarja Darinka Slanovec, tudi na ta način pripovedujejo, da invalidnost ne doseže celega človeka in da »telesna okvara ne nasprotuje ustvarjanju, še najmanj umetniškemu«.

Nenasilen način komunikacije

Ko gre za njeno ustvarjanje, ji poezija pomaga ohranjati čut za ravnotežje. Človek je po njenih besedah bolj ali manj razpet med dvema resničnostma: med svetlo in temno, racionalno in iracionalno, med dan in noč, dom in tujino, zdravje in bolezen, življenje in smrt, rast in umiranje … In kar je še takih nasprotij, razmišlja sogovornica.

Poudarja, da je pomembno, da ohrani ravnotežje in ne izgubi čuta za celostno. »Recimo, da mi poezija pomaga ohranjati ta čut za ravnotežje – v mojih pesmih se to odraža na ta način, da so polne dihotomije, polne nasprotij, ki jih poskušam povezati v celoto, v podobo,« pojasnjuje. Dodaja pa, da je poezija nekaj zelo osebnega in tudi nagovori lahko le osebno. »Meni se zdi čudežno, da je to najbolj nenasilen način komunikacije, saj se stvari – četudi je ta še tako boleča – dotakne, ne da bi jo poškodovala,« razloži sogovornica.

Ko nadškof Šuštar ostane sam

Morda bi kot nenasilno obliko komunikacije označili tudi fotografijo, ki je bila strast Toneta Planinška že od osnovne šole dalje. Prijetno je združil s koristnim in veliko fotografiral v okviru bratstva, nato pa objavljal v več katoliških revijah. Med fotografijami pa je posebej ponosen na dve, v katerih je ovekovečil tedaj upokojenega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja.

Prva prikazuje Šuštarja na dan umestitve Alojzija Urana za škofa. Ko ga je Tone Planinšek fotografiral, mu je stolni kanonik zabrusil, naj ne fotografira. A mu je odgovoril, da slika za Prijatelja. Kanonik ni razumel, da je imel Tone v mislih revijo, in je odgovoril: »Kaj zato, če sta prijatelja.«

Posebno mesto ima v Planinškovem arhivu tudi slovesnost ob 25-letnici Šuštarjevega škofovstva. Takrat je v škofovih zavodih somaševal na vozičku, po končani maši pa so drugi v špalirju odšli, Šuštar pa je ostal sam v prezbiteriju na invalidskem vozičku.

Tone Planinšek je bil sicer uradni fotograf tudi ob obeh obiskih papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Zaradi astme pa ima v zadnjih letih nekaj več izzivov z zdravjem. Fotografska oprema je postala zanj pretežka, zato na večjih dogodkih ne sodeluje več. A življenjska filozofija in globoka vera mu tudi v tem času dajeta navdih za koristna opravila. Dvajset let je delal kot krojač, danes popravlja šivalne stroje.

Puščava ne ozeleni sama

Tudi sicer se navadno sčasoma precej skrči krog tistih, ki v bolezni spremljajo človeka, čas, ki je namenjen neposrednim stikom, pa je omejen, dodaja Darinka Slanovec. »A ta srečanja imajo globok pomen in vrednost. Bolniku vzbujajo prepričanje, da je še pomemben in lahko drugim še kaj da. Hkrati pa so tisti, ki prihajajo v stik z njim, vrata – bolnikova vez z zunanjim svetom,« je pojasnila.

Poudarila je, da lahko tudi bolnik kljub lastnim težavam sodoživlja in pomaga nositi breme drugega. In ravno v tem je bistvo bratstva: »Da bi v najhujši duševni stiski človek lahko našel sogovornika, ki ga razume, ker je sam v podobnem položaju.«

Drugačen pomen pa v luči krščanskega bratstva dobiva tudi zdravje samo, ki ni več le odsotnost bolezni, temveč tudi posebna človekova duhovna kondicija zaradi izkušnje nemoči. Kot še poudarja sogovornica, je njegovo poslanstvo torej predvsem opozoriti na pomen duhovnosti v življenju bolnikov in invalidov.

Zato naj bolezen oziroma invalidnost, pravi Darinka Slanovec, »ne bosta izgovor za pasivno doživljanje sveta, za miselno in čustveno trdoto ter okornost, za zdrs v svojo notranjo puščavo«. Ta puščava ne ozeleni sama. Ko telesna okvara postane stanje duha, to postane katastrofa.

Darinka Slanovec: »Bolezen oziroma invalidnost naj ne bosta izgovor za pasivno doživljanje sveta, za miselno in čustveno trdoto ter okornost, za zdrs v svojo notranjo puščavo.«

(D224: 14-17)