Opletanje s krščanstvom, rožnim vencem in Biblijo

Viktor Orban v Cerkvi (Vir: Facebook profil Viktorja Orbana)
POSLUŠAJ ČLANEK
Pred dnevi je javnost razburkal govor madžarskega premierja Viktorja Orbána ob otvoritvi spomenika »narodne povezanosti« v Budimpešti. Eden bolj citiranih delov nagovora je bil tale: »Zahodna Evropa se je odrekla … duhovnim globinam življenja, odrekla se je veselju nad zakonsko zvezo in potomstvom, odrekla se je tudi duhovni moči narodne kulture. Z drugimi besedami, odrekla se je krščanski Evropi. Namesto vsega tega eksperimentira … z mavričnim preoblikovanjem družin, migracijami in s poskusi odprtih družb.«

Družina, narod, vera. Osebno se mi ti cilji za prihodnost zdijo povsem ustrezno postavljeni. Edina stvar, ki me pri izjemni Orbánovi retoriki zmoti, pa je opletanje s krščanstvom. Postavlja se mi namreč vprašanje, koliko so koristne nekritične izjave, ki krščanstvo vzamejo za nekakšnega talca proti »grdi zahodni Evropi«.

Krščanstvo je izrazito neenotno


Že samo dejstvo, da je madžarski premier (za razliko od svoje družine) daklarirani član Reformirane kalvinistične madžarske Cerkve, nekaj pove. Prav razne krščanske denominacije se od katoliške Cerkve in predvsem med seboj izrazito razlikujejo v pogledih na družino, narod in po definiciji na vero samo. Nemogoče bi bilo najti skupno stališče, ki bi se mu lahko reklo »krščansko«. To ne obstaja, zato površno opletanje z nekakšnim generičnim krščanstvom izpade retorično in predvsem nerealno.

Krščanstvo, ki ostane del kulture, je mrtvo ali vsaj popolnoma pasivno


Sklicevanje na »krščansko Evropo« ne more ostati pri lepih besedah, ampak ima smisel samo ob živem krščanskem udejstvovanju v življenju vsakega evropskega naroda.

Drug pomemben razmislek je namenjen kristjanom direktno: mar sklicevanje na krščanske korenine Evrope zadošča? Že sama slika, ki se poslušalcu ob tem podzavestno izriše, namiguje, da je krščanstvo sicer nekaj pomembnega, a vendar zakopanega v zgodovino. Krščanstvo so namreč korenine (in ne drevo!). Sklicevanje na »krščansko Evropo« ne more ostati pri lepih besedah, ampak ima (bi imelo?) smisel samo ob živem krščanskem udejstvovanju v življenju vsakega evropskega naroda. Brez živih in dejavnih kristjanov je »krščanska Evropa« le retorična figura in oznaka za nek pasivni, sklerotični del evropske kulture.

Krščanstvo, talec vsegliharstva


Ko nekdo poslušalce nagovarja proti modernim družbenim trendom, kot so – citiram – mavrična preoblikovanja družin, migracije in odprte družbe, pravzaprav ni čisto nič povedal. To vsakdo razume po svoje. Samo primer: glede mavričnih preoblikovanj družin je paleta zelo široka, vse od priznavanja istospolnih zvez, preko porok in posvojitev do pomoči z umetno oploditvijo. Vse to in še mnogo več se da razumeti pod eno in isto frazo, in ne obstaja nikakršno »krščansko stališče« glede teh pojavov. Krščanstvo je v tem oziru, roko na srce (vključno s skupnostjo katoliške Cerkve), prej počelo razdora kakor edinosti.

Vsegliharstvo pa seveda daje enim občutek zmagoslavja, drugim pa občutek zatiranosti, in temu ustrezajo tudi komentarji na Twitterju. Krščanstvo, uporabljeno v takem kontekstu, služi kot brzostrelka proti mavričnim družinam, migracijam in odprtim družbam. Na teh treh področjih so razmere v (zahodni) Evropi zelo različne, prav tako so različne zahteve in mnenja državljanov. Vsegliharstvo v imenu krščanstva je morda retorično uspešno, a realno zgrešeno.

Krščanstvo postane joker proti »napredni kulturi«


Družina, narod, vera. Viktor Orbán je s temi poudarki odlično povzel s krščanstvom prepojeno evropsko dediščino. Drži tudi, da se je zahodna Evropa temu vsaj delno odrekla. Zato lahko prvemu delu citata samo zaploskam.

Ne strinjam pa se z drugim delom, v katerem krščanstvo nekritično in podtalno servira občinstvu kot nekakšnega jokerja proti »mavričnim družinam, migracijam in open societies«. Ta drugi del diši po uporabi krščanstva v zelo ozke politične namene. Le-teh ne bom presojal, je pa za krščanstvo skrajno škodljivo, če ljudska zavest to dvoje nekritično poistoveti.

Ni dobro – ne za Evropo, še manj pa za krščanstvo – da se s slednjim nekritično udriha naokrog. Opletanje s krščanstvom, mahanje z rožnimi venci in poziranje z Biblijo povedo več o govorniku kot o krščanstvu, slednjemu pa predvsem škodi in ga na dolgi rok onemogoča, ker ga stiska v prisilni jopič nekih povsem drugačnih (političnih) namenov. S tem ga seveda predvsem žalostno diskvalificira pri ogromnem številu državljank in državljanov.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30