Štirje ključni izzivi slovenske narodne skupnosti na Koroškem

Avtor: dr. Karl Hren

Osnovno izhodišče za oceno uspešnosti ukrepov za ohranjanje in spodbujanje manjšinskega jezika mora biti število oseb, ki ta jezik govorijo. V Avstriji se že od časa habsburške monarhije – natančneje od leta 1880 – zbirajo podatki o pogovornem jeziku prebivalstva. Delež slovensko govorečega prebivalstva na Koroškem je začel upadati že v obdobju monarhije, pri čemer so bile metode popisovanja in posledično pridobljeni podatki že takrat ocenjeni kot vprašljivi in ponekod napačni. Kljub temu se dolgoročno kaže jasen trend: število oseb, ki govorijo slovensko, se je na Koroškem drastično zmanjšalo, kar velja tudi za tiste, ki so ob popisih prebivalstva navedli slovenščino kot svoj pogovorni jezik.

V 20. stoletju je število slovensko govorečih oseb upadlo s 75.136 leta 1900 na 12.554 leta 2001 (Bogataj, 2007: 351). Ti podatki predstavljajo 'jedro' narodne skupnosti, hkrati pa obstaja tudi znaten delež prebivalstva, ki ob popisih iz različnih razlogov ni navedel manjšinskega jezika.

Po letu 2001 podatki o pogovornem jeziku niso bili več vključeni v popise prebivalstva.

V raziskavi, ki jo je izvedel avstrijski javnomnenjski inštitut OGM in sofinanciral Urad zveznega kanclerja (BKA), so poskušali oceniti razvoj slovensko govorečega prebivalstva na avstrijskem Koroškem po letu 2001. OGM je pri tem prišel do naslednjega zaključka: »Več kot stoletni upad narodne skupnosti v osrednjem območju se je nadaljeval tudi v 21. stoletju, čeprav v nekoliko manj izraziti obliki. Upad narodne skupnosti v osrednjem območju ni posledica staranja prebivalstva, temveč predvsem povečanega odseljevanja, zlasti žensk, mlajših oseb in bolje izobraženih. Pripadniki narodne skupnosti se selijo v mesta, predvsem v Celovec, Dunaj in Gradec« (OGM, 2022).

Pod pojmom osrednje območje (Kerngebiet) OGM razume 36 občin, ki so zajete v območje uporabe Zakona o manjšinskem šolstvu iz leta 1958. Čeprav mesto Celovec ni vključeno med teh 36 občin, ga zaradi večstoletne prisotnosti slovenskega jezika in tesne gospodarske povezanosti z okoliškimi območji lahko štejemo za del avtohtonega naselitvenega območja slovenske narodne skupnosti na Koroškem (Hren, 2024: 35).

Skupno število slovensko govorečih oseb z avstrijskim državljanstvom se je na Koroškem od leta 2001 verjetno nekoliko zmanjšalo. Vendar je bil ustavljen drastičen upad števila slovensko govorečih oseb, ki je bil značilen za petdeseta, šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Med dejavnike uspeha sodi obsežna mreža avtonomnih struktur narodne skupnosti, zlasti na področjih kulture in športa, ki ju podpirata Avstrija in Slovenija. Poleg tega so se bistveno izboljšale možnosti dvojezične vzgoje in izobraževanja otrok v osnovnih šolah ter na sekundarni stopnji dve (14–19 let stari šolarji in šolarke) (Land Kärnten, 2024). Tradicionalno ima pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega jezika tudi Cerkev.

Kažeta se dva nasprotujoča si trenda: drastičen upad uporabe slovenskega jezika pri posameznikih in družinah, ki so se za jezikovno asimilacijo odločili že v povojnih desetletjih, in razmeroma stabilna situacija pri tistih, ki so jezik ohranili in danes predstavljajo tako imenovano jedro narodne skupnosti.

Katere ukrepe je treba sprejeti za zagotovitev ohranitve slovenskega jezika v prihodnosti in za njegovo ponovno oživitev v vsakdanji rabi?

Učinkovito zastopanje narodne skupnosti

Trenutno delujejo tri politične zastopniške organizacije koroških Slovencev na podlagi zakona o društvih. Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) je bil ponovno ustanovljen leta 1949 in se večinoma navezuje na krščansko-konservativno organizacijo iz obdobja med obema vojnama. Leta 1955 je bila ustanovljena Zveza slovenskih organizacij (ZSO), naslednica osvobodilne fronte (Osvobodilna fronta), ki je med drugo svetovno vojno delovala s komunistično usmeritvijo in je želela imeti v prvih povojnih letih monopol pri zastopanju narodne skupnosti. Obe organizaciji – NSKS in ZSO – sta formalnopravno društvi, ki ju financirata Republika Avstrija in Republika Slovenija. Enako velja za Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, ki je bila ustanovljena leta 2003, in sicer po odcepitvi od Narodnega sveta koroških Slovencev.

Struktura članstva in število članov teh organizacij sta različna. Narodni svet (NSKS) temelji na individualnem članstvu, pri čemer 'zbor narodnih predstavnikov' neposredno izvolijo člani vsakih pet let. Na zadnjih volitvah leta 2018 je sodelovalo 1.822 oseb. Zveza slovenskih organizacij (ZSO) temelji predvsem na članstvu pravnih oseb. Med članskimi organizacijami je najpomembnejša Slovenska prosvetna zveza (SPZ), ki vključuje številna lokalna slovenska kulturna društva. Na skupščinah so člani organizacije zastopani preko delegatov. SKS prav tako temelji na individualnem članstvu in vsako leto organizira svojo skupščino.

Legitimnost vseh treh organizacij ostaja nejasna oziroma nepopolna, saj nimajo javnopravno urejenih volitev. Najbolj jasno je to vprašanje urejeno pri NSKS zaradi neposrednih volitev. Pri ZSO je zastopanje interesov urejeno le posredno, ker tvorijo občni zbor delegati. Pri Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS) pa ni objavljenih aktualnih podatkov o številu članov. Ta nejasnost očitno ne moti avstrijskih oblasti, saj imenovanja v Sosvet za slovensko narodno skupnost potekajo po lastni presoji Urada zveznega kanclerja (BKA). To pogosto omogoča izključitev kritičnih glasov znotraj narodne skupnosti, ki bi opozarjali na neizvajanje manjšinskih pravic. Nejasna legitimnost in vtis, da si lahko državna in deželna politika do neke mere sami izbirata svoje sogovornike, povzročata razhajanja znotraj narodne skupnosti.

Drugi razlog za potrebo po skupnem zastopanju izhaja iz organizacijske šibkosti in posledične neučinkovitosti obstoječih treh struktur. Vse tri organizacije imajo v Celovcu svoje pisarne in zaposlujejo od enega do tri sodelavce. Vsaka organizacija je operativno šibka. Jasnih pristojnosti – na primer na politično-vsebinskem, pravnem ali medijskem področju – ni mogoče razviti. Delo pogosto opravlja le en sodelavec. Poleg tega med organizacijami prihaja do sporov, ki zmanjšujejo njihovo učinkovitost. Zaradi takšne razdrobljenosti učinkovito zastopanje interesov narodne skupnosti in odmevno medijsko delovanje nista mogoča. Te pomanjkljivosti ne morejo nadomestiti zavzetost in večinoma prostovoljna prizadevanja številnih funkcionarjev.

V zadnjih letih so se organizacije postopoma začele zbliževati. Skupaj z Enotno listo jim je uspelo oblikovati celovito predstavitev trenutnih težav narodne skupnosti, naslovljeno na Evropski parlament kot skupno peticijo. Ta skupna akcija je naletela na velik politični odziv, aprila 2024 pa je bila peticija obravnavana v pristojnem odboru Evropskega parlamenta. Uspešna politična akcija je spodbudila razmišljanja o tesnejšem sodelovanju med posameznimi organizacijami.

Kot prvi korak bi morda lahko združili tri operativne pisarne v eno enoto. Nova struktura bi lahko zaposlovala od štiri do pet sodelavcev, katerih glavne naloge bi obsegale komuniciranje z nosilci odločanja, javno delovanje in uporabo digitalnih orodij. Pravne in druge strokovne storitve bi lahko najemali zunaj organizacije. Takšna struktura bi bila zasebnopravna in bi izvajala naloge, ki bi jih določal skupni ali usklajeno delujoči vodstveni organ (Hren, 2024: 159).

Če od dvojezičnih predšolskih ustanov pričakujemo, da poleg učenja nemščine posvečajo enako pozornost tudi učenju slovenskega jezika, je nujno, da se temu prilagodijo tudi kadrovski in finančni viri.

Obsežno širjenje dvojezičnega predšolskega izobraževanja

Oživljanje jezika narodne skupnosti je v veliki meri odvisno od dvojezičnosti v predšolskem izobraževanju – torej dvojezične vzgoje otrok v vrtcih in dnevnih centrih za otroke. Na tem področju pa so na avstrijskem Koroškem še vedno prisotne izrazite pomanjkljivosti (Hren, 2024: 49).

Če združimo vse predšolske vzgojno-izobraževalne ustanove na območju, kjer velja zakonodaja o manjšinskem šolstvu, in dodamo še šest ustanov v Celovcu, ugotovimo, da na tem območju deluje skupno 69 vrtcev in 29 jasli. Med njimi kar 43 vrtcev (62 odstotkov) deluje izključno v nemškem jeziku. Pri jaslih je stanje še slabše – 19 od teh (65 odstotkov) jih deluje le v nemškem jeziku. Poleg tega je v nekaterih ustanovah slovenščina na voljo le kot dodatna ponudba. (Več podatkov o tem je na voljo v: Hren, 2024: 65.)

Pregled stanja dvojezičnih predšolskih vzgojno-izobraževalnih ustanov na južnem Koroškem kaže, da je situacija zelo heterogena. Ta heterogenost izhaja iz dejstva, da ni bilo nobenih zveznih ali deželnih pravnih določil oziroma ureditev, temveč je bilo ustanavljanje dvojezičnih programov odvisno od volje posameznih občin in lastne pobude narodne skupnosti. Na področju vrtcev lahko občine oziroma območja razdelimo v tri skupine.

Prvo skupino predstavljajo občine, v katerih je slovenska narodna skupnost številčno močna in tudi v občinskih svetih dobro zastopana. V teh občinah je bilo mogoče ustvariti politični pritisk, zaradi katerega so v javnih občinskih vrtcih lahko vzpostavili dvojezične skupine, kot na primer v občinah Pliberk, Globasnica ali Bilčovs.

Drugo skupino predstavljajo občine, v katerih je slovenska narodna skupnost še vedno pomembno prisotna, vendar je v občinskih svetih že slabše zastopana. V teh občinah so se dolga leta odvijale intenzivne razprave o uporabi slovenskega jezika v vrtcih, vendar kljub temu ni bilo dosežene pozitivne rešitve glede dvojezičnosti. Zaradi pobude narodne skupnosti so se v teh občinah postopoma začeli ustanavljati zasebni dvojezični vrtci (na primer v občinah Dobrla vas, Borovlje in Bekštanj). Trenutno na avstrijskem Koroškem deluje 11 zasebnih dvojezičnih vrtcev, ki sodelujejo v Delovni skupnosti dvojezičnih vrtcev (razen enega). Ti vrtci so v zadnjih desetletjih razvili nove standarde na področju dvojezičnega predšolskega izobraževanja na Koroškem in so vzorčni modeli tudi za javne dvojezične vrtce. Zakon o koroškem skladu za vrtce iz leta 2001 je omogočil tudi finančno varnost teh vrtcev.

Tretjo skupino predstavljajo občine oziroma območja, kjer je bila slovenska narodna skupnost že močno marginalizirana in ima v občinskih svetih zgolj šibko predstavništvo ali pa je celo brez njega. V teh občinah niso bili ustanovljeni niti javni dvojezični vrtci niti ne zasebni dvojezični vrtci. Med ta območja spadajo na primer okolica Velikovca in Celovca, občine, kot so Vrba na Koroškem, Vernberk ter celotna Ziljska dolina. Ker so se politični okviri za slovensko narodno skupnost na Koroškem v zadnjih letih vse bolj izboljševali, vedno več koroških Slovencev in Slovenk ponovno odkriva svoje jezikovne korenine ter spoznava prednosti dodatnega jezikovnega izobraževanja. Povečuje se število otrok, vpisanih v dvojezični pouk na ljudskih šolah. Zaradi tega je pomanjkanje ustreznih dvojezičnih ponudb na področju predšolskega izobraževanja v teh občinah vse bolj očitno. Zato je nujno, da se v prihodnjih letih razširi mreža dvojezičnih vrtcev.

Na področju otroških jasli je stanje precej slabše kot pri vrtcih. Geografska pokritost z dvojezičnimi programi je tu precej omejena, obstoječe ustanove pa so bile, razen ene, vzpostavljene šele v zadnjih letih.

Dvojezično predšolsko izobraževanje na Koroškem trenutno predstavlja izrazito pravno gradbišče, saj ni vzpostavljenih ustreznih zakonskih podlag. Nosilci izobraževalnih dejavnosti in deželna uprava se pogosto soočajo z nejasnostmi glede obravnave vprašanj, povezanih z dvojezičnostjo. Obstoječih pomanjkljivosti, ki so zaznane na tem področju, ni mogoče odpraviti zgolj s pomočjo delovnih skupin ali raziskovalnih projektov, saj lahko ta pristop služi le kot podlaga za hitro sprejetje jasne in učinkovite deželne zakonodaje.

Trenutna prednost Koroške na področju dvojezičnega predšolskega izobraževanja so nedvomno zasebni dvojezični vrtci, ki jih financira Sklad za financiranje dvojezičnih vrtcev (Hren, 2024: 83). Ti vrtci se lahko pohvalijo z dobro kadrovsko zasedbo, saj zaposlujejo usposobljene dvojezične vzgojiteljice, obenem pa zaradi doslednega izvajanja jezikovno-pedagoških konceptov zagotavljajo uravnoteženo uporabo obeh jezikov. Slabost obstoječega sistema pa se kaže v tem, da le redko uspe prenesti te dobre prakse v javne vrtce. Posledično na številnih območjih dvojezičnega ozemlja dvojezično predšolsko izobraževanje sploh ni na voljo.

Dodaten izziv predstavlja veljavna pogodba po členu 15. a zvezne ustave med zvezno vlado in deželami o predšolski vzgoji, ki kot edini jezik izobraževanja določa nemščino, jeziki avtohtonih manjšin so omenjeni le obrobno. Predšolske ustanove so v skladu s to pogodbo zavezane izvajati sistematične ukrepe, kot je ugotavljanje jezikovnega znanja, da bi otroke pripravile na šolanje v nemščini. Čeprav je znanje nemščine ključnega pomena za uspešno šolsko in poklicno pot v Avstriji, je na dvojezičnih območjih enako pomembno ohranjanje jezikovne identitete narodne skupnosti preko učenja njenega jezika. To je še toliko bolj pomembno, ker so nemščina kot državni jezik in jeziki narodnih skupnosti enakovredno obravnavani v 8. členu avstrijske ustave. Zato je nujno, da se pogodba o predšolski vzgoji po členu 15. a spremeni in upošteva tudi ta vidik.

Če od dvojezičnih predšolskih ustanov pričakujemo, da poleg učenja nemščine posvečajo enako pozornost tudi učenju slovenskega jezika, je nujno, da se temu prilagodijo tudi kadrovski in finančni viri. Dvojezične ustanove, ki izvajajo širši nabor nalog kot enojezične, morajo biti temu ustrezno bolje podprte. Tovrstna praksa že obstaja v manjšinskem šolstvu na Koroškem. Konkretno bi to pomenilo, da se pri standardni velikosti skupine 24 otrok zagotovi dodatna tretja vzgojiteljica ali asistentka za vrtec in jasli, ki bi razbremenila obstoječe kadre.

V prvem koraku je treba v Zakonu o izobraževanju in varstvu otrok na Koroškem jasno opredeliti dvojezične in večjezične predšolske ustanove, v drugem koraku pa povečati kadrovske kapacitete teh ustanov. Dodatno financiranje bi bilo mogoče zagotoviti preko uveljavljenega mehanizma Zakona o koroškem vrtčevskem skladu. Vsaka ustanova, ki bi uveljavljala pravico do dodatnega osebja, bi se morala zavezati k spoštovanju jezikovno-pedagoških standardov, vključno z dvojezičnim kadrom in doslednim jezikovnim konceptom.

Ključno je, da se spoštovanje teh standardov redno preverja. Takšen sistem bi po eni strani spodbujal nadaljnji razvoj dvojezičnih predšolskih ustanov, po drugi strani pa zagotavljal trajno kakovost na področju dvojezičnega predšolskega izobraževanja.

Z ustanovitvijo Slovenske gimnazije in kasnejšo uvedbo dodatnih dvojezičnih srednjih šol se je začela 'izobraževalna revolucija' koroških Slovencev.

Koroška narodna skupnost v povezavi z diasporo

Čeprav se zdi preprosto in samoumevno, ne smemo pozabiti, da so koroški Slovenci narodna skupnost, ki živi na Koroškem. Že od zgodnjega srednjega veka dalje slovensko govoreče prebivalstvo sooblikuje zgodovino tega območja. Na vsakem koraku srečujemo slovenska imena gora, rek, naselij in krajev. Slovenščina je ob nemščini temeljna sestavina identitete te dežele, zato je ključno zagotoviti njen obstoj. Če bi slovenski jezik na Koroškem izginil, bi s tem izginili tudi koroški Slovenci. Slovenci, ki bi se izselili, in njihovi potomci, ki ne bi več živeli na avstrijskem Koroškem, ne bi bili več del koroške narodne skupnosti. Usoda narodne skupnosti se zato odloča prav tukaj, na terenu – v dolinah, v vaseh in mestih Koroške!

Z ustanovitvijo Slovenske gimnazije in kasnejšo uvedbo dodatnih dvojezičnih srednjih šol se je začela tako imenovana 'izobraževalna revolucija' koroških Slovencev. Ta proces je omogočil, da je jedro narodne skupnosti, o katerem je bilo govora na začetku, postalo visoko izobraženo (Hren, 2024: 275). Delež maturantov med slovensko govorečimi je opazno višji kot med nemško govorečimi prebivalci, pri diplomantih visokih šol pa so te razlike še bolj izrazite.

Vendar pa je ta izobraževalni napredek prinesel tudi izrazit 'beg možganov' (angl. brain drain). V študiji dunajskega inštituta OGM, ki jo je financiral Urad zveznega kanclerja, je navedeno: »Povečana izselitev iz osrednjih območij ni prizadela vseh poklicnih skupin enako, temveč predvsem bolj izobražene prebivalce. […] Ti se pogosteje selijo v Gradec in na Dunaj (vključno z okoliškimi okraji), kar nakazuje povečan odliv študentov« (OGM, 2022: 15). Analize kažejo, da dve tretjini maturantov Slovenske gimnazije zapusti Koroško, pri čemer se le tretjina po zaključku izobraževanja vrne. Posledično avstrijska Koroška oziroma narodna skupnost izgubi približno polovico vsake generacije absolventov.

Za okrepitev narodne skupnosti, predvsem na dvojezičnih območjih avstrijske Koroške, je treba sprejeti ukrepe, ki bi mladim omogočili ali olajšali vrnitev. Pri tem igrata ključno vlogo dva dejavnika, ki ju slovensko govoreči študenti pogosto omenjajo. Prvi dejavnik so delovna mesta. To pomeni, da bi morala prihodnja politika spodbujanja narodne skupnosti nameniti posebno pozornost gospodarskemu razvoju Koroške kot celote, zlasti pa njenega dvojezičnega dela. Drugi dejavnik pa je ustvarjanje vzdušja odprtosti in razumevanja do narodne skupnosti. Dolgo časa je bilo namreč lažje izražati svojo slovensko identiteto v anonimnem urbanem okolju kot v tradicionalno dvojezični južni Koroški, kjer so konflikti z večinskim prebivalstvom glede dvojezičnosti vsakodnevni (tako imenovani 'etnostres'). Nadaljnji razvoj politike dialoga iz zadnjih let ter jasno in trajno priznavanje lastne dvojezične identitete s strani dežele Koroške bi bila zato ključna.

Povratka slovenskih visokošolskih diplomantov ne smemo prepustiti naključju. Ustanoviti bi morali platforme za posredovanje delovnih mest ter mreže in sodelovanja s podjetji. Pri tem bi lahko pomembno vlogo odigrala Slovenska gospodarska zveza, ki že zdaj povezuje številna podjetja in sodeluje s šolami.

Kljub temu se je treba zavedati, da se bo del mladih, izobraženih slovenskih govorcev trajno naselil drugod. Diaspora koroških Slovencev je osredotočena predvsem na Gradec in Dunaj. Z bližajočim se odprtjem železnice skozi Golico bo Gradec bistveno bolj dostopen avstrijski Koroški. Podobno bo tudi z Dunajem po dokončanju predora skozi Semmering. V kombinaciji s fleksibilnimi delovnimi časi in možnostmi dela na daljavo ('home office') bodo v prihodnosti verjetno nastale tesnejše povezave med kraji dela in domačim krajem, kot jih poznamo danes. Digitalizacija že zdaj diaspori omogoča ohranjanje stikov z domovino. Te tehnološke priložnosti je treba intenzivno izkoristiti pri manjšinskih medijih, izobraževanju in kulturnih dejavnostih. Tako bi lahko razvili nove pristope k ohranjanju narodne identitete in krepitvi vezi z diasporo.

Delež maturantov med slovensko govorečimi je opazno višji kot med nemško govorečimi prebivalci, pri diplomantih visokih šol pa so te razlike še bolj izrazite.

Vključujoča in čezmejno povezana narodna skupnost

Koroška je, kot je znano, dežela, obdana z gorami. Zaradi geografske lege vsem Korošcem pogosto pripisujejo izrazito mi-smo-mi miselnost. To verjetno ni povsem neupravičeno. Za koroške Slovence to velja enako, saj je miselnost mi-smo-mi celo opevana v ljudskih pesmih. Ohranjanje manjšinske identitete, ki je bila pogosto izpostavljena zunanjim pritiskom, je bilo povezano z jasno ločitvijo od zunanjega – sovražnega sveta. Ni naključje, da se je jezik narodne skupnosti najdlje ohranil v odmaknjenih karavanških dolinah in drugih perifernih regijah Koroške.

Vztrajanje pri maternem jeziku in ohranjanju kulturne dediščine je ob pritiskih po prilagoditvi večinskemu prebivalstvu ključnega pomena. Brez zavestnega prizadevanja je prilagoditev večini lažja kot vztrajanje pri lastni manjšinski identiteti. Vendar pa lahko takšno vedenje dobi negativne razsežnosti, če ohranjanje tradicije postane izključevalno. Ko namreč pripadniki narodne skupnosti razumejo svoje kulturno izročilo kot 'sveti gral' in iz skupnosti izključujejo vsakogar, ki odstopa od uveljavljenih norm, se krog pripadnikov narodne skupnosti vse bolj oži.

Zato mora vsaka narodna skupnost poleg prizadevanj za ohranitev lastne identitete razvijati tudi odprtost do novih članov ali tistih, ki stojijo na obrobju skupnosti. Možnosti za vključevanje so seveda odvisne od širših družbenih in zgodovinskih okoliščin, ki se nenehno spreminjajo. Za slovensko narodno skupnost trenutno izstopata dva trenda, ki ju je treba koristiti.

Prvi trend je vse večje sprejemanje slovenščine med nemško govorečo večino. Proces demokratizacije, osamosvojitev Slovenije ter vstop obeh sosednjih držav v Evropsko unijo so močno prispevali k izboljšanju medsebojnega razumevanja. V globaliziranem svetu je raziskovanje regionalnih in lokalnih posebnosti, kot sta jezik in kultura, pridobilo na pomenu. Zaradi teh sprememb se že vrsto let povečuje število otrok iz nemško govorečih družin, ki se vpisujejo v dvojezični pouk. Kot značilne »točke srečanja in komunikacije« med nemško in slovensko govorečimi prebivalci izstopajo Cerkev in različna kulturna društva.

Z usmerjenimi državnimi spodbudami, kot je podpora medkulturnim projektom, ki jo financira Urad zveznega kanclerja, bi lahko bolj strateško okrepili takšno sodelovanje. Trenutno je preveč prepuščeno naključjem in posameznim pobudam. To še posebej velja za izobraževalni sistem, kjer je zunaj dvojezičnega šolstva premalo stičnih točk z dvojezičnostjo Koroške. Znanje o jeziku in kulturi narodne skupnosti bi moralo postati del standardnega učnega načrta na vseh koroških šolah. Tak ukrep bi olajšal stike z narodno skupnostjo in povečal razumevanje za njene potrebe.

Analize kažejo, da dve tretjini maturantov Slovenske gimnazije zapusti Koroško, pri čemer se le tretjina po zaključku izobraževanja vrne.

Drugi trend je priseljevanje slovenskih državljanov na avstrijsko Koroško po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Število slovenskih državljanov v Celovcu in Beljaku se je med letoma 2008 in 2021 povečalo s 700 na 2.800 (OGM, 2022: 18). Skupno trenutno na Koroškem živi približno 5.500 slovenskih državljanov, od tega 2.100 na območju 36 občin, kjer velja Zakon o manjšinskem šolstvu iz leta 1958. Mnogi izmed njih živijo v močno dvojezičnih in obmejnih občinah, na primer v okolici Pliberka. Njihova vključitev v življenje narodne skupnosti, na primer na področju kulture, je še vedno premalo razvita, kar velja tudi za druge življenjske sfere. Na tem področju trenutno ni strateškega pristopa za boljše vključevanje te pomembne priseljenske skupine.

Za dolgoročno ohranjanje slovenskega jezika in kulture je nujno tesno sodelovanje s Slovenijo. Skupna pripadnost obeh držav Evropski uniji, schengenskemu območju in evroobmočju to sodelovanje olajšujejo. Kljub temu pa obstajajo številna področja, kjer sodelovanje v zadnjih letih ni bilo dovolj razvito ali so bile priložnosti zamujene. Na področju čezmejnih evropskih projektov (Interreg) bi lahko narodna skupnost in celotno obmejno območje delovala veliko bolj aktivno. Regionalna in na občinah temelječa čezmejna sodelovanja, kot je Geopark Karavanke, bi lahko postala zgled za podobne projekte vzdolž avstrijsko-slovenske meje.

Obiskovanje slovenskih visokošolskih ustanov bi moralo postati nekaj samoumevnega za mlade iz Koroške. Ponovna uvedba mejnih kontrol na avstrijski strani od leta 2015 naprej, ki 'de-facto' spodkopavajo schengenski sistem, pa ovira čezmejno izmenjavo. Te kontrole bi bilo treba čim prej odpraviti!

Skupno trenutno na Koroškem živi približno 5.500 slovenskih državljanov, od tega 2.100 na območju 36 občin, kjer velja Zakon o manjšinskem šolstvu iz leta 1958.

Pogum in odločenost

Za vse trajnostne spremembe sta potrebna predvsem naslednja dejavnika: pogum in odločenost! To velja tako za politične odločevalce kot za pripadnike slovenske narodne skupnosti, saj sta prav ta elementa ključna za dolgoročno ohranitev jezika in kulture na avstrijskem Koroškem.

(D214, 32-36)