Misijonar Tone Kerin: Če ima nekdo štiri žene, me to ne zanima, pa tudi ljubosumen nisem

Intervju: Tone Kerin, misijonar

Misijonar Tone Kerin se je rodil 1957 v Krškem in postal duhovnik leta 1985. Takoj je kot misijonar odšel na Madagaskar. Tam je najprej deloval med zaporniki na jugu otoka v Fort Dauphinu, potem je bil župnik v kraju Manambondro. Nato se je preselil na misijon Midongy-Atsimo. Poleg oznanjevanja evangelija ter pastoralnega dela je skrbel za izobraževanje in pomagal Malgašem na vseh področjih. Zgradil je 26 cerkva, 30 državnih šol in dve zasebni, ki ju je tudi sam vodil. Zaradi zdravstvenih razlogov od februarja 2023 živi v Sloveniji, v župniji Brusnice.

Kerin, od kod jemljete moč za tako energično, duhovno poglobljeno, a hkrati enostavno in pristno govorico, ki ljudi v hipu osvoji?

Moj navdih je v evangeliju in neomajno zaupam, da me Jezus ne bo pustil samega. Tako skupaj navdahneva ljudi. Hvala Bogu zanje. To nedeljo je bila res polna cerkev, ker smo praznovali zakonske jubileje. Vsakega zakonca in par sem posebej pohvalil in spodbudil, ker jih iskreno občudujem. Na trdnih zakonih slonijo trdne slovenske družine in naša prihodnost. Kot ste videli, pa me obkrožajo predani župnijski sodelavci, kar je blagoslov posebne vrste.

Na trdnih zakonih slonijo trdne slovenske družine in naša prihodnost.

Mimogrede, sedaj je izbruhnila romska problematika. Zakaj se po vašem mnenju to dogaja, končno imate z obrobnimi skupinami tudi v misijonih veliko izkušenj.

Vsega, kar se godi, ne morem razumeti, ker sem bil desetletja odsoten. Spomnim se Romov v svoji mladosti, ki so bili tudi spoštljivi in so se na svoj način trudili prispevati k skupnosti. Zgrešena vladna politika pa jih je »kvarila« v smislu, da trud ni potreben, saj jim je bilo vse prineseno na krožniku. Ni se bilo treba boriti za boljše življenje in to je ljudi spremenilo na slabše. Komaj verjetno, kako je vlada to dopuščala. Očitno ni imela stika z realnostjo, ljudi in županov, ki so jih opozarjali, pa niso jemali resno. Tako je Romom zavladala neke vrste mafija, ki pa ne bi bila tako uspešna, če ne bi imela povezav tudi v institucijah, ki bi morale vzdrževati red. Tisto, kar je osnova in je tudi krščansko – enaka pravila morajo veljati za vse. Samo to je recept za ureditev razmer.

Osemintrideset let ste delovali v zakotjih Madagaskarja, od koder ste odšli zaradi bolezni. Kaj najbolj pogrešate zdaj, ko ste tukaj?

Ko staro drevo presadiš v drugo zemljo, se posuši. Mlado drevo se lahko presaja, staro pa ne. Na Madagaskarju sem živel in delal 39 let in zdi se mi, kot da bi mi Bog podaril teh 39 let življenja. Nemogoče je zapustiti tisto prijaznost ljudi, mehkobo, voljo do življenja, pa tisto spreobračanje in srečanja z ljudmi, srečanje z novo kulturo. To te tako prevzame, kot če bi malo travice pokadil (smeh). Madagaskar in Afrika vedno ostaneta v tebi kot najlepši del tvojega življenja.

To pravite kljub temu, da hrana ni ravno za pohvaliti, bivanjske in higienske razmere so slabe, klima v deževni dobi pa je obupna …

Ni važno samo to, da imaš dobro hrano. Bolj pomembno je, da je srce umirjeno tam, kjer živiš. Da si se popolnoma našel s tistimi ljudmi. Jedli smo vse, kar je bilo, itak pa tam jemo v glavnem riž. V Sloveniji sem se moral najprej navaditi na posteljo, saj smo 35 let tam vsi spali na zemlji, ko smo hodili okrog. Z bolhami, stenicami, ušmi, vsega je bilo. Kljub vsemu so bili to najlepši večeri, ko sem se predal madagaskarskemu ljudstvu, ko smo se pogovarjali in si izmenjevali mnenja. To pogrešam bolj kot dobro pečenko v Sloveniji.

Pred leti ste nas vodili po otoku, posneli smo dve krasni oddaji za Televizijo Slovenija. Od kod motiv, da postanete misijonar?

Pred več kot 50 leti, ko ni bilo še nič krščanstva, smo tam začeli delati Slovenci. Naši slovenski fantje, ki so bili že tam misijonarji (Janez Puhan, Janko Slabe, Rado Sušnik, Peter Opeka), so prišli na dopust, ko sem bil četrti letnik v bogoslovju, in nam rekli: Fantje, pridite nam pomagat. Takrat je bilo duhovnikov še dovolj, da so se iz farovža v farovž gledali. To je potem zame postal izziv. Imel sem rad Boga, bil sem nor na Boga in ljudi in sem še zdaj. To je bil izziv, da grem oznanjat evangelij tja, kjer ga še ne poznajo, v drugo kulturo. Slovenci smo v teh 55 letih naredili toliko, da si sploh ne morete predstavljati. Dali smo svojo dušo, ampak ne z žalostjo, temveč z veseljem in upanjem. Ljudje so to čutili.

Kako se je začelo? Najprej ste šli na tečaj malgaščine, potem pa ste pristali v zaporu, vendar ne kot zapornik.

Najprej smo imeli sedem mesecev tečaj malgaškega jezika, kjer smo se naučili le nekih osnov. Potem sem bil postavljen za odgovornega duhovnika v zaporu, kjer je bilo štiristo zapornikov, in za tuberkulozne bolnike. Ko sem prišel v zapor, pa sem doživel življenjski šok. V glavi sem imel vedno prepričanje, da je Bog čudovit in dober. V zaporu pa so bili ljudje, ki so umirali od lakote, ne da bi bili sploh česa krivi. Ko sem maševal pred njimi na tisti majavi mizi, mi je eden, ki je bil z mano, povedal, da sta dva med mašo umrla. To me je prizadelo in takrat sem vse popokal in šel; iz Boga se ne bomo delali norca. Ne morem maševati ljudem, ki umirajo od lakote. In so rekli: Nič hudega, saj je bil zapornik. Zakaj pa je bil zapornik? Zato, ker je ukradel dve kuri, ker je bil lačen, saj staršev ni imel in je živel na cesti.

Takrat sem rekel: Glej, Gospod Bog, jaz te imam rad, ampak te prosim, da mi to pojasniš. To je bila preizkušnja moje vere, za katero sem mislil, da je trdna, a sploh ni bila.

V bogoslovju smo molili, ampak ne toliko, da bi se zmatrali (smeh). Ko pa ti moliš iz lastne potrebe in stiske, ker ne veš, na koga bi se obrnil … Tri mesece in pol sem molil v tisti kapeli, kjer je bil preprost križ pa petrolejska lučka. Rekel sem: Gospod, če mi ne boš razložil ali pa vsaj dal slutiti, bom vse skupaj pustil in se bom oženil. Po tem času, ob pol enajstih zvečer, pa se je vame naselil tak mir, da sem vstal, šel spat in od tistega dne do danes se nikdar več nisem spraševal, ali je trpljenje osmišljeno ali ne. Začutil sem, da mi je Kristus rekel: To je pot, po kateri boš ti hodil, to je pot, ki sem vam jo pokazal, in če hočeš zaslužiti odrešenje, moraš to uresničiti. To sem sprejel in se odločil, da bom šel in delal vse življenje za dobrobit ljudi in za oznanjevanje evangelija.

Tri mesece in pol sem molil v tisti kapeli, kjer je bil preprost križ pa petrolejska lučka. Rekel sem: Gospod, če mi ne boš razložil ali pa vsaj dal slutiti, bom vse skupaj pustil in se bom oženil.

Ne bova šla v podrobnosti, ampak takrat ste se sprli z upravo in poskrbeli za hrano teh ljudi ter kuhali pri nekih nunah, da so ti ljudje sploh preživeli. Potem ste postali župnik. Pogosto se očita, da ljudem vsiljujete krščanstvo – kako pravzaprav poteka pokristjanjevanje, ki ima pri nekaterih slabšalni prizvok?

Ti svojega verskega prepričanja ne moreš nobenemu vsiliti. Ko sem šel na faro, je bil moj prvi korak, da moram te ljudi spoznati. Vsak dan je bilo v mojem farovžu polno ljudi, ampak jaz takrat malgaščine še nisem dobro znal. Oni so se režali, jaz sem se potil, ker nisem vedel, kaj govorijo. Po tihem sem si mislil, da bom že odgovoril nazaj, ko bo prišel čas (smeh). Kmalu sem opazil, da so bili malce prestrašeni, negotovi, ko so prišli v mojo pisarno. Zato sem se odločil, da bom jaz njih obiskal v njihovi pisarni – to pa je bilo riževo polje. Smejali so se in govorili, kaj mi je padlo na glavo. Vendar smo se v letu in pol pogani, protestanti in katoličani, skratka cela vas, tako navezali, da sploh nismo mogli živeti drug brez drugega. Moj cilj je bil spoznati njihov način mišljenja, gledanja na stvari, tudi na vero, da dobimo najprej skupni jezik. Potem smo delali vse kot nori. V tisti fari sem za državo prenovil čez 16 šol, saj je bilo vse porušeno. Za misijonarja pa je tudi zelo pomembno, da se nauči njihovega jezika. Slovenci na tem področju blestimo, poleg tega nimamo tega kolonialnega kompleksa večvrednosti, saj smo majhna država.

Za misijonarja je zelo pomembno, da se nauči njihovega jezika. Slovenci na tem področju blestimo, poleg tega nimamo tega kolonialnega kompleksa večvrednosti, saj smo majhna država.

V neki oddaji ste izjavili, da ste krstili človeka, ki ima štiri žene. Je sprejemanje ljudi v občestvo na misijonu drugačno kot pri nas?

Rad bi pri ljudeh vzbudil prepričanje, da je vera osvobajanje. Če ima nekdo tri ali štiri ženske, me to ne zanima, pa tudi ljubosumen nisem (smeh). Tam je tako, da če imaš dovolj premoženja (krav, koz, zemlje), si lahko privoščiš tudi več žena. Ta mož je bil izredno dober za vso skupnost, kot nekakšen vrač je bil, torej je imel tudi velik vpliv na vse ostale. Ko sem prišel v tisto vas, me je nagovoril, češ, kako to, da sem vedno tako poln energije in dobre volje, in takrat sem mu začel pripovedovati o Jezusu.

Nikomur nismo vsiljevali vere, smo pa tako živeli svoje krščanstvo, da so se ljudje nalezli tega veselja in odprtosti za življenje. Na podeželju je vedno zgrajeno vse v strahu pred vrači, čarovniki, duhovi. Potem pa mi rečemo: Jezus je prišel, bodite svobodni, Jezus vam bo odpustil grehe, Bog je večna ljubezen, življenje je preveč lepo, da bi ga zapravljali za stiske in omejitve. To jim je pa všeč, začutili so, da jim pomaga živeti. Ko sem začel, je bilo tam 30 katoličanov, ko sem šel pred 14 leti domov, je bilo tam 8.000 kristjanov. Obiskovali smo jih na domu, saj se ti ljudje drugače ne počutijo, da imajo toliko veljave. V svojem domu pa so oni gospodarji in z obiskom jim daš nekakšno spoštovanje in potrditev. Tam smo se lahko pogovarjali o veri in jo oznanjali.

Ko sem začel, je bilo tam 30 katoličanov, ko sem šel pred 14 leti domov, je bilo tam 8.000 kristjanov.

Zgradili ste 28 cerkva in 30 šol. Ugotovili ste, da je največja revščina neizobraženost in ne primanjkljaj materialnih dobrin.

Ja. Kraji, kjer živijo, so na koncu sveta in na desno (smeh). V teh vaseh nihče ne zna brati in pisati, kar je v današnjem svetu grozno. Ko sem prišel tja, da bi oznanjal evangelij, in to opazil, sem si rekel, da tukaj najprej potrebujejo šolo. V Sloveniji smo zbrali denar in naredili smo dve šoli za skupno 800 otrok. Eno izmed teh šol je prišla pogledat tudi tamkajšnja ministrica za šolstvo in izjavila, da je to ena izmed najlepših šol na jugu Madagaskarja, ker je bilo vse tako lepo urejeno. Za državo sem skupno naredil več kot 60 šol, saj država zaradi slabih cestnih povezav ni gradila svojih, posledično pa tudi ni pošiljala učiteljev. Potem ko smo šole zgradili, pa smo dobili tudi učitelje. Kmalu jih je bilo premalo, tako da sem zbral približno 20 mladih, ki so končali maturo, in jih poslal v mesto za študij učiteljev. Pri tem smo jim plačali vse: obleko, šolnino, nastanitev … Po treh letih, ko so zaključili fakulteto, pa so se vrnili in postali naši učitelji in so do danes še vsi tam.

So bili ti darovi zbrani v Sloveniji?

Ja, in to še vedno poteka. Vsak lahko plačuje šolnino otroku z Madagaskarja za 50 evrov na leto. To vključuje šolske potrebščine, šolnino in vse drugo, kar je potrebno, da se otrok lahko šola. Duhovniki smo tam na vseh področjih prinašali napredek, še najbolj na verskem področju. To je bila osnova za vse ostalo, saj smo tja prinesli vrednote, kot so poštenost, zvestoba itd., saj tega namreč prej tam ni bilo. Druga stvar pa je bila razvoj kmetijstva, saj so prej pridelovali le riž. Posadil sem zelje in korenje ter jih naučil pripravljati ju tako, kot je to počela moja mama, in glejte, zdaj vsi to pridelujejo. Poskusil sem celo posaditi šmarnico, da bi imeli cviček, in je obrodila (smeh). Tretja stvar je bila pa medicina. Zdravil ni bilo, najhuje pa je bilo, ko so umirale mlade mamice. Tam namreč rodijo prvega otroka že pri šestnajstih ali sedemnajstih letih. Zgodilo se je, da katera ni mogla roditi. Večkrat so me prosili, da bi peljal v bolnišnico, saj sem bil v celi občini, v kateri je živelo 90.000 ljudi, edini, ki sem imel avto.

Dotakniva se še malgaške tradicije. Njihov odnos do prednikov je svojstven, častijo jih skoraj po božje. Zakaj so volovski rogovi na ogromnih zidanih grobnicah njihovih pokojnih?

Vedeti moramo, da obstaja 18 plemen. Eno od plemen je Atandžuj (Antadroy), pri njih je smrt sveta stvar. Ko nekdo umre, z njim bedijo dve, tri noči, zakoljejo nekaj volov, ki so hrana navzočim, potem pa mrliča posušijo ter ga položijo v drevo in ga tam hranijo, dokler ne zgradijo cele grobnice. Ko ga končno položijo v grobnico, je praznik in vsi jedo goveje meso. Malgaši si na tak način pravzaprav škodijo, ker nimajo denarja za zdravila, imajo pa po 200, 300 glav živine. Nekoč sem predlagal, da bi mož, ki mu je zbolela žena, prodal enega vola, da bi lahko zdravili ženo, pa je zavrnil. Žena je potem umrla, zaklali pa smo 40 glav govedi. Na Madagaskarju je umrli človek izrednega pomena, vreden je več, kot je bil prej živ. Takrat se mora zbrati vse sorodstvo, pridejo tudi tisti s severa Madagaskarja. Umrli s tem, ko vstopi v svet mrtvih, postane napol božanstvo, in če se kaj zgodi v skupnosti, je treba vedno prositi prednike za blagoslov. Vsako pleme ima svojo navado. Slovenci smo recimo delovali pri plemenu Antišaki (Antesaka), to je precej divji narod, saj so po naravi vojščaki. Tudi zdaj, ko so kristjani že 20 let, gredo še vedno prednikom darovat vola in kuro, če se na primer rodi otrok, ki je bolj slaboten.

Kako se ta kult prednikov spaja s krščanstvom? Se to izločuje ali se kooptira?

Za nas, katoličane, se to kar lepo spaja, saj imamo svetnike, ki se jim priporočamo. Ampak veste, oni so kristjani šele 20 let, v tem času je nemogoče ljudstvo tako notranje spremeniti, mi jih pa pri tem ne pritiskamo, saj je to njihova identiteta. Spoznati morajo, da je krščanstvo ljubezen ter da jim pomaga, da živijo. Njihova obstoječa struktura jih pa prisili in jim vliva strah, če se ne ravnajo po njej. Pri krščanstvu pa ni nobenega strahu, je samo svoboda, ki jo lahko uživaš.

Dotakniva se še enega malgaškega fenomena – volov. Tam so kot nekakšna valuta, nadomestek denarja.

Tam so na nek način sveta stvar. Če ima neki kmet 700 ali 500 glav ter živi v hudi revščini in mu predlagaš, da proda vse in dobro zaživi, bo rekel ne. Vol nadomešča vse. Po izročilu je Bog dal vola za nadomestilo vsem dogodkom. Če je nekdo na primer uspešno doštudiral, zakoljejo vola, da se zahvalijo prednikom. V nasprotnem primeru ne bo nikoli dobil službe in bo nesrečen. Tudi za vsako otvoritev na novo postavljene cerkve smo morali zaklati vola, s krvjo katerega smo namazali zidove. To je čisto starozavezno.

Omenili ste čarovnike. Zdi se, da imajo zelo močan vpliv na skupnost.

Res je, na podeželju imajo zelo močan vpliv. Tam imajo na primer navado obrezovati fantke pri starosti od šestega do desetega leta, in preden ga bodo obrezali, se vedno posvetujejo s čarovnikom, kateri dan bi bil najbolj primeren. Nič ni narobe, če imajo še vedno tak vpliv, saj gre krščanstvo počasi naprej.

V prispodobi je oče vseh vas misijonarjev na Madagaskarju Peter Opeka, ki predstavlja velik zgled. Kaj on pomeni za Madagaskar in za Slovenijo?

On je zelo karizmatična oseba, poln je dobrote. Besede vedno udejanja in zame je svetniški človek. Malgaško ljudstvo ga je zahtevalo celo za predsednika, saj jim je povrnil dostojanstvo, na tisoče ljudi je rešil revščine, jih izobrazil. Vedeti morate, da je 40.000 ljudi, ki jih vodi, z roba družbe in so – grdo povedano – barabe. To so pokvarjeni ljudje z dna družbe, kjer mrgoli kriminala, in taki ljudje so potem Petra poslušali in sprejeli njegov način življenja. To ni kar tako.

Misijonarji ste ljudje posebne vrste, »gavnerji« (smeh), da lahko preživite. Tam so pa tudi sestre, ki pomagajo v bolnišnicah in šolah. Kaj bi rekli o naših redovnicah, ki delujejo na Madagaskarju?

Bom ponižno tiho. To so žive svetnice. Bil sem navzoč, kako je pristopila h gobavcu s tako ponižnostjo in ga umivala, brez rokavic seveda, ko sem jaz zaprtih ust stal zraven. In ko je to opravila, je šla direktno k Najsvetejšemu molit, od koder je črpala moč, saj je garala do desetih ali enajstih zvečer. To so ljudje, ki rešujejo človeštvo. Pri nas poslušam te 'humanitarce', nikoli pa jih nisem videl iti na konec sveta dejansko pomagat ljudem v stiski. To delajo naše slovenske usmiljenke in misijonarji. Naše sestre bi tako kot Peter Opeka morale prejeti Nobelovo nagrado, saj so pozabile svoje življenje in ga posvetile drugim.

Naše sestre bi tako kot Peter Opeka morale prejeti Nobelovo nagrado, saj so pozabile svoje življenje in ga posvetile drugim.

Zaradi bolezni ste morali pred tremi leti zapustiti Madagaskar in zdaj delujete v župniji Brusnice. Kakšne so razlike? Slišim, da se je ta vaš neposredni pristop z Madagaskarja obrestoval, saj se je obisk pri mašah močno povečal.

Ko grem zvečer ven, ne srečam nikogar, na Madagaskarju je bilo vse bolj živahno, vedno se je trlo ljudi. To pogrešam. Pri maši tudi večkrat povem mladim fantom, da je pri mladih letih čas, da razmišljajo, kje bodo našli punce, jih poročili in začeli z otroki. To Slovenci potrebujemo. Glede neposrednosti pa morajo ljudje pri nas duhovnikih videti, da smo goreči, strastni ljudje in da znamo uživati v življenju, ki nam je dano. Mene Bog nikoli ni omejeval v življenju. Za oznanjevanje evangelija pa je nujna tudi dobra komunikacija, večkrat mlade nagovorim kar na cesti, češ, zakaj ne prideš nič v cerkev, in ker nima pametnega razloga, potem reče, no, bom pa prišel. Problem je danes le to, da ni nikogar na cesti, razen psov, mačk in mene (smeh).

Ko grem zvečer ven, ne srečam nikogar, na Madagaskarju je bilo vse bolj živahno, vedno se je trlo ljudi. To pogrešam.

Kaj je spremenilo dušo slovenskega, pa tudi evropskega naroda?

Samozadostnost, gospod Jože. Vsega imamo preveč, jaz tam dol nisem imel niti za cigarete. Ko ti je vse dano, duhovno zaspiš in se naveličaš vsega. Nekdo je rekel, da v Sloveniji mladi fantje umirajo pri 25 letih, pokopavajo jih pa pri osemdesetih. Ko mladi ljudje nehajo sanjati in izgubijo energijo do življenja, so mrtvi, tega pa na Madagaskarju ni.

Kljub preizkušnji težke bolezni ostajate tako optimistični. Kako se soočate s tem?

Glejte, rekel sem: Veš kaj, Jezus, ti mene lahko zafrkavaš, a ne bom odšel od tebe stran. Tukaj imamo super zdravnike. Zdaj sicer moj rak miruje, pa se jaz gibam, ko bo pa on začel gibati, bom pa jaz miroval (smeh). Življenje gre naprej in lepo je, vsako minuto bi rad izkoristil, da začutim dih življenja. Ne smemo se pritoževati nad življenjem. Jaz bi šel še kar nazaj na Madagaskar (smeh).

Imate željo, da bi se vrnili?

Ta želja nikoli ne bo ugasnila. Bojim se, da bo zažarela in bom kar šel (smeh). Če bom pa umrl tam, pa tudi v redu, saj te obvestijo (smeh).

Še nekaj bi dodal. Ko se dve duši srečata in začutita, da je prostor za oba, takrat sta že v raju. Jezus je rekel, da se raj začne na Zemlji. V Sloveniji je to bolj težko, ker nikogar ne srečaš na ulici. Na Madagaskarju je to drugače, se pravi, da smo tam več časa v raju. Če imaš rad Boga in ljudi, je svet čudovit, hvala vam.

Ko ti je vse dano, duhovno zaspiš in se naveličaš vsega. Ko mladi ljudje nehajo sanjati in izgubijo energijo do življenja, so mrtvi, tega pa na Madagaskarju ni.

(D225: 34-38)