[Video] Janez Krmelj: Brez svoje domovine na Madagaskarju ne bi uspel narediti ničesar (Vroča tema, 8. 3. 2026)

Janez Krmelj ni zgolj slovenski obraz misijona na Madagaskarju, temveč sinonim za neumorno delo, ki povezuje duhovno poklicanost s praktičnim reševanjem številnih človeških stisk. Njegova pot je zgodba o pogumu, ki se je kalil v težkih preizkušnjah, in o ljubezni do bližnjega, ki ne pozna meja. Na Madagaskarju je v misijonu že spoštljivih 35 let.

Od poniževanja in pranja možganov v Jugoslovanski narodni vojski (JNA) do misije na otoku  

Pot Janeza Krmelja v misijone se ni začela s popotniško radovednostjo, temveč z globoko notranjo preizkušnjo.

Želja po pomoči ljudem v razvoju je v njem tlela že od otroštva ob prebiranju misijonskih revij, dokončno pa se je izbrusila v najbolj neizprosnih razmerah, med služenjem vojaškega roka v Trebinju, v Bosni in Hercegovini (danes upravno spada v entiteto Republiko Srbsko). Tam se je Janez Krmelj soočil s surovostjo takratnega komunističnega in vojaškega (JNA) režima. Ko so mu v vojaško kasarno poslali verski časnik, se je začelo sistematično zasmehovanje njegove krščanske vere in poskusi »pranja možganov«.

V zahvalo, ker je preživel obup in ponižanje, se je odločil, da bo  življenje posvetil Bogu in delal dobro tam, kjer je stiska največja. Tako je leta 1988 prvič stopil na rdečo malgaško zemljo, kjer ga je s toplim objemom sprejel legendarni slovenski misijonar Pedro Opeka. Takrat je bilo na otoku še 22 slovenskih misijonarjev, danes pa se njihovo število po vsem svetu giblje med 40 in 50.

Njegov iskren pogled in notranja toplina sta nam skozi njegovo pripovedovanje odpirala neverjetne zgodbe o ljudeh, ki bijejo bitko preživetja.

»Domovina« – beseda, ki jo Krmelj piše z veliko začetnico

Janez Krmelj pravi, da besedo »Domovina« vedno piše z veliko začetnico. Čeprav je Madagaskar njegov drugi dom, poudarja, da brez neusahljive dobrote Slovencev njegovi čudeži na rdeči zemlji ne bi bili mogoči. V svetu, kjer uspeh merimo s hitrostjo in dobičkom, obstajajo ljudje, ki čas merijo z nasmehi otrok in prehojenimi kilometri po razmočenem blatu.

Janez Krmelj ni le misijonar, duhovnik in veterinarski tehnik; je graditelj upanja na Madagaskarju, kjer je revščina vsakdanja gostja, ceste pa pogosto ne vodijo nikamor. Je velik domoljub. Po več kot 35 letih delovanja na tem oddaljenem otoku 'domovina', s čimer misli na Slovenijo, še vedno piše z veliko začetnico, medtem ko je Madagaskar postal njegov resnični drugi dom.

Zdravstvena oskrba za ceno dveh kokošjih jajc

Eno najbolj pretresljivih spoznanj Krmeljevega dela je vrednost osnovnih storitev. V okviru humanitarne skupnosti Akamasoa (kar pomeni »dobri prijatelji«) poskušajo domačinom zagotoviti dostojno zdravstvo in šolstvo. »Prispevek za zdravila za otroka je pri nas vreden dve kokošji jajci. To je merilo, ki ga skoraj vsakdo zmore, hkrati pa je vzgojno, da ljudje začutijo lastno odgovornost za zdravje,« pojasnjuje Krmelj.

Za odraslega bolnika cena naraste na tri jajca, kar pokrije celotno oskrbo, dokler oseba ne ozdravi. V deželi, kjer je malarija najhujši morilec, in kjer država pogosto ne doseže oddaljenih vasi, so takšni misijonski centri edino upanje.

Skrb za 19 cerkva in boj proti korupciji

Krmeljev vsakdan je skoraj vedno logistični podvig. Kot duhovnik skrbi za neverjetnih 19 cerkva, ki so razpršene na območju, dolgem od 30 do 70 kilometrov. Ker pa so ceste večinoma neprevozni kolovozi, ki jih monsuni z dežjem spremenijo v blatne pasti, so misijonarji pogosto odrezani od sveta. 

V takšnih razmerah tudi jedilna sol postane valuta za golo preživetje. Krmelj opisuje, kako pomaga mladim materam v stiski: »Financiramo jim nakup vreče soli. Dekle to sol nato prodaja domačinom, tako zasluži za naslednjo vrečo in se lahko počasi osamosvaja.« S tem preprečujejo, da bi revščina uničila prihodnost mladih žensk, ki se po porodu pogosto vrnejo v šolske klopi, medtem ko za otroke skrbijo babice, če je to le mogoče.

Slovenski biki in semena na malgaških tleh

Janez Krmelj s seboj na Madagaskar ne prinaša samo duhovne tolažbe, temveč tudi praktično znanje veterinarskega tehnika.

Njegovi poskusi posodobitve kmetijstva so skorajda filmski. Iz Slovenije je prinesel bikovo seme za umetno osemenjevanje krav, da bi posledično lokalno govedo križali z močnejšimi evropskimi pasmami. Čeprav so se soočali s težavami, ker lokalne krave niso najbolje prenesle velikosti bika. In ker krave niso imele grbe, pri domačinih niso uživale spoštovanja, vezanega na tradicijo.

Zato pa uspeh žanje s slovenskimi semeni zelenjave, paradižnika, solate, paprike in korenja. Poleg poljedelstva se misijon zdaj usmerja še v čebelarstvo. Čeprav so jim v preteklosti vešče uničile čebelnjake, Krmelj zdaj načrtuje oživitev naše čebelarske tradicije, saj med na Madagaskarju ne pomeni le hrane, temveč ključno krepčilo pri zdravljenju izčrpanosti po preboleli malariji.

Prihodnost: dostava z droni in slovenski zdravniki

Misijon je postal stičišče mednarodnega sodelovanja. Na Madagaskar redno prihajajo slovenski bodoči zdravniki in zobozdravniki, ki pomagajo domačinom, katerim zobje razpadajo zaradi prevelike porabe sladkornega trsa in pomanjkanja higiene. Njegov misijon namreč redno gosti bodoče zdravnike in zobozdravnike.

Zadnje čase tudi sodobna tehnologija lepo prodira v malgaško džunglo. V sodelovanju z Unescom in slovenskimi strokovnjaki so domačine učili pilotirati drone slovenske izdelave, ki služijo za dostavo nujnih zdravil in materialov na območja, ki jih cikloni popolnoma odrežejo od civilizacije.

Domovina omogoča čudeže na Madagaskarju

Kljub temu, da Janez Krmelj na Madagaskarju gradi šole, bolnišnice in več kot 3.000 hiš, ostaja skromen. Poudarja, da brez slovenske dobrote ne bi mogel storiti ničesar. »Vsa sredstva, ki mi omogočajo delo, so iz domovine,« zaključi z očmi, polnimi hvaležnosti do številnih dobrotnikov.

Ko boste naslednjič v rokah držali jajce ali ščepec soli, se spomnite, da nekje na drugem koncu sveta prav to pomeni razliko med boleznijo in zdravjem, med obupom in upanjem.