Tragična zgodba Romana Prosena: 30 let trpljenja zaradi slovenskega pravosodja ga je psihično uničilo

Vir: arhiv Domovine
POSLUŠAJ ČLANEK

Na uredništvo Domovine se je obrnil nekoč uspešen podjetnik in gostinec Roman Prosen, ki želi s Slovenijo deliti svojo neverjetno zgodbo o kar tri desetletja dolgem iskanju pravice na slovenskih sodiščih. Čeprav so mu že leta 2003 sodni izvedenci prikimali, da je avstrijski banki v celoti vrnil – in celo preplačal – posojilo ter da slednja svojih zahtevkov za izvršbo nikoli ni utemeljila s papirji, so slovenski sodni mlini brez končnega epiloga mleli vse od leta 1996. Ob tem pa so posamezni sodniki celo priznavali, da so jih avstrijske banke podkupovale. Tudi po pravnomočni sodbi, da je vse plačal, Avstrijci s hiše niso želeli umakniti hipoteke, slovensko pravosodje pa ni znalo ukrepati.

Neverjetna nesrečna zgodba Romana Prosena, ki bo prihodnje leto star 70 let, se je začela pred več kot tremi desetletji. Bil je uspešen podjetnik, gostinec in vizionar. Starejši z Gorenjske se gotovo dobro spominjajo njegove picerije Romano v Kranju, ki jo je imel na začetku 90. let in ki se je ponašala s krušno pečjo. V tej piceriji so mu prijatelji tudi prvič povedali za objekt, ki je bil takrat na prodaj v okolici Medvod, na Zbiljah ob reki Savi, kjer so želeli nekdaj popularni, a vmes propadli hotel prenoviti in narediti gostišče za t. i. dnevni počitek v stilu motela v Mednem. Če bi Prosen vedel, koliko gorja mu bo v življenju nakopal objekt, ki ga je nato leta 1994 tudi kupil, se v posel nikoli ne bi podal. Je pa nad lastniki starega »Kanuja« od nekdaj bdelo prekletstvo; Andrej Zorman, ki je bil skupaj z Matijo Pokornom solastnik objekta, je namreč umrl v letalski nesreči Adrie na Korziki, ABC Pomurka pa je kasneje objekt prodajala. Ko sta se Prosen in Pokorn dogovorila za prodajo, se Prosenu s prenovo ni mudilo. Stari hotel Kanu je bil dotrajan, potreben je bil temeljite prenove, a so z deli začeli postopoma. Najprej so uredili diskoteko v kletnih prostorih, vmes pa prenavljali zgornji del hiše.

Posojilna pogodba

Ko je diskoteka nekaj mesecev že obratovala, so se pred Kanu pripeljali ljudje, ki so usodno zaznamovali Prosenovo življenje; limuzina z avstrijskimi registrskimi tablicami, s katero se je pripeljalo troje mož in Prosena spraševalo, ali lahko kaj pojedo v restavraciji. Moral jih je zavrniti, saj je bil gostinski obrat zaradi prenove še zaprt. Po krajšem klepetu se je Romanu Prosenu eden od mož predstavil z imenom in priimkom; šlo je za Aleksa Šimenca, koroškega Slovenca, sicer vodjo poslovalnice avstrijske Posojilnice bank v Celovcu. Spremljal ga je avstrijski trgovec z gradbeno trgovino, Pichler, družbo pa jima je delal moški, s katerim so želeli ob kosilu doreči možnosti financiranja. Pichler in Šimenc sta Prosena spraševala, ali tudi on potrebuje sredstva, in mu pustila svoj kontakt. »Takrat sem dejal, da bom o tem razmislil,« plaho pripoveduje naš sogovornik, zdaj šibkega zdravja, nezaupljiv do ljudi in nedružaben, a vedno ni bilo tako.

Kupi dokumentov, ki so jih tri desetletja brez učinka mleli slovenski sodni mlini in ob tem psihično uničili zdravega človeka. Vir: arhiv Roman Prosen

 

Prosen se je po nekaj dodatnih obiskih Šimenca in Pichlerja odločil, da gre v večjo investicijo. Ponudniki iz avstrijske banke so namreč njegovemu nadzorniku oddali tudi ugodno ponudbo za opremo, ker so bile Pichlerjeve cene bistveno ugodnejše od slovenskih, banka pa je ponujala ugodno obrestno mero. Od gradbinca Pichlerja so za prenovo hotela Kanu dobili vse: od keramike do luči, vodovoda in inštalacij ter kopalniške opreme. Banka je zahtevala, da objekt do poplačila celotnega kredita preide pod hipoteko. Pogodbo je pregledal s svojim odvetnikom, in ker so bili papirji ustrezno pripravljeni, je bila posojilna pogodba leta 1994 sklenjena. Kot pojasnjuje Prosen, je z avstrijsko banko sklenil dve kreditni pogodbi, ker je bila omejitev na višino ene postavljena na 600.000 mark. Tri dni po sklenjeni kreditni pogodbi v skupni višini 1.200.000 mark mu je tovornjak z avstrijskimi registrskimi tablicami dostavil vso opremo s seznama. »Mi smo to zložili, na kamionu je bilo vse, kar smo se dogovorili, zame ni bilo nobenega dvoma, da sem sprejel dobro odločitev,« se spominja Prosen.

Vsakič, ko je Prosen vrnil nov obrok, je bodisi od odvetnika banke bodisi od vodje poslovalnice v Celovcu Šimenca prejel potrdilo, da je obrok poravnal.

Vodja celovške poslovalnice Aleks Šimenc je nato večkrat prišel na Zbilje, s seboj je pogosto pripeljal tudi nadzornike banke in jim razlagal, kaj bo v teh krajih na sončni strani Alp nastalo. Prosenovi so začeli podirati stari hotel, v pol leta je zrasel nov objekt. Prosen je kreditno pogodbo sklenil za šest let in kredit redno mesečno odplačeval. Z vodjo celovške poslovalnice Šimencem se je dogovoril, da bo denar vračal fizično. Pogosto ga je v Medvodah prevzel kar sam Šimenc, ki je hodil ogledovat, kako pospešeno nastaja nov objekt, nekajkrat pa je Prosen namesto njemu denar izročil ljubljanskemu pravnemu zastopniku banke, Veljku Franku. Vsakič, ko je Prosen vrnil nov obrok, je bodisi od odvetnika banke bodisi od Šimenca prejel potrdilo, da je obrok poravnal. »Danes se pojavljajo namigovanja, da je Posojilnica bank v tistem času prala denar, da je tam v osemdesetih letih svoj denar prala in si izplačevala Udba,« razlaga Roman Prosen. Čeprav za to danes ne obstajajo nobeni trdni dokazi, pa tedanje poslovanje avstrijske banke pritrjuje indicem, da je banka poslovala »po domače«, saj kredit nikoli ni bil zaveden pri Banki Slovenije, banka tudi ni prijavljala nobenih transakcij, ko je Prosen svoj dolg odplačeval.

Prodaja hiše in izvršba

Da nekaj smrdi, je Prosen prvič posumil šele po dobrih dveh letih odplačevanja kredita; v drugi polovici leta 1996, ko se Šimenc več kot mesec dni ni oglasil po naslednji obrok kredita niti se Prosenu ni oglašal na telefon. Ko se je po dveh mesecih vendarle pojavil, je bil povsem spremenjen, se spominja naš sogovornik. »Bil je ves čuden, dejal je, da ima probleme na banki, da naj poskusim nekje dobiti ves denar in kredit vrniti v enem znesku, čim prej, če se da,« razlaga Prosen, ki je sicer to možnost sprva zavrnil, saj toliko denarja na banki ni imel. Šimenc je vztrajal, naj poskusi, češ da vodstvo banke močno »pritiska« nanj. Šimenc je sicer obljubljal, da bodo vodilni možje odobrili reprogramiranje posojila in odobrili nova sredstva. »Če bi takrat vedel, kar vem danes, bi delal drugače, ampak jaz sem se potem posvetoval s svojim odvetnikom, ki mi je dejal, naj kredit odplačam, če imam to možnost,« razlaga naš sogovornik, ki se je nato odločil za prodajo hiše. Kupnino od hiše je izročil Aleksu Šimencu konec leta 1996 v enem znesku, s čimer je bil kredit zaprt.

Kmalu potem, ko se je Šimenc odpeljal z denarjem, pa so na dan začele prihajati nove podrobnosti o njegovem spornem poslovanju. Na banki so mu najprej blokirali poslovanje in z njim prekinili delovno pogodbo, preko prijateljev iz Celovca pa je nato izvedel, da so Šimenca obsodili na štiri leta zapora in ga zaprli zaradi finančnih malverzacij. Z računov svojih strank, do katerih je na banki kot vodja poslovalnice v tistem času imel dostop, si je namreč izposojal denar in ga investiral v sporne piramidne sheme.

A tu se je nočna mora za Romana Prosena šele dobro začela. Potem ko je leto in pol odplačeval kredit in ga vrnil že skoraj tretjino, nato pa banki izplačal še preostanek v višini dobrih 420.000 mark, je naš sogovornik pričakoval, da bo Posojilnica bank izbrisala hipoteko na njegovem hotelu, a obvestila o tem ni bilo od nikoder. »V tistem času z nikomer od vodilnih na banki v Celovcu nisem bil v stiku, saj sem ves čas komuniciral bodisi z vodjo poslovalnice Šimencem bodisi z njihovim pravnim zastopnikom v Ljubljani Frankom. A kmalu so v Celovcu s Frankom prekinili sodelovanje (pozneje se je zaposlil na Mestni občini Ljubljana), Prosen pa je na svoje veliko presenečenje na dom dobil pošto s škofjeloškega okrajnega sodišča. Banka je preko novega slovenskega odvetnika Pavlina iz Kranja vložila predlog izvršbe za celoten dolg, tako za glavnico kot tudi za obresti, zamudne obresti in stroške postopka, skratka, skoraj za tretjino zneska več, kot ga je po kreditni pogodbi dve leti prej prejel Prosen. »Seveda sem bil popolnoma šokiran. Morali smo dati ugovor. Zame ga je takrat spisal odvetnik Goličič, ki pa me je že po nekaj tednih obvestil, da z menoj ne more več sodelovati,« razlaga Prosen. Po vsej sodni kalvariji in negativnih izkušnjah z banko je danes prepričan, da so odvetnika podkupili prav avstrijski bankirji, da jim ne bi bil v napoto.

Pričanje

Prosen je z novim odvetnikom spisal več ugovorov in kmalu spoznal dolgotrajne postopke slovenskih sodišč. Preteklo je namreč več let, da je bil sploh razpisan narok in prva javna obravnava, na kateri je bil leta 2000 zaslišan tudi bankir Aleks Šimenc, ki je vmes že prestal svojo zaporno kazen. »Šimenc je na eni izmed obravnav priznal, da si je sposodil moje ime in ime drugih klientov, da je iznašel način, kako posojati denar še drugim,« razlaga Prosen. V uredništvu smo pridobili zapisnik o naroku pri okrajnem sodišču v Škofji Loki z 10. oktobra 2001, s transkriptom pričanja omenjenega Šimenca, ki v celoti potrjuje Prosenovo zgodbo. Med drugim lahko preberemo, da je Šimenc sodnici povedal, »da je bil seštevek vseh teh zneskov okoli 11.600.000 ATS (tedanjih avstrijskih šilingov) in da je ta denar Posojilnica bank Borovlje tudi dobila. Zdi se mi čudno, zakaj je banka sploh vložila izvršbo, ker kreditni pogodbi še nista potekli, drugič pa je dolžnik tudi redno plačeval svoje obveznosti.« Na vprašanje, kako ve, da je bil denar plačan, je Šimenc odgovoril, da je »bil kot poslovodja in kreditni referent seznanjen o teh kreditih«. Priznal je tudi, da je v Ljubljano sam odhajal po denar, bodisi k Prosenu bodisi k odvetniku Franku, da pa so bili ti najeti krediti pozneje tema avstrijskega kazenskega postopka proti njemu.

»Povem pa, da sem sam, brez privoljenja dolžnika Prosena, odpiral konte. Smisel odpiranja novih kontov je bil, da sem te velike zneske najetja dveh kreditov razbil na manjše zneske. Teh mojih kontov pa dolžnik ni poznal.«

»Povem pa, da sem sam, brez privoljenja dolžnika Prosena, odpiral konte. Smisel odpiranja novih kontov je bil, da sem te velike zneske najetja dveh kreditov razbil na manjše zneske. Mislim, da sem dva ali tri zneske odprl sam, dva pa sta bila odprta s strani dolžnika, teh mojih kontov pa dolžnik ni poznal. Predlog za izvršbo izhaja iz dveh zadolžnic, v spisu pa sta v bistvu dve kreditni pogodbi, zneski pa so različni … Te konte, ki sem jih ustvaril, sem v bistvu samo tisti denar z dveh kontov razdelil na štiri konte. Zaradi tega dejanja sem bil tudi kaznovan z zaporno kaznijo štirih let v Avstriji.« Ker je banka vztrajala, da Prosen svojih obveznosti ni poplačal, Prosen in Šimenc pa sta trdila drugače, je sodišče zahtevalo sodnega izvedenca. Vse skupaj je Prosenu vzelo še dve leti življenja; mnenje izvedenca Mihaela Bakovnika je bilo naposled izdano 15. septembra 2003. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da Posojilnica bank pri svoji zahtevi za izvršbo sploh ni vložila nobenih izvirnih finančnih listin, ki bi neizpodbitno dokazovale višino dolžnega zneska na samem začetku teka obveznosti. Izvedenec navaja, da je pisal tudi odvetniku banke Pavlinu, naj mu dostavi finančne dokumente, tj. zahtevke za nakazila kredita in dvige po predmetnih dveh kreditih, ki bi torej nesporno utemeljevali izvršilni predlog, v spisovni dokumentaciji pa so po upniku vloženi le enostranski dokumenti. »Ker kljub večkratnim urgencam glede dokumentacije o koriščenju kreditov nisem uspel pridobiti finančne dokumentacije v skladu z računovodskimi standardi, lahko napravim izvedeniško mnenje le na podlagi v spisu vsebovanih nepopolnih, enostranskih in tudi spornih dokumentov o stanju obveznosti,« piše Mihael Bakovnik in dodaja, da dejanja banke, kot je vlaganje novih dokumentov okrog obstoja obveznosti dolžnika, predpostavlja njeno zavedanje, da niso vložili vseh dokumentov za odločitev sodišča.

Sodni izvedenec je že leta 2003 prikimal Romanu Prosenu, da je banki v celoti poplačal svoj dolg, še več, izvedenec je na podlagi izračunov dokazal, da je svoj kredit že leta 1996 celo preplačal. Vir: arhiv Domovine

Izvedensko mnenje

Bakovnik sicer v nadaljevanju svojega izvedenskega mnenja ugotavlja še druge hude nepravilnosti banke. Med drugim, da banka v spisu ni vložila nobenega dokumenta, ki bi dokazoval, da je posojilodajalec odpovedal obe posojilni pogodbi v skladu z določili v posojilnih pogodbah, to pa je iz t. i. pomembnih razlogov. Še več; izvedenec nazorno zapiše, da je znesek, ki ga je banka navedla v svojem izvršilnem predlogu, »nepravilen« in »previsok«. »To pa zaradi upoštevanja vključenih rednih pogodbenih obresti do zaključka posojilne pogodbe, ki daleč presega čas po vložitvi izvršilnega predloga in tako vključuje v osnovo za izvršbo fiktivno izračunane bodoče redne pogodbene obresti po posojilih,« je neposreden izvedenec, ki opozarja, da banka v sodni spis ni vložila neizpodbitne izvirne finančne dokumentacije, ki bi dokazovala višino in datum izkoriščenega zneska posojila. »Upnik v spisu ni neizpodbitno in z izvirnimi finančnimi dokumenti dokazal obstoja predlagane višine terjate, zato terjatev ni dokumentirana in upravičena,« zaključuje. »Rezultat na datum 8. 7. 1996 je, da dolžnik ne izkazuje obveznosti po navedenih dveh posojilnih pogodbah ali izkazuje celo preplačilo v tako eni kot drugi posojilni pogodbi.«

»Rezultat na datum 8. 7. 1996 je, da dolžnik ne izkazuje obveznosti po navedenih dveh posojilnih pogodbah ali izkazuje celo preplačilo v tako eni kot drugi posojilni pogodbi.«

A kljub dejstvu, da je sodni izvedenec zaključil, da je Prosen s poplačilom kredita v enkratnem znesku celo preplačal svoje obveznosti in mu je dolžna v resnici ostala banka, to za škofjeloško sodišče ni bilo dovolj. Pozneje je zaradi pripomb upnika zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja, kar je Bakovnik storil 10. oktobra 2003. V njem je še enkrat prikimal Prosenu, da je svoj dolg v celoti poplačal oziroma preplačal, banki pa očital neresnične in zavajajoče trditve na svoj račun, češ da ni upošteval njihovih vloženih listih, saj kljub večkratnim dopisom in urgencam v svoje roke ni dobil nobenih oprijemljivih dokazov o obstoju dolga. A sodba je bila kljub temu na koncu na prvi stopnji v korist banke, Prosen pa se je moral pritožiti na višjo sodno instanco. »Težko je bilo razumeti te sodbe. Nobena nikoli ni postala pravnomočna. Višja sodišča so vračala primere v ponovno odločanje na prvo stopnjo, ta pa so spet sodila enkrat v mojo korist, drugič delno v korist banke, a ker banka ni mogla doseči, da bi ji sodišče obstoj dolga priznalo v celoti, je zahtevke za izvršbo nato umikala, menjavala svoje odvetnike in nato vlagala nove zahtevke,« svojo sodno kalvarijo opisuje Roman Prosen. Slovensko pravosodje je tako dopustilo, da je avstrijska Posojilnica bank proti njemu vložila kar sedem predlogov za izvršbo, vsakič pa jo je zastopal drug odvetnik. Ta način delovanja avstrijske banke so slovenski sodni mlini mleli polnih 20 let.

Tako je banka želela od Prosena izsiliti, da se odpove kakršnim koli prihodnjim tožbam proti banki, ki je od njega vsa leta neupravičeno terjala denar, ki ji ga je povrnil že pred skoraj 30 leti. Vir: arhiv Domovine

Sodba vrhovnega sodišča

Vmes je zadeva leta 2009 končala tudi na vrhovnem sodišču. Roman Prosen je zahteval sodno varstvo, ker je višje sodišče spremenilo sklep sodišča prve stopnje, da banki ni dolžan plačati 693.000 evrov. Vrhovno sodišče je namreč odločitev višjega sodišča spremenilo tako, da se je pritožba banke zavrnila, ker izvedenska mnenja niso bila upoštevana in ker je avstrijsko banko zastopala oseba, ki za to ni bila pooblaščena. Celovška Posojilnica bank se je namreč že leta 1996 pripojila k prevzemni zadrugi iz Borovelj. Z drugimi besedami, v predlogu za izvršbo je bila navedena upnica, ki ni več obstajala.

Zakaj so se na nižjih stopnjah slovenskih sodišč dogajale tudi tako hude procesne kršitve, je prepuščeno posameznikovi domišljiji, a Roman Prosen ima svojo razlago in nam opiše tudi svojo izkušnjo z enim od sodnikov, Janezom Podobnikom. »Imel sem tudi lokal na Soriški planini in ta sodnik je rad smučal, zato je prihajal k meni … Poznala sva se s sodišč in mi je rekel, naj se oglasim enkrat pri njem doma, v Bukovici, kar sem enkrat res tudi storil. Pokazal mi je cel karton viskijev, znamke Jack Daniels. Rekel mi je, te banke takole pritiskajo name, poglejte, tole so mi prinesli …« Da so delali za Avstrijce, je sicer Prosen imel občutek tudi pri svojih odvetnikih, ki jih je nekajkrat zamenjal.

Sodišča so v celoti ignorirala izvedenska mnenja, v katerih je bilo nazorno dokazano, da banka nikoli in z nobenimi verodostojnimi listinami ni dokazala obstoja dolga.

Ničesar ni dolžan

Prelomni trenutek v njegovi zgodbi je nato sledil v koronskem obdobju, ko je naslednica Posojilnice bank Celovec, Posojilnica bank Egen, vložila še sedmo zahtevo za izvršbo, tokrat zaradi izterjave 321.000 evrov. Prosen je s svojim ugovorom na okrajnem sodišču v Ljubljani, zastopala ga je odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, uspel, banka pa se prvič na sodbo prvostopenjskega sodišča ni več pritožila, s čimer je postala odločba 10. februarja 2021 tudi pravnomočna in izvršljiva, prav tako s podobno argumentacijo, da so v preteklosti sodišča v celoti ignorirala izvedenska mnenja, v katerih je bilo nazorno dokazano, da banka nikoli in z nobenimi verodostojnimi listinami ni dokazala obstoja dolga. Vmes, ko je Roman Prosen čakal na svojo odrešilno sodbo, je bil pripravljen banki plačati še 10.000 evrov, kot izhaja iz dopisa iz januarja 2017, izključno z namenom, da se zaradi dolgoletne agonije zadeva v celoti takoj zaključi. Banka se ni odzvala; tudi po večkratnih predhodnih pozivih Prosenovega odvetnika Vinka Šimca direktorju Lorenzu Kumru, naj to storijo, niso izročili ali želeli posredovati kakršnihkoli podatkov ali izpisa stanja v zvezi s kreditnima pogodbama iz leta 1994.

Roman Prosen je preko svojih odvetnikov leta in leta poskušal od banke pridobiti izpiske, ki bi dokazovali njegov dolg, a nikoli ni dobil ničesar (dopis: 19. 1. 2017). Vir: arhiv Domovine

»Banka je ves ta čas zavlačevala s postopki. Menjavali so odvetnike, vlagali izvršbe in odpirali nove in nove postopke,« razlaga Romanova hči Lucija, na katero je danes napisan nesrečni hotel Kanu, nad katerim že 30 let ždi hipoteka.

»Banka je ves ta čas zavlačevala s postopki. Menjavali so odvetnike, vlagali izvršbe in odpirali nove in nove postopke,« razlaga Romanova hči Lucija, na katero je danes napisan nesrečni hotel Kanu, nad katerim že 30 let ždi hipoteka. Zaradi nje hotela nikoli niso mogli v polnosti obnoviti, saj banka tega ni dovolila. Lucija, ki je onkraj Karavank dokončala študij turizma, razlaga, kako je banka poskušala tako njo kot očeta tudi po pravnomočnosti sodbe, da ji niso dolžni ničesar, še naprej izsiljevati. Ko so Prosenovi želeli, da se stvar končno zaključi, je banka poslala račun za 150 evrov, kolikor naj bi bilo stroškov z dokumentacijo za izbris hipoteke, znesek, ki ga je Roman nemudoma poravnal. A tudi potem banka hipoteke ni želela umakniti in je v Sloveniji hotel še kar naprej, kljub pravnomočni sodbi sodišča, prodajala na dražbi.

Na novo začudenje so Prosenovi po elektronski pošti nekaj mesecev kasneje prejeli uradno izjavo, pod katero naj bi se podpisali in s katero se odpovedujejo vsem nadaljnjim tožbenim zahtevkom in odškodninam. »Tega seveda nisem podpisal, ker sem nameraval banko odškodninsko tožiti za vse gorje, ki mi je bilo povzročeno v 30 letih,« razlaga Prosen, ki je proti banki vložil tudi tožbo za izbris hipoteke. Iz banke so mu odpisali, da jim je dolžan še 14 evrov zaradi nastalih zamudnih obveznosti in da pred tem ne morejo izdati potrdila o izbrisu. »Tudi na to sem bil pripravljen pristati, da podpišem, da se odpovedujem vsem zahtevkom, če mi sočasno, na licu mesta, izročijo potrdilo o izbrisu hipoteke. Kar pa so spet zavrnili, češ, da to zanje v Sloveniji ureja AG Service in naj podpisano izjavo izročim njim.«

Izsiljena poravnava

Ko je Prosen dejansko vložil tožbo za izbris hipoteke, je banka predlagala mediacijo, od katere so odstopili nekaj dni pred razpisanim narokom. »Oni so evidentno zavlačevali, mi pa smo na mediacijo pristali zato, ker nam ni bilo težko priti na obravnavo z vsemi papirji in pravnomočno sodbo sodišča, ki nam je dalo prav,« razlaga Lucija Prosen.

Ko je bila razpisana prva obravnava v tožbi za izbris hipoteke, pa je Prosenove čakalo še eno presenečenje. Zastopniki banke so prinesli debele fascikle papirjev, s katerimi so želeli znova dokazovati, da jim je še vedno dolžan 600.000 evrov, razen če se sodno poravnajo in Prosenovi podpišejo, da se sami odpovedujejo vsem nadaljnjim tožbenim zahtevkom proti banki. »Drugo leto bom star 70 let. Sem slabega psihičnega zdravja. Če bi se z njimi, falsifikat za falsifikat, tožaril še nadaljnjih 30 let, kar je na slovenskih sodiščih očitno možno, se bo vmes postarala še moja hči. Leta in leta smo jih prosili, naj nam posredujejo izpiske, kaj naj bi jim bili še dolžni, pa tega nikoli niso poslali, ker dolga ni,« pojasnjuje svojo odločitev, da se z banko, ki ga po njegovih besedah izsiljuje, sodno poravna.

Prosen se je prvič psihično zlomil že leta 2000. Zaradi sodne kalvarije, ki se je vlekla, je skoraj razpadel njegov zakon in družina. Težko je bilo ohraniti zdravo mero razuma. Trenutno jemlje dve vrsti pomirjeval in hodi na pogovore h kliničnemu terapevtu. Pred leti je enkrat za kratek čas po živčnem zlomu moral tudi na psihiatrijo v Begunje. Preživel je, ker je želel pravico zase in svojo družino. Ne more delati več kot tri dni v tednu, a to je dovolj, da bo pomagal hčerki pri novem projektu, ko bo hipoteka končno izbrisana. To naj bi se zgodilo v nekaj dneh, saj je poravnava z banko zdaj pravnomočna. Lucija, zlata maturantka, bo imela v hotelu Kanu nadstandardno bivanje za starejše.

Roman bo poskušal v pokoju celiti svoje rane. Najprej pa želi, da se njegova zgodba končno sliši. Ker je morda doslej največja žrtev slovenskega pravosodja.

Pravnomočna sodba okrajnega sodišča v Ljubljani leta 2021, da Prosen ni dolžan banki - 25 let po prvem poskusu sodne izvršbe. Vir: arhiv Domovine

(D181: 29-33)

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike