Spomini Vinka Udovča, enega redkih preživelih domobrancev (6. del): Spopad pri Borovljah za zavarovanje življenj umikajočih se beguncev

Vinko Udovč natančno opisuje spopad s partizani na širšem območju Borovelj, do mostu na reki Dravi, ki so ga morali domobranci osvoboditi in zaščititi, da se je lahko velika množica beguncev umaknila preko mostu na varno. 

Prvi vod 48. čete je krenil svoji nalogi naproti /tj. odstranitvi partizanske blokade pri Borovljah/. To je bil zametek »velikega finala na Koroškem«, kot je to poimenoval Franci Strle. Vodnik in desetarji so bili do potankosti seznanjeni, kako izvesti nalogo. Začela naj bi se okrog 15. ure in 30 minut. Medtem ko bo Žužkov vod opravil svoje, bo poveljnik celotne akcije poslal posamezne pehotne enote na izhodišča. Pred udarom pehote pa naj bi svoje opravili flaki s svojimi topiči. Glede na zahtevno in tvegano nalogo, čemur je bil vodnik Niko Žužek vedno naklonjen, naj ta primer podrobneje opišem.  

Prvi vod 48. čete je krenil svoji nalogi naproti. To je bil zametek »velikega finala na Koroškem«, kot je to poimenoval Franci Strle. 

Načrt za preboj skozi Borovlje 

S ceste v ravnem delu se je vod spustil v globoko in strmo strugo (na karti označeno Grabenhammer), prešel živahno poskakujočo vodo in zavil po njeni desni strani proti Borovljam. Strmina, grmovje in kamenje je zahtevalo med potjo veliko truda. Čez čas se je pokazalo na levi strani naselje Podljubelj, kar tega takrat mnogi nismo vedeli in tudi ni bilo pomembno. 

Prispeli smo z rebrastega območja na slabo cesto, ko je bil Podljubelj že za nami. Takrat so desetarji z vodnikom previdno oblikovali dve koloni z desetmetrsko razdaljo med borci na vsaki strani ceste in med seboj oblikovali sodelujoče v črko V ali cikcak. Vod je imel sedem lahkih strojnic in nekaj več avtomatov, drugo pa so bile puške raznega izvora. Tudi ročnih bomb je bilo dovolj. Tedaj se je spredaj postavilo šest borcev v angleških oblekah in na povelje zamenjalo kape (platnene maskirne ‘šildkape’ z modrimi titovkami). Rečeno je bilo, da v primeru zadetka borca ne oklevamo in se mudimo, ker da bodo zadaj te morebitne zadete pobrali. Namreč, naloga je čim prej in brez glasu preteči mestece Borovlje in spotoma bíti vse živo v uniformah. Partizani morda niti ne bodo streljali, ker bodo verjetno menili, da gre za pomoto ali da brezglavo bežimo s položajev. Od orožja so bili spredaj samo avtomati in ena strojnica bren. Prvi z leve kolone je bil podnarednik Tone Tiselj z italijanskim avtomatom in na čelu desne kaplar Janez Trobec z angleškim avtomatom sten. Tako so predstavili akcijo borcem na začetku.  

Bliskovit vdor skozi Borovlje 

Začeli smo v polni tišini z normalnim korakom in orožjem, obrnjenim v tla, da bi bilo morda nasprotniku manj sumljivo, kajti treba je bilo računati, da nas bo s svojih skritih položajev prvi opazil. Zgodilo se je prav to. Južno od Borovelj, v ovinku Prindl pa do vključno V Dolih (južno od železniške postaje), je nasprotnik zasedal tamkajšnje položaje s 4. bataljonom Bračičeve brigade, okrepljenim, kot se je kasneje izvedelo, z mitralješko četo. Iz neznanih razlogov nas je spustil blizu in nato odprl ogenj s krilnih zased. Takoj so zadeli desetarja Toneta Tislja. V tistem hipu sta koloni voda planili naprej po cesti in tolkli v desno. Takoj se je drvečim borcem s strojnicami in puškami ponudila priložnost, da so odvrgli nekaj ročnih bomb. Zadaj je desetar zavpil: »Dajmo, bombe!« Eksplodiralo je več ročnih bomb, kar je še zadnje partizane pognalo s položajev, kdor je ni skupil, bežali so postrani po grmovju ob njihovih položajih. Medtem je bilo čelo že na železniški progi, kjer je bila spet močna zaseda. Toda ta ni vedela, kaj se dogaja. Mogoče so celo mislili, da bežijo njihovi partizani s prvih položajev pri Prindlu.  

To zasedo je doletelo morda najhujše, kajti z nekaj metrov je udarilo vanjo vsaj iz treh avtomatov. Tu je kaplarju Trobcu odpovedal angleški sten. Tudi od železniške proge dalje je šlo bliskovito. Še partizani so stegovali vratove proti letečim »partizanom«, drugih zadaj pa niso mogli videti, drug za drugim so prestrezali rafale. Na križišču je vod zdrvel proti cerkvi in v bližini nje opravil še z nekimi tamkaj blodečimi partizani. Takoj je pohitel čim bolj naravnost dalje, in ko se je znašel na zelenicah, je padlo povelje: »Stoj! Na tla!« Sicer pa od Prindla ni bilo slišati besede, ker je bilo tako ukazano. Vod se je vrgel na tla in na neznanem tujem terenu napravil krožno zasedo. V zrak je izstrelil dve signalni raketi in sporočil, da je naloga opravljena, s tem pa je tudi nakazal pozicijo voda. Ura še ni bila 17.  

Bitka, spopad ali prodor 

Tako se je vod znašel med reko Dravo in Borovljami oziroma med potokoma Borovnicama, blizu njihovega 3. bataljona Bračičeve brigade na Resniku, ne da bi vedel za to. Borci so po dolgem času spet vzneseno zrli drug v drugega, kajti disciplinirano so izpolnili nalogo. Prijetno je bilo biti delček take enote. Kar zadeva izgub, je bilo zanesljivo, da je manjkal desetar Tone Tiselj. Tudi ranjenih ni bilo, razen morda kdo samo s prasko. Partizanski pisec Franci Strle je ta primer iz takratnih poročil povzel z besedami: »Domobranci so se prav kmalu pojavili sredi Borovelj ...« 

Za signalnimi raketami Žužkovega voda je udarilo maloštevilno topništvo malega kalibra na Borovlje, k mostovoma in celo na hrib Žingarica. Granate iz teh flakovih topičev niso premogle večje rušilne moči, so pa zato ti topiči lahko hitro streljali. Med rušilnimi prebojnimi granatami so bile tudi zažigalne in te so nemški topničarji uporabili v večjem številu. Topniško obstreljevanje je trajalo kratek čas. Medtem je pehota od Podljubelja do Podgore čakala pripravljena, da topništvo preneha z obstreljevanjem.  

Bitka. Tako sta spopad pri Borovljah poimenovali obe strani. Spopad je imel značilnosti bitke, razen ene, to je bil čas trajanja, saj je trajal sorazmerno kratek čas. Boj pri Borovljah sta večkrat opisali obe strani, vendar netočno, površno in tudi zavajajoče. 

Naše enote v akciji 

Do 17. ure so do Podgore prišle tudi ostale enote Rupnikovega polka. Preboj skozi Borovlje je opravil Rupnikov bataljon, poveljeval mu je Ice Ribar. Poveljstvo z Vukom Rupnikom na čelu je pravilno ocenilo, da je nasprotnikovo poveljstvo prav gotovo v Borovljah, in se ni zmotilo. Zaradi tega so menili, da je treba najprej udariti po njem in ga onesposobiti. Poleg tega je bilo jasno, da razpolagajo v Borovljah s topništvom, motorizacijo in logistiko. Enote pri dravskem mostu bodo tako postale brez poveljstva. O tem so kasneje tako pisali: »Brž je postalo jasno, da hočejo sovražniki zavzeti zlasti Borovlje, kajti mitralješki in minometni ogenj iz mesta in z okoliških položajev jim je bil nevaren tudi za prehode proti mostu.« Ali druga podobna izjava, da so domobranci dosegli največji uspeh s tem, da so Bračičevo brigado onesposobili za napadalni nastop.  

Bilo je okrog 17. ure, ko so čete Rupnikovega bataljona zapustile izhodišče. Četrta četa je krenila proti vrhu Žingarice, 17. četa desno od Prindla (jugovzhodno od Borovelj), 47. četa proti Goričam (razen ene desetine) in 48. četa z jugozahodne strani na samo Borovlje. Tako je približno izgledal razpored Rupnikovega bataljona. Četrta četa je opravila svoje na Žingarici (nasprotnik se je prej umaknil) in pri tem bila še sama žrtev nemških flakov, k sreči brez izgub. 

četa je prodirala po pobočju Borovskega vrha do bližine Bajdiške Borovnice. Med potjo bi morala naleteti na 4. bataljon Bračičeve brigade z mitralješko četo, vendar ni bilo tako. Ta bataljon se je verjetno začutil ogroženega že od prvega voda 48. čete, ki mu je prišel praktično za hrbet. Verjetno se je povlekel vzhodno od Borovelj, zato ga 17. četa ni opazila. 

Beg partizanov iz Borovelj 

četa je udarila na Goriče do Kožentavre in po razgibanem terenu naletela na del 1. bataljona in verjetno na ves 2. bataljon Bračičeve brigade ter ju pregnala na Resnik do 3. bataljona Bračičeve brigade. S tem je zasedla širši del ceste Borovlje–Kožentavra in pretrgala vse vezi med tema krajema. 

Propartizanski pisec Franci Strle je zapisal: »Začel se je boj, ko poveljevanje ni bilo več mogoče, ampak se je vsak tolkel, kakor je vedel in mogel. Prvi bataljon Bračičeve je bil razbit in potisnjen ob Dravo. S tem sta bila odkrita boka 2. in 3. bataljona Bračičeve.« Vezi poveljevanja do mostov je pretrgala 47. četa z zavzetjem vmesnega terena. Pri 1. bataljonu Bračičeve je bil ubit tudi poveljnik tega bataljona, doma s Polskave. 

četa (drugi in tretji vod) je imela, kot že povedano, najkrajšo pot, ko je udarila skozi Borovlje, kjer je naletela na prvi bataljon Bračičeve brigade. Pregnala ga je s položajev in ga gonila med hišami, pri čemer je uporabljala ročne bombe, da se nasprotniku ni uspelo zateči za vogale hiš in se ji upirati. Partizani so se tako znašli zunaj Borovelj in se v neredu reševali. Ob begu iz Borovelj so naleteli še na del Žužkovega voda, zato so zavili proti Bajdiški Borovnici. Vendar se je v Borovljah prikrilo precej partizanov, ki se morda niso znašli. Te je nato prestregla 17. četa, ko se je obrnila od Bajdiške Borovnice, in jih do večera, ko je preiskovala hiše in druga poslopja, pregnala iz mesteca. Kajti 48. četa je hitro napredovala za vidnim bežečim nasprotnikom, pri čemer je za seboj puščala partizane, ki so se potuhnili. Na koncu je naletela na svoj prvi vod in se zlila z njim ter nato zavzela položaje proti vzhodu. Da ni prišlo kje do pomote, so čete do večera pogosto z raketami označevale svoje položaje, kar je po drugi strani nasprotniku kazalo, kam naj beži. Vse to se je končalo v eni uri. Toliko časa ali morda nekaj več pa je trajalo iskanje morebitnih ranjencev in skrivačev nasprotnika, nekaj smo jih tudi ujeli.

Partizani so lahko pričakovali, da tolikšna množica vojaštva ne bo mirno čakala smrti, pač pa bo udarila kot hudournik in pri tem vse mlela pred seboj. Za nas je bila to objektivna nuja in nismo imeli česa izgubiti. 

Zaradi zavarovanja življenj 

Tako je približno izgledal boj za Borovlje z okolico. Na naši strani se niso nikomur ježili lasje, kot je to opisal nasprotnik zase. Razumljivo je, da je bilo nam lažje, četudi smo imeli dolgo pot za seboj in smo bili dva dni brez hrane. Partizani so lahko pričakovali, da tolikšna množica vojaštva ne bo mirno čakala smrti, pač pa bo udarila kot hudournik in pri tem vse mlela pred seboj. Za nas je bila to objektivna nuja in nismo imeli česa izgubiti. Življenje je bilo takrat malo vredno. Zaradi spleta okoliščin, zaradi zavarovanja življenj umikajočih se beguncev je bila za vsakega domobranskega borca dolžnost, da se izpostavi.  

Življenje je bilo takrat malo vredno. Zaradi spleta okoliščin, zaradi zavarovanja življenj umikajočih se beguncev je bila za vsakega domobranskega borca dolžnost, da se izpostavi. 

Preboj do mostu na Dravi 

Drugi val, kot ga je poimenoval poveljnik Vuk Rupnik, je bil udar na Kožentavro oziroma bolje rečeno na Strugo, od koder je potekal cestni most, v bližini pa je bil tudi železniški. Ta udar je sledil takoj za prvim valom levo od njega. Območje obeh mostov je zasedal Koroški odred z enim bataljonom Avstrijcev, okrepljen pa je bil še z 2. bataljonom Bračičeve brigade, ki naj bi mu poveljeval Jože Kisovec. Ti dve enoti sta od 8. do 10. maja pospešeno razoroževali in lovili ljudi, zlasti slovenske narodnosti. To se je ustavilo, ko je najprej začelo padati po njih iz topičev pri Podgori, kar jih je prisililo v iskanje zavetja. Ko so granate nehale padati, so se že pojavili domobranci in razporejeni v bojni črti navalili nanje ter jih kosili. Nepripravljeni partizani so svojo kožo reševali, kakor je bilo mogoče. Tisti blizu cestnega mostu so bežali nanj in čezenj na severno stran. Drugi, ki tega niso mogli, so skakali v reko Dravo, tretji pa so se tudi predajali. Številni so se rešili tudi čez železniški most. Med temi naj bi bil, kot je zapisal Franci Strle, tudi poveljnik 2. bataljona Bračičeve brigade Jože Kisovec.  

Partizani so svojo kožo reševali, kakor je bilo mogoče. Tisti blizu cestnega mostu so bežali nanj in čezenj na severno stran. Drugi, ki tega niso mogli, so skakali v reko Dravo, tretji pa so se tudi predajali. 

Na severni strani so po betonskih bunkerjih postavili zasede. Da jih je toliko pobegnilo čez železniški most, je verjetno bilo krivo domobransko nepoznavanje terena in partizanska iznajdljivost. Skratka, južni del mostov je bil v prvem navalu zavzet in ostal v naši posesti. Severni del mostov pa so še vedno imeli pod kontrolo partizani, kajti domobranski naval je bil odrejen z zavzetjem le južne strani teh komunikacij. Poveljstvo z Vukom Rupnikom na čelu je na drugi strani mostu zaznalo (tudi po Scholzu) Angleže. Ti so po svojem častniku, brigadirju dali vedeti, da jim ni do ljudi na južni strani reke Drave, kar je poveljstvo z Vukom Rupnikom presenetilo in prizadelo, toda to je bilo treba vzeti na znanje in se temu primerno vesti. Tako je prišlo za poveljstvo Vuka Rupnika na vrsto nepredvidljivo vnaprejšnje pogajanje. Skratka, preboj je uspel, razen enega neznatnega delčka partizanov, ki so ostali na južni strani Drave. Za požrtvovalno akcijo je Vuk Rupnik prejel od Narodnega odbora odlikovanje železni križec prve stopnje.  

Nadaljevanje prihodnjič. 

(D205: 48-50)