Ste kristjan vere ali kristjan kulture? In kaj si o tem misli papež

dr. Gabriel Kavčič
Vir foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Dogodki zadnjih mesecev in let nas vse bolj silijo v govorjenje o krščanski identiteti/kulturi/civilizaciji. To je nekaj novega v zahodnem svetu: po stoletjih prevladovanja krščanstva sedaj se je v zadnjih desetletjih obisk cerkva marsikje precej zmanjšal. Po drugi strani pa postaja jasno, da se vsega tega krščanstva, ki je zahodni svet oplajalo dolga stoletja, ne da tako enostavno vreči stran. Danes zato sociologija govori o kristjanih vere in kristjanih kulture.

Zanimivo pa je to, da se tega besedišča sedaj poslužuje tudi papež Frančišek. Kot bomo videli, očitno ne s posebno naklonjenostjo. V novi knjigi britanskega biografa Austena Ivereigha z naslovom Sanjajmo [Let Us Dream] se papež opredeli do mnogih socialnih vprašanj, med drugim (zopet) tudi do migrantskega, in zatrdi: »Zaradi strahu pred redčenjem ›krščanske‹ kulture zavrniti migranta, ki se bori za svoje življenje, ne glede na njegovo oziroma njeno versko prepričanje, je groteskno napačna predstava tako o krščanstvu kot kulturi«.

Migracije po njegovem »krščanstva ne ogrožajo, razen v mislih tistih, ki imajo korist od tega, da to trdijo«. Hkrati pokritizira »krščansko kulturo«, ki je taka le navidezno: »Podpirati evangeljska prizadevanja in hkrati zavračati tujce v stiski, ne vzeti resno njihove človeškosti in dejstva, da so božji otroci, pomeni spodbujati kulturo, ki je krščanska samo po imenu, vendar izpraznjena vsega, kar je zanjo značilno«.

Nadaljuje pa še bolj ostro in zatrdi: »Fantazija nacionalnega populizma v državah s krščansko večino je njegova  obramba ›krščanske civilizacije‹ pred tistimi, ki se zdijo sovražniki, pa naj bo to islam, Judje, Evropska unija ali OZN«.
Krščanska kultura je torej lahko po papeževo hitro le deklarativno krščanska, precej manj pa dejansko.

Kar se migrantske problematike tiče, je te izjave težko komentirati, ker je preveč nejasnosti: koga papež pravzaprav misli; kdo so zanj migranti, kdo begunci (čeprav je to kje drugje že lepo razložil); manjka poudarek, da se – naj papež priznava ali ne – mnogi ravno zaradi ilegalnih priseljencev in posledic priseljevanja danes (kot kristjani) upravičeno ne počutijo več varnih … Migracije leta 1929, ko so se v Argentino preselili njegovi stari starši, in današnje so različne v samem bistvu. Skratka, jasnost pojmov bi prišla precej prav.

Zato pa je toliko bolj zanimivo, kako papež pojmuje »krščansko kulturo«. V knjigi je dvakrat postavljena v narekovaje in, če prav razumem, kaj želi povedati, je do tega izraza negativno naravnan. Med drugim zatrdi, da so k zgoraj omenjeni »obrambi krščanske civilizacije« nagnjeni predvsem tisti, ki »pogosto niso več religiozni, toda dojemajo (versko) dediščino svojega naroda kot nekakšno identiteto«; njihov strah in izguba identitete pa »sta se povečala premosorazmerno z zmanjšanjem obiska cerkva«.

»Krščanska« kultura, ki služi nekim drugim namenom


Krščanska kultura, je torej lahko po papeževo hitro le deklarativno krščanska, precej manj pa dejansko. To je dobra poanta v tem času, ko se o krščanski kulturi vedno več govori. Kot sem enkrat že poskušal pokazati, se lahko za deklarativnim, navideznim krščanstvom skriva tudi kaj manj krščanskega: morda politični nameni, morda se ga celo »servira občinstvu kot nekakšnega jokerja« proti različnim skupinam. Prav o tem sedaj govori tudi papež.
Debata o tem, kaj je krščanska kultura in kaj ne, bo torej ena od pomembnih prihodnjih debat naše družbe.

Govorjenje o »krščanski kulturi« je potencialni poraz


Govorjenje o krščanski kulturi je očitno tudi premosorazmerno z usihanjem dejanske vere. To ima verjetno v mislih Frančišek, ko zatrdi, da reševanje identitete naroda z deklarativnim krščanstvom narašča, ko se praznijo cerkvene klopi.

Z drugimi besedami, čeprav smo kristjani gotovo veseli, da se nekdo spomni na nas in v imenu krščanstva zagovarja prave vrednote, je to hkrati – paradoksalno – lahko tudi naš poraz in pokazatelj, da bistveno krščansko, to je življenje z Bogom, živ odnos s Kristusom, usiha.

Ne nujno, verjetno pa zgolj »identitetno«, »kulturno« krščanstvo dejansko narašča s praznjenjem cerkvenih klopi. In »kuturno« krščanstvo pač ni naš cilj, še manj ideal. Če smo s tem zadovoljni, smo verjetno bližje krščanstvu po Gianniju Vattimu, kot pa krščanstvu po Kristusu.

Debata o tem, kaj je krščanska kultura in kaj ne, bo torej ena od pomembnih prihodnjih debat naše družbe. Naziv »krščanski« bi si bilo treba zaslužiti, tudi v politiki. Če je je pravi in zaslužen, je to časten naziv, ki pa naj najprej govori o veri, šele po tem o nekakšni kulturni dediščini ali celo politični opciji.

Sicer pa v Sloveniji ni zaznati omembe vrednih »fantazij nacionalnega populizma«, a hkrati tudi ni zaznati dejavnejšega vpliva kristjanov v naši družbi, niti se ne moremo pohvaliti s hudo narodno zavednostjo. Papeževa opozorila glede krščanske kulture nam torej ne veljajo. Ampak to niti ni dobra novica. Slovenci smo poseben primer. Morda bomo kaj zase našli v preostanku nove knjige.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Papež Frančišek prispel v bližino meje s Slovenijo
  • 28. 04. 2024
sveta brata Ciril in Metod
Izginotje dediščine pomeni izbris skupnosti
  • 25. 08. 2024
Zahtevajo spoštovanje človekovih pravic vseh državljanov, ne le zgolj nekaterih
  • 14. 10. 2024