Strahovlada v Sloveniji

Rok Čakš
24

Ob bitkah s koronavirusom se je ta čas v Sloveniji odprla nova fronta, ki ima sicer bistveno manjši pomen za zdravstveno in obče stanje slovenskih državljanov. A vseeno ni zanemarljiva, ker njene korenine segajo v jedro nerazčiščenih dilem politične tranzicije iz nedemokratičnega v demokratični družbeni sistem. Po svoje je ironično, da se v bitkah 30 let kasneje tisti, ki Titovo Jugoslavijo še vedno nosijo v srcu in v uokvirjenih slikah na zidovih svojih pisarn, tokrat oklicujejo za branike medijske svobode in demokracije na splošno. A tudi na drugi strani so pravzaprav večinoma njihovi nekdanji partijski kolegi, ki pa so na demokratično stran prestopili, še preden je to postalo oportuno.

Podcast Čakševega komentarja je na voljo na dnu prispevka

Zgodovinsko perspektivo spora je vredno omeniti, ker dokument, s katerim se nekdo v imenu vlade brani pred izvoženim napadom, temelji na trditvi o komunističnem izvoru aktualnih medijskih razmerij v Sloveniji. In (še vedno) nerazkriti avtor pisma je kontekst spopada uokviril pravilno, ne glede na to, da se komunistične dediščine Titovi častilci iz političnih in novinarskih vrst sedaj otepajo kot še nikoli.

Takšno držo bi jim lahko celo šteli v dobro, če ne bi v ozadju šlo za čisti politični pragmatizem. Ponosni dediči komunizma ostajajo za domačo rabo, na levičarskih političnih mitingih in dražgoških proslavah. Pred evropskimi institucijami pa bi jim rdeči pedigre kredibilnost zbil dva metra pod zemljo. In hkrati potrdil glavno tezo razvpitega vladnega pisma Svetu Evrope, kar je druga ironija situacije.

Boj za preživetje

A ne glede na vse napisano bi bilo napak sklepati, da gre pri novi vojni, v katero se sprti strani vse bolj zapletata, za še eno epizodo slovenskega ideološkega, oziroma kulturnega boja. V prvi vrsti namreč gre za eksistencialen konflikt, razplet katerega bo imel dolgoročne posledice na (pre)oblikovanje slovenske medijske krajine.

Čeprav iz ust kakšnega medijskega strokovnjaka s FDV tega ne boste slišali, je dejstvo, ki ga poznavalci slovenskih medijev ne morejo zanikati, da je domača medijska krajina ideološko nagnjena v levo. To samo po sebi niti ne bi bilo problematično, če bi razmerja izhajala iz enakopravnih možnosti na medijskem trgu, oziroma bi jih določalo medijsko občestvo samo (izvzemši nacionalno RTV, ki bi vendarle morala biti politično nevtralna, ali pa vsaj uravnotežena).

A prav zaradi dediščine komunizma razmere že v štartu niso bile enake za vse, kar je še eno dejstvo, ki ga ne more izpodbiti nobena resnicoljubna sociološka ali komunikološka raziskava. Da pa možnosti za vse niso enake tudi 30 let kasneje, pa morda res ni toliko posledica komunističnega izvora osrednjih slovenskih medijev, kot njihove neverjetne simbioze s tistim delom politike, ki je pri nas večino časa na oblasti.

Resda je ta simbioza osnovana na ideoloških temeljih. A njeno bistvo je vendarle v omogočanju medsebojnega preživetja; enim gredo davkoplačevalska sredstva preko množičnih naročnin, medijskih razpisov, nepotrebnih oglaševanj in podobnih kanalov. Drugim gre prijazna medijska obravnava, ki jim omogoča (re)elekcijo. Plastično povedano: vi nam keš iz javnih blagajn, mi vam imidž Luke Dončića slovenske politike. Čisti oportunistični quid pro quo torej.

Bistven problem ni v zadržanju sredstev iz medijskega razpisa, temveč da brez vsakoletne državne pomoči nekateri mediji na trgu očitno sploh ne morejo več obstati.

Neodvisni toliko kot mladostnik v “hotelu mama”

S tovrstno zlizanostjo leve politike in medijev, ki je v skupnem boju proti aktualni oblasti te dni tako očitna (še bolj pa v prehajanju kadrov iz medijev v politiko in nazaj), je seveda kar nekaj problemov. Najprej je tu problem dejanske medijske svobode in neodvisnosti. Novinarji in mediji ne morajo biti takšni – torej svobodni in neodvisni – če so eksistenčno odvisni od denarja politike in njenega kapitala (kar velja za eno in drugo stran v tem konfliktu).

Minule dni smo doživeli roteče pozive novinarskega društva, ki sicer v Janševo vlado izstreljuje najbolj strupene puščice, da naj vendarle izplačajo denar, v medijskem razpisu razdeljen še pod prejšnjo oblastjo. Zahteva je seveda z njihovega stališča legitimna in z DNS se lahko strinjamo, da gre za vprašanje medijskega preživetja. A bistven problem ni v zadržanju teh sredstev, temveč da brez vsakoletne državne pomoči nekateri mediji na trgu očitno sploh ne morejo več obstati. Da ob tako globoki odvisnosti od dobrohotnosti politične oblasti sebe imenujejo za »neodvisne in svobodne«, je tretja ironija te situacije, ki spominja na mladostnika, ki bi rad bil neodvisen, a se hkrati ne bi odpovedal privilegijem življenja v “hotelu mama”.

Drug problem predstavljene simbioze pa je neenakopraven položaj v razmerju do tistih – od politike in kapitala – res svobodnih in neodvisnih medijev, ki moramo na trgu preživeti z lastno kakovostjo, iznajdljivostjo in kreativnostjo, odrezani od razpisnih in oglaševalskih sredstev, za katera se je treba klanjati tej ali oni oblasti. Za peščico nas, ki smo izbrali težjo pot, sicer neodvisnost in svoboda nimata cene. Želimo si le enakovrednih izhodišč v medijski areni, brez privilegiranja tistih, ki so vdani eni ali drugi politični opciji.

Strahovlada

Kdo so torej tisti, ki novo oblast v Sloveniji prepoznavajo kot strahovlado? Odgovor se ponuja sam po sebi; to so mediji, novinarji, aktivisti, nevladniki in drugi, ki se zavedajo, da jim vladajoča politika ne bo odrezala “njihovega” kosa pogače, katerega so vajeni in so z leti od njega postali eksistenčno odvisni. Po svoje jih razumem in s posamezniki, ki so postranske žrtve kratkovidne in zgrešene poslovne strategije svojih medijskih šefov, tudi sočustvujem.

Tudi zato se mi bojna strategija, da svoj problem z desnosredinsko oblastjo izvozijo in preko pritiska iz tujine dosežejo, da se v privilegije njihovih medijev ne bi posegalo, z njihovega vidika zdi legitimna. A hkrati izrazito prozorna in zanje tudi dolgoročno škodljiva.

Ko se bodo namreč politične razmere ponovno obrnile in se bodo na oblast vrnili njihovi politični zavezniki, njihova novinarska (ne)odvisnost in (ne)svoboda ne bosta nič drugačni kot sta bili včeraj pod Šarcem in sta danes pod Janšo. In če s tem dejstvom lahko mirno spijo, potem niso vredni novinarskega poklica.

ZDAJ JE PRILOŽNOST IN ČAS, DA PODPRETE NAŠE NEODVISNO NOVINARSKO DELO! 

Začela se je spomladanska donacijska akcija za nadaljnje delovanje medija Domovina.je. Donirate lahko s klikom na spodnjo sliko

.

24 KOMENTARJI

  1. Vsi pošteni ne glede na politično barvo vemo, kakšna je medijska krajina v Sloveniji. Dejstvo je, da je vsaj 90% usmerjena v levo in da taisti mediji vsak dan grozijo, kako nevarnih je tistih 10% preostalih medijev in kako ogroženo se počutijo pri svojem delovanju. Še več. Pravijo, da delajo v nedemokratičnih pogojih oz. pod nedemokratično vlado.
    Mislim, da ni kaj dodati. Ukiniti jim vse dotacije države in naj delajo tako kot vsi mediji v demokratičnih državah – preživijo naj na trgu. In to čim prej. Pa poslati v Bruselj spisek prejemnikov teh dotacij ter končni znesek. Sam bi celo organiziral mednarodno konferenco na temo medijev v Sloveniji kot unikum primer. Pa naj tam predstavijo vse številke in kako so reveži ogroženi.

  2. Odličen članek z ugotovitvami, ki jih vsi že nekaj časa slutimo. V bistvu za novinarje drži – nekoliko ironično vstajniško geslo: “Gotovi so!/Gotof je!”

    Po mojem mnenju bo kriza sesula medijski model v Sloveniji in je to že DEJSTVO. Novinarski plačanci bodo seveda škrtali z zobmi ampak to je neizbežno. Preživeli bodo samo agilni in racionalizirani mediji (ki so trenutno na sredini in desni sredini). Pisunčki, ki so se preživljali z prodajanjem ideolške megle pa bodo morda bili koristni kot delavci na poljih ob reševanju prehranske stiske. Pivčevi se je baje po informacijah Požarja že javilo 200 prostovoljcev; v novinarskih vrstah je takšnih potencialnih delovnih rok še veliko. Da na zagon gospodarstva ne pozabimo. Polje čaka da bo zorano in trak čaka da se zažene.

  3. Gospod Čakš, lepo ste orisali NOVINARSTVO v Sloveniji, ki se razdeli na tiste LEVE, ki poberejo 90% državnega denarja in se jim ni treba truditi za obstoj.

    Imamo pa tudi NEODVISNE Desne medije, ki dobijo od države le 10% .

    Nekateri MEDIJI, kot je tudi Domovina.je, pa ne dobijo od države NIČ.
    Ti NOVINARJI pa se morejo zelo truditi, da prodajo “svoj izdelek”, kajti le pošteno novinarstvo je deležno podpore ljudstva.

    Med temi novinarji in mediji, je tudi DOMOVINA.je, ki jo podpiramo posamezniki, ki se zavedamo, da mora obstajati tudi neodvisni medij, da se s pomočjo tega, lahko v Sloveniji normalizira tudi POLITIČNA scena.
    Zato nas je kar veliko, ki ta medij PODPIRAMO tudi z donacijo.

    Sicer pa je Čakš lepo povedal, da ta zadnji DOKUMENT, ki je bil poslan na Svet Evrope, lepo opiše ZGODOVINO novinarstva v Sloveniji, ki korenini v Titovi Jugoslaviji.
    Tako, kot pravi Čakš, bi morali biti NOVINARJI RTV ponosni, da Evropa ve, da obožujejo komunizem, saj se na proslavah doma, stavijo v 1. vrsto, kjer vihrajo Jugoslovanske zastave z rdečo zvezdo..

    Nerazumljivo je, da se taki novinarji, kot je Fajonova jezijo, da jih je ta dokument, ki naj bi ga nekdo, v imenu vlade, poslal na Svet Evrope.
    To, kar si Fajonova doma šteje v čast – se ji zdi sramotno, da bi to zvedela EVROPA.
    Tu se Fajonova in njej podobni novinarji, pokažejo kot HINAVCI – ker DOMA pojejo “E viva komunismo…”, v Evropi pa igrajo Demokrate. To je sprevrženo !

    Ja, mislim, da je pravilno, da je nekdo POSLAL pojasnilo VRHU EVROPE, da pri nas LEVE-vlade podpirajo 90% le Leve novinarje, medtem, ko desni dobijo le to “Kar pade iz BOGATINOVE mize”, kar so le drobtinice.
    Pa še tega ne dobijo vsi. Domovina ostane celo brez “drobtinic”.

    V Sloveniji imamo dve NOVINARSKI DRUŠTVI.
    To so priviligirani Društvo novinarjev Slovenije – DNS, ki si jemljejo svobodo tudi lagati.
    Imamo pa še NOVINARJE iz društva Novinarjev in Publicistov – DNP, ki se trudijo, da bi zavladala DEMOKRACIJA in resnica. Mislim, da tako, kot so novinarji v DVEH društvih, bi morala to odsevati tudi na NACIONALKI.

    Če ima Nacionalka 3 kanale, naj bi ENEGA odstopila Novinarjem in Publicistom – DNP, da bi tako Slovenci bili vsakj kolikor toliko objektivno obveščeni.

    To bi morali ZAHTEVATI vsi, ki ljubijo DEMOKRACIJO ! In tudi ta problem je prav, da bi slišal Svet Evrope, da bo potem lažje presodil pisanje Zgage in Fajonove in tudi tistih 571 novinarjev in 75 “razumnikov”.

    Vidno bi postalo, da nekateri branijo le svoj PRIVILEGIJ.

  4. Za tri desetletja pričakovano in nikdar doživeto očiščenje in pomlajenje na neenakopravni, neuravnoteženi in neuravnovešeni slovenski medijski sceni bi bilo nadvse zdravilno in očiščevalno, če bi Državni zbor RS z zakonom radikalno in dosledno prepovedal vsakršno (so)financiranje zasebnih medijev iz državnega in lokalnih (občinskih in mestnih) javnih proračunov, iz javnih podjetij in gospodarskih družb v večinski državni lasti ter od pravnih in fizičnih oseb s sedežem oz. stalnim bivališčem v tujini.
    In če bi edinemu oz. monopolnemu državnemu informativnemu in kulturnemu javnemu servisu RTV Slovenija DZ RS sam v imenu države zagotovil stalni in zadostni vir javnih, se pravi proračunskih, sredstev mimo sedanje sprevržene prakse prikritega “parazitiranja” na prisilnem “haraču” od uporabnikov električne energije in mimo možnosti lastnega zasebniškega oz. komercialnega zaslužkarstva na tržišču zasebnih medijskih promocij in reklam, ter s tem mimo sedanje ne-lojalne konkurence državne RTVS zasebnim medijem.
    Seveda pa bi na novo zakonsko urejeno, zadostno in stabilno financiranje programov državne RTV Slovenija zaslužilo in terjalo tudi kakovostno popolnoma drugačno demokratično in politično pluralno družbeno kontrolo in zakoniti nadzor nad skrbno, gospodarno in učinkovito porabo državnih sredstev ter nad ustrezno reprezentativno in celovito programsko podobo vseh informativnih, kulturnih in izobraževalnih programov RTV Slovenija, ki bi morali na vseh področjih in na vseh ravneh sporočanja državnega zavoda RTVS uveljavljati, izražati, uresničevati in braniti politično pluralno in demokratično družbeno ureditev, varovati in nenehoma vzdrževati pravico vseh družbenih osebkov do javnega izražanja in javne besede v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo ter v neposredni družbeni in medijski praksi v skladu z najvišjimi profesionalnimi in etičnimi standardi uresničevati univerzalne temeljne človekove pravice in svoboščine.
    Za demokratičen in kompetenten nadzor nad učinkovitim gospodarjenjem z državnim denarjem na RTVS bi moral skrbeti strokovno kompetentno in demokratično pluralno sestavljen nadzorni organ, sestavljen iz finančnih, pravnih in medijskih ekspertov, za nadzor nad informativnimi, izobraževalnimi in kulturnimi vsebinami vseh radijskih, televizijskih in spletnih programov pa specializirani ločeni kompetentno in demokratično pluralno sestavljeni programski sveti iz vrst medijskih, informativnih, umetniških, kulturnih, znanstvenih, izobraževalnih, spletnih ekspertov oz. odličnih poznavalcev in preverjeno kreativnih izvajalcev ter uporabnikov posameznih medijskih “kanalov” in “formatov”.
    Skratka, zaradi velikanskih medijskih različnosti in specifik bi bilo nujno sedanji monolitni in monopolni ter politično vselej pristran(kar)ski programski svet in njegove naloge ter pristojnosti razdružiti ter ga kadrovsko in kompetenčno približati specifikam zakonitosti posameznih medijev (radia, televizije, spleta), ki z različnimi oblikami pojavljanja ključno vplivajo tudi na različnost in neprimerljivost objavljenih vsebin.
    Več kot očitna politična neusklajenost in opazna nekompatibilnost med aktualno politično sestavo Državnega zbora RS (kot najvišjega zakonodajnega telesa v RS in Vlade RS kot izvršilne veje legalne in legitimne oblasti v RS) ter sestavo aktualnega Programskega sveta državnega zavoda RTVS in še posebej aktualnega operativnega vodstva RTVS se kaže v stalnih in vse bolj zaskrbljujočih odkritih nasprotjih, nesporazumih in brezplodnih “kratkih stikih” med demokratično izvoljenimi organi in funkcionarji zakonodaje in izvršilne veje oblasti v RS ter med direktorji, uredniki, načrtovalci, izvajalci in neposrednimi protagonisti posameznih programskih enot državne RTVS.
    Več kot očitno postaja, da se vodilni funkcionarji, uredniki in najvplivnejši sooblikovalci javnega mnenja z državnega zavoda RTV Slovenija ne upirajo demokratično izvoljenim, legalnimi in legitimnim organom oblasti in najodgovornejšim aktualnim političnim odločevalcem zgolj zaradi in samo svoje nujne medijske politične distance in profesionalne cehovske kritičnosti, ampak da skušajo s svojim delovanjem trmoglavo in aktivistično uporabiti svojo medijsko moč predvsem na škodo aktualne vlade, za sabotiranje njenih protikriznih ukrepov ter za daljnosežnejše agit-propovsko pripravljanje, spodbujanje in ščuvanje najširše družbene javnosti na nov politični prevrat oz. na ponovno vračanje političnih sil “statusa quo” na prizorišče oblasti oz. na ponovno nedemokratično, nelegalno in nelegitimno obvladovanje družbene stvarnosti iz mafijskega politično-kriminalnega podzemlja oz. močvirja “ugrabljene države”.

    • Dobro ste povedali.
      Posebno v zadnjem odstavku ste nakazali na VELIK PROBLEM, da si vplivni novinarji RTV, jemljejo pravico OBLIKOVATI JAVNO mnenje, in uporabljajo svojo medijsko moč, za AGITACIJO in s svojo agit-propovsko držo, nagajajo aktualni – demokratični vladi. Kajti njihovo poročanje je največkrat daleč od resnice. Zaradi takih medijev, pridemo posledično, do “ugrabljene države”, ker zavlada ta, ki ima vajeti “iza odra”, aktualna vlada, pa ima “zvezane roke”.
      RTV je daleč, daleč od NACIONALKE, ampak le agitator Levih “stricev”, ki se imajo zapomembne ( 75 “razumnikov”), so pa prej prevaranti, kot dobronamerni razumniki.

    • AKTIVNI DRŽAVLJAN, kako prav imate. Vaše pametne nasvete bi bilo dobro podpreti. Ko bi to storili, zelo naglas vsaj tisti, ki smo enakega mnenja, pa bi s tega ogenjčka vzplamtel tak kres, da bi ga morala upoštevati tudi ohola levica, ki misli, da je vsemogočna !!!

  5. Za koga je ta vlada ” strahovlada “????
    Lahko je samo za tiste, ki so navajeni na privilegije in državni denar.sicer je vse v skladu z zakonom. O morali pa ne bi govoril
    Vzemimo primer: Mirovni inšitutut. Lepo zveneče ime !!!¨Kaj dela ??? Težko bi kdo povedal. Je pa dejstvo, da je to privatna ustanova, v glavnem profesorjev , ki se borijo za demokracijo v Sloveniji.?? In za to je dobil Mirovni inštitut 10 miljonov € od države v deset letih. To pa je že denar za katerega se splača – poleg svoje redne plače profesorja – še kako zavzeto boriti

    Upajo lahko samo, da kdo ne pade v borbi Za njih, bi pa ta vlada naj bila “strahovlada”

  6. Približno 10% proračuna vlada zafrčka za razne nevladen, obvladen, prolvladene in kar tako, inštitucije, ki dobivajo subvencije, da hvalijo vlado, da se ne vtikajo v njeno delo, ali pa da molčijo. Skratka, vlada si kupuje mir. Seveda to velja za leve vlade, torej tiste, ki so za socialno pravičnost, za pravno državo in za ekološko državo. Za vse to, kar pa leve vlade niso.
    Podoben procent nacionalnega BDP pa ponikne v privatne žepe za usluge, ki jih ne potrebujemo, za delo, ki ga ne potrebuemo in seveda ponikne denar, kar tako. Težko je reči, da je ukraden, saj pristojne službe tega nikoli ne dokažejo. Dejstvo pa je, da denar zmanjka.
    Ko to seštejemo gre za impozantno številko, ki si jo deli peščica ljudi. No, gre za nekaj tisoč glav, kar je malo, glede na seštevek nepotrebnih izdatkov.
    Prav ti pa so v velikih skrbeh, saj se utegnejo pipice zapreti in lahko nastane veliko pomanjkanje.
    Do zaprtja pipic bo moralo priti, saj je nemogoče, da bi država zvozila in rešila krizo, ki se bo stopnjevala in še ne vemo, kolik obo sploh stala.
    Potrebno bo šparati in , kako prikladno za levičarski besednjak: iskati notranje rezerve.
    Teh je mnogo, je pa res, da so vse povezane s prej omenjeno množico priviligirancev, ki pa ne obvladujejo le svojega posla, obvladujejo tudi državne inštitucije, ki razpečujejo denar, ki skrbijo za pravnost države in ki skrbijo za pravilno informiranost ljudstva.
    Prav skrb za pravilno informiranost pa je potrebna, saj v doberm mesecu nove vlade vidimo, kako nujna je obveščenost. Vsak dan je napovedana afera. Vsak dan se nekomu dozdeva, da je priča ropanju. Vsak dan mediji budno spremljajo novopečene politike, minstre in ostale, ter jim pretresajo žepe, da bi odkrili če so lopovi kje zmaknili kakšen cent.
    Vse skupaj je zelo podobno otroškemu vrtcu, ali osnovni šoli, ko se otroci tožarijo med seboj.
    Tu in tam mora komu počiti in oceni takšno obnašanje za nagajanje, ali celo za diverzijo. Kar je res.
    E, tukaj pa nstopi politična korektnost.
    To se pa ne sme. To je napad na opozicijo in kar je še bolj grozljivo, napad na NEODVISNE medije. Takšne napade je potrebno najostreje obsoditi in še več, nasilje je potrebno internacionalizirati.
    In to se dogaja.
    Peščica priviligirancev, ki za svojo korist prazni proračun na ta način terorizira večino. Terrizira, tiste, ki ji nasprotujejo in tudi tiste, ki jo podpirajo, pa nimajo popolnoma nč od tega. Takšnih je večina.
    Recimo, kaj ima povprečni Ljubljnčan od Jankovića? Nič, poponoma nič. Nič mu ni dal, veliko pa mu je vzel, če pomislimo, da mu odplačuje odpisane dolgove. Pa vendar je tak zaslepljenec pripravljen dati obe roki v ogenj za priljubljenega Zokija. In Zoki je že eden tistih, ki ve, da je zavladal v Sloveniji teror. Da se je čez noč zrušila politična korektnost in da monster, ki je zajahal oblast, streže novinarjem po življenju. Kar poglejte si kaj tvita. Groza.

    • Hvala za natančen opis okupacije Slovenije, kjer vladajo rdeči klerikalci, postavljeni po načelih dednosti na čelo vseh vej oblasti razen parlamenta, DZ in vlade, ki se imajo za prvorazredne in da so nad Ustavo in zakoni.
      Jasno, da je sedaj panika, ko je po štirih idiotih prišel na čelo vlade en patriot, ki je to mesto zasedel na osnovi volilnih glasov. in se je razmerje spremenilo.
      Pričakujem zapiranje pipic iz državnega proračuna, za mešalce megle, izrodke, in veleizdajalce, da bo idiotizem zamenjal patriotizem, da bo veleizdajo zamenjalo delo v korist slovenskega naroda, in da bo v Sloveniji sijalo svobodno sonce.

  7. Težko je govoriti o strahovladi, če lahko vsak policaj ustavi pomočnika oziroma namestnika ministra, kar je državni sekretar, preizkusi njegove psihofizične sposobnosti, mu prepove nadaljno vožnjo in mu začasno odvzame vozniško dovoljenje, v končni konsekvenci pa ga tudi odpokliče s funkcije

    Da se razumemo, odobravam take postopke policije, ki kažejo na to, da postajamo enaki pred zakonom in da pod tem premierjem in pod to vlado ni strahovlade, celo nsprotno, bolj svobodni smo in bolj samozavestni, celo policaji.

    Sem radoveden, kateri policist bi si upal na tak način procesirati notranjega ministra ali državnega sekretarja iz kadrovskega hleva SD na oblasti.

    • Do sedaj se še ni zgodilo, da bi ustavili “kvoto” SD, tudi obtožnice si za to opcijo ne more in ne dovoli vložiti nihče.

      Včasih se je sušljalo, nisem sigurna ali je bilo še pred osamosvojitvijo, ali takoj po njej (3o let je sigurno), da je imel Kučan (mislim, da v okolici Kranja) prometno nesrečo, kjer je udeleženec bil mrtev. Kot KRIVEGA za nesrečo, so sušljali, da so takrat dobili “nadomestnega krivca”. Kučana se nikakor ni smelo nikoli oglobiti ali kaznovati.

      Tak privilegij so od vedno imeli komunistični veljaki in tako tudi danes njihovi nasledniki – v SD.
      Dvomim, da so Židanu že dali pihati. Pa se večkrat tako počasi obrača in počasi govori, da bi človek mislil, da ga ima “pod kapo”.

  8. Ko je že beseda op strahovladi, bom opisal resničen dogodek, potem vas bom pa vprašal, ali si želite vrnitve rdečih ćasov.

    Zgodilo se je, da je nek komunistični trdorokec na najvišji partijski funkciji v socialistični republiki Sloveniji prečkal cesto pri rdečem semaforju.

    Po nesrečnem naključju se je tam znašel tudi miličnik, ki ga ni poznal, in ki ga je oglobil za prekršek.

    Naslednji dan je bil komandir postaje milice že razrešen.

    Preveč sem sočustvoval s pogumnim in nerodnim miličnikom, da bi upal vprašati, kako je, če je, preživel svoje zakonito ravnanje.

  9. Se je Dejanu Židanu kaj zgodilo, ko se je – kljub službenemu stanovanju v Ljubljani – s službenim avtom in šoferjem – vozil vsak dan domov, preverjeno zelo hitro. Ga je kdo skušal ustaviti? NE, NAŠIH PA NE! NAŠI NE VOZIJO PREHITRO – NAŠIM SE MUDI!
    Dvojna merila!
    Sedaj bo levica lahko spet imela material za žvekanje, ker drugega tako ne zna.
    S strani finančno dobro preskrbljene RTV (z denarjem cca 6 milijonov vsak mesec), še nismo slišali od teh novinarjev niti ENE POHVALE ZA DOBRO DELO VLADE V TEM MESECU DNI. Ne v 100 dneh, v 30 dneh!
    Pohvaljeni iz tujine za uspešne ukrepe, doma pa nič.

    Če ne bi bilo NOVE TV in FAKTORJA, sploh ne bi vedeli kaj vlada dela. Res da Jelko Kacin vsaki dan obvešča javnost, brez tega pač ne gre, saj javna TV mora to dopustiti. Ampak pohvala – NE, TO PA NE.
    Nova vlada dela v strahovitem sovražnem okolju.
    Se kdo vpraša, da bi bili na dolgi rok zagotovo vsi prej mrtvi, če bi imeli še vedno našega Marjana čakajočega na predčasne volitve. Potem pa isto dalje, pa spet posilstvo pri sestavi vlade, pa spet 500 dni.
    BUTALE!

    • Šoferju Židanovega Dejana se je upravičeno mudilo, da ljudje ne bi mogli videti, kako sramoto vozi po naših dva do trikrat preplačanih avtocestah.

      • Res je. Pa kremeniti če pogledate režimske medije, se opravičujem če se motim, JJ kot predsednika sploh ne vabijo na noben razgovor na nacionalki, ki jo plačujemo vsi?
        Vdimo pa Židana, Hana, Bratuškovo, Violetko, Mašiko in tisto umetnico od LMŠ in še nekaj od jagodnega izbora opozicije.
        TO JE MOTEČE!
        Predsednika JJ pa samo blatijo! No sedaj pa kritizira še naš Marjan.

        Čigavi so režimski mediji?

  10. Padec MSM medijev bo trd in globok. Nima smisla, da se ga z finančnimi dotacijami na kakršenkoli način poizkuša ublažiti. Denarja za to država nima, oz. bi bil to slabo porabljen denar. Zakaj podpirati nekaj, kar itak gre na dno?

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime