Stanislav Turudija: branilec slovenske zemlje

Danes mineva že več kot stoletje od tragičnih dogodkov na Soči, kjer se je branila slovenska zemlja. Stanislav Turudija (1870–1937) in njegova dejanja počasi tonejo v pozabo, a prav on je bil tisti vojak, ki je še kako zaslužen, da smo se ohranili kot narod.

Leta 1915 je med Italijo in Avstro-Ogrsko izbruhnila vojna. Italijani so si obetali hiter uspeh. Nasprotnikova vojska je krvavela na balkanskem in ruskem bojišču; vse skupaj naj bi bilo videti kot malo težji sprehod do Dunaja.

Soško bojišče

Realnost ne bi mogla biti bolj drugačna. Državi sta se zapletli v triletno vojno izčrpavanja ob strahovitih žrtvah na obeh straneh. Težišče vojne je bilo na soškem bojišču, kjer se je odpirala možnost preboja preko Vipavske doline do Postojne proti Ljubljanski kotlini.

Za Italijane so se težave začele že na samem začetku. Gorica zapira prehod na Vipavsko in tako je bilo to obmejno mesto treba čim prej osvojiti. Ključ do mesta leži na bližnjem 609 metrov visokem vrhu Sabotin. Z njega se vidi mesto kot na dlani in preboj mimo njega je nemogoč.

Sledili sta dve leti silovitih bitk za mesto. Pri njegovi obrambi se je še posebej izkazal Srb Stanislav Turudija, rojen v Bosni leta 1870, ki je življenje posvetil vojaški karieri. Vojno šolo je končal v Trstu in od leta 1891 do prve svetovne vojne iz podporočnika napredoval v stotnika.

V sestavi 13. gorske brigade je sodeloval pri napadu na Srbijo, a poskus se je za avstrijsko vojsko z bitkama na Ceru in Kolubari končal klavrno.

Premestili so ga na soško bojišče, kjer je bil tedaj že major poveljnik avstrijske obrambe. Pod njegovim poveljstvom so bile slovenske, dalmatinske in bosanske čete, ki so zagrizeno branile domovino, saj je bilo vsem jasno, kaj nas čaka, če zmaga Italija.

Na soškem bojišču je bil Turudija poveljnik avstrijske obrambe. Pod njegovim poveljstvom so bile slovenske, dalmatinske in bosanske čete, ki so zagrizeno branile domovino, saj je bilo vsem jasno, kaj nas čaka, če zmaga Italija.

Padec sabotina

V orjaških valovih, podprtih z neskončnimi topovskimi obstreljevanji, je italijanska vojska leto dni poskušala osvojiti Sabotin. Gora je bila spremenjena v kamnito puščavo in prevrtana z neštetimi kavernami. Maloštevilnim branilcem pod vodstvom Turudije je uspelo odbiti vse napade. Vse do usodne šeste soške bitke avgusta 1916. Avstro-ogrsko poveljstvo je del sil na Sabotinu preusmerilo v Dolomite, del pa na vzhodno fronto in Posočje pustilo nevarno oslabljeno.

Turudija, ki si je v letu vojne pridobil legendarni sloves, gore ni mogel več braniti. 9. avgusta je Sabotin padel in fronta se je prestavila na drugo stran Soče, na bližnji Škabrijel.

Turudiji in njegovim možem ni ostalo nič drugega kot predaja. Konec vojne, ki je prinesel tudi konec tisočletne države, je podpolkovnik doživel v ujetniških taboriščih. Turudija je najprej živel v Ljubljani, nato pa se je preselil v Kragujevac. Tam se je zaposlil v tovarni orožja, v kateri je delal do upokojitve. Umrl je leta 1937.

Danes od tragičnih dogodkov ob Soči, kjer se je branila slovenska zemlja, mineva že več kot stoletje. Stanislav Turudija in njegova dejanja počasi tonejo v pozabo, a prav on je bil tisti vojak, ki je še kako zaslužen, da smo se kot narod ohranili.

(D196: 55)