[Prejeli smo] Bojte se pravnikov, črkobralcev!

Bojte se pravnikov, črkobralcev! Bojte se tistih, ki ponujajo dostojanstvo in človečnost z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju smrti!

Na začetku bi opozoril na intervju s prof. dr. Samom Zverom v Sobotnem Delu z istim datumom. Profesor jasno na osnovi izkušenj s težkimi, tudi umirajočimi, pacienti na Hematološkem oddelku UKC LJ pove, citiram: »Zdi se mi, da imamo vse manj občutka za težave drugih!«

Teh težav z evtanazijo oziroma kot temu rečejo predlagatelji zakona, pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja, ne bomo presegli! Obratno! Že sedaj imamo prevlado osebnih, egoističnih interesov zase, za svoje težave, kakršne koli so že, brez ozira na težave sočloveka! Z evtanazijo, za nekatere rešitvijo, bomo dodatno izgubili občutek za sobivanje s trpečim, umirajočim, za njegove bolečine, stiske, ki jih nismo sposobni odstraniti! Ali je to res? Evtanazija bo nas rešila »našega trpljenja« ob umirajočem, ki ga ne želimo v svoji bližini iz egoističnih interesov.

Evtanazija oziroma sprenevedajoče, pomoč pri končanju življenja, bo nenadoma postala lahka odločitev, rešitev za vso okolico, razen za tistega na smrtni postelji. Skrivanje za evtanazijo oz. pomočjo pri končanju življenja kot potrebo po dostojanstvu in človečnosti ob naših neurejenih razmerah v zdravstvu na tem področju je navadna farsa. Vse bolj se to izkazuje kot politično nasilje in v naši družbi z umirajočimi vrednotami to postaja prvovrstno politično in nemoralno vprašanje. Poudarjam ob možnostih, žal pri nas neizkoriščenih, ki jih ima sodobna medicina!

Z evtanazijo, za nekatere rešitvijo, bomo dodatno izgubili občutek za sobivanje s trpečim, umirajočim, za njegove bolečine, stiske, ki jih nismo sposobni odstraniti! Ali je to res? Evtanazija bo nas rešila »našega trpljenja« ob umirajočem, ki ga ne želimo v svoji bližini iz egoističnih interesov.

Pravnik se loteva teme, ki jo morda pozna iz stališča pravnika. Prav gotovo ne pozna, kaj vse se dogaja v miselnem procesu človeka, kaj si želi, če je še jasnih misli, ki še čuti svojo okolico v zadnjem obdobju svojega življenja. Izkušnje sodelujočih (medicinske sestre, zdravniki, vse manj najbližji svojci) pri neizbežnem procesu umiranja, končanju življenja kažejo, da si velika večina umirajočih, prav v zadnjih dneh, ob ustrezni oskrbi, blaženju bolečin, duševnih težav in stisk in bližini najbližjih, želi še živeti, oziroma upa, da se bo nekaj čudežno rešilo! Tega upanja, kajti življenje je enkratno, jim nima pravice odvzeti nihče.

Vsi argumenti zagovornikov zakona so odraz razčlovečenosti, razbitosti današnjega družinskega življenja in služenja ljudi samo svojemu ugodju in egu. Posvečati se drugemu postaja skoraj neznosen problem. Mimogrede! Tudi vzgajati otroke je preveč odgovorno, naporno in našli smo uteho v živalskih ljubljenčkih. To je popolna dekadenca sodobne družbe, ne samo Slovenije, ki ne bo preživela! Argumenti zagovornikov evtanazije z navajanjem bolnice, ki so jo, terminalno bolno, oživljali, navajanje njenega kasnejšega trpljenja v korist evtanazije, ne zdrži. Če je bila taka zahteva zapisana v zdravstveni dokumentaciji (Zakon o pravicah pacientov), se je ne sme prekršiti in to je, lahko zapišem, strokovna napaka (ali pomanjkljiva dokumentacija ali mlad neizkušen, prestrašen zdravnik, sam v dežurstvu, ki si ne upa prevzeti odgovornosti), kar vse sodi v področje Zakona o kakovosti v zdravstvu. Zaradi takih, poudarjam, sistemskih napak, ne napak posameznika, je potrebno urediti zdravstveni sistem in ne uvajati evtanazije.

Še enkrat si dovolim opozoriti na teoretiziranje pravnika, ki se v svojem življenju očitno ni srečeval s številnimi umirajočimi, kajti ob referendumu je vehementno zapisal, citiram: »Da se je odločalo o humani in dostojanstveni smrti, ne po meri zdravništva, religije, temveč po meri posameznika.« Naj mi spoštovani pravnik predoči število zahtev bolnikov za pomoč pri umiranju, ko so še zdravi, in število odstopov od takega naročila, ko so resno bolni in čutijo bližajočo smrt. Zateka se k očitkom o »dogmatskih izjavah« nasprotnikov zakona. Ob tem ne navaja, kar bi, kot doktor prava moral očitati piscem zakona, da zdravnik ob evtanaziji ne sme zapisati v dokumentacijo, da je evtanazija pravi razlog za smrt. Zanimivo? Vedeti je treba, da mora zdravnik ob smrti v Zdravniško potrdilo o smrti vpisati neposreden vzrok smrti in nato dodatne diagnoze, ki so pripeljale do smrti. Torej, zakaj skrivanje neposrednega vzroka smrti?

V nadaljevanju daje povsem nespodobno primerjavo z živalmi, ki imajo pravico do evtanazije. Ali sploh ve, kaj je zapisal? Kot pravnik se sprašuje, kako bi se odzvalo Ustavno sodišče, oziroma očita Vladi RS in Državnemu zboru RS, da se nista obrnila na Ustavno sodišče. Osnova za to presojo, nedotakljivosti življenja, je namreč zapisana v Ustavi. Ali se je morda vprašal, zakaj takšen zapis v Ustavi iz leta 1991?

Zdravnik mora ob smrti v Zdravniško potrdilo o smrti vpisati neposreden vzrok smrti in nato dodatne diagnoze, ki so pripeljale do smrti.

Zanimivo je tudi njegovo stališče, da si medicina pridržuje pravico do odločanja in presoje o tem, koliko kdo trpi. Ali naj o tem odločajo pravniki, drugi strokovnjaki, recimo strojni inženirji? Seveda! Pri nas je možno vse, kar se kaže pri sprejemanju zakona o psihoterapiji. Po drugi strani je res, da tudi vsa medicina in psihologija pri nas ne opravljata svojega dela, ker smo na vrhu v svetu na področju samomorilnosti. In smo spet pri sistemu, ki veliko obljublja in govori, učinkovit pa ni.

Gospod pravnik bi medicini, stroki kar vzel vse pravice pri zagovarjanju pacientovih pravic. Še več. Zdravniki tudi svojih izkušenj ob umirajočih ne bi smeli izraziti. V nadaljevanju preseže vse mere, ko piše o užitkih »zagovornikov kulture življenja« pri gledanju mučnih obiskov svojcev ob slabšanju lastnega stanja. In smo spet pri skrbi za sebe in ne za umirajočega! Da največ o trpljenju bolnikov vedo medicinske sestre, drži, ker so ves čas ob bolnikih, umirajočih. A vzrok za to je pomanjkljiva vzgoja zdravnikov ob srečavanju z umirajočimi, njihova nemoč ob pomanjkanju možnosti zdravstvenega sistema pri blaženju, celo odstranitvi težav umirajočemu, pomanjkanju zdravnikov in v skoraj popolni odsotnosti paliativne oskrbe. Ponovno!

Odpoveduje sistem! Spusti se celo v paliativo, ki naj bi bila zdravniška skovanka. Tu je gospod popolnoma zašel in prav to je tisto, o čemer govori in piše humani del sveta, v nasprotju s tistimi, ki jim je umiranje odveč.

Paliativna oskrba je aktivna celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim.

Paliativna oskrba je aktivna celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim. Paliativna oskrba ni ustrezna zgolj za bolnike z neozdravljivim stadijem raka, temveč je sestavni del zdravstvene oskrbe bolnikov s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč, nevrološkimi obolenji (npr. kronična srčna okvara, kronična obstruktivna pljučna bolezen, demenca …) in tudi pri starostnikih z geriatričnimi sindromi. Paliativna oskrba zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm: človekove pravice, pravice bolnikov in umirajočih.

Za kakovostno obravnavo kompleksnejših težav v obdobju paliativne oskrbe je potreben ustrezno usposobljen tim strokovnjakov. Osnovni specialistični tim sestavlja zdravnik, medicinska sestra in koordinator z dodatnimi znanji iz paliativne oskrbe, po potrebi pa se vključujejo tudi socialni delavec, klinični psiholog, delovni terapevt, fizioterapevt, dietetik, izvajalec duhovne oskrbe in prostovoljci. Obseg njihove pomoči je odvisen od potreb bolnika in njegovih bližnjih ter se stopnjuje od začetka bolezni do smrti. Pri izvajanju paliativne oskrbe je nujno potrebno dobro obvladovanje veščin komunikacije. V paliativi je pomemben enakopraven odnos z bolnikom in njegovimi svojci, ki zagotavlja, da bolnikove vrednote in želje vodijo klinične odločitve.

Pozitivni učinki paliativne oskrbe so znanstveno dokazani, zaradi česar paliativna oskrba predstavlja nepogrešljiv sestavni del zdravstvenega varstva v številnih razvitejših deželah. Paliativna medicina je stroka, ki se v zadnjih letih hitro razvija in napreduje. Vsako leto je na voljo vedno več novih, z dokazi podprtimi pristopov in možnostmi za obvladovanje simptomov. Znanje in veščine paliativne medicine so visoko vrednotene, saj so sestavni del vsakodnevnega dela številnih zdravstvenih delavcev.

Z naraščanjem števila obolelih za rakom in ostalih kroničnih obolenj ter podaljšanjem življenjske dobe so potrebe po paliativni oskrbi vse večje. Paliativna oskrba je sestavni del zdravstvenega in socialnovarstvenega sistema na vseh ravneh in s tem neodtujljiv element človekove pravice do zdravstvenega in socialnega varstva. Za vse to potrebujemo kader, oddelke in denar ob izrazito starajočem se prebivalstvu Slovenije.

Pozitivni učinki paliativne oskrbe so znanstveno dokazani, zaradi česar paliativna oskrba predstavlja nepogrešljiv sestavni del zdravstvenega varstva v številnih razvitejših deželah.

Z zaključkom gospoda pravnika se je lahko strinjati: da namreč politika in stroka ne moreta najti poti za rešitev humanega vprašanja.

Seveda pa se ne more sprejeti zaključka, da so nasprotniki zakona izglasovali, da morajo ljudje trpeti. Žal se bo morda v družbi, ki se je nesposobna dogovarjati vse od revolucije naprej, zgodilo to, da nam bo nekdo spet nekaj vsilil, nekaj, kar že kaže negativne trende v tako imenovanih »razvitih«, a vse bolj razčlovečenih državah.