Sojenje Stefanu Cakiću za uboj igralca Tiča: še je upanje za sodni sistem

Pred slabim letom dni smo bili v Sloveniji priča kaznivemu dejanju, ki je imelo ves potencial, da postane velika medijska zgodba. Umor! Žrtev: priljubljeni igralec, s pestrim zasebnim življenjem; storilec: mladenič, bivši član tujske legije. Kraj zločina: krvav.

A kljub takšnemu potencialu se iz sojenja ni delalo velike drame. Možnih vzrokov je več: v prvi vrsti naše sodne dvorane niso tako zelo odprte, kot na primer v Ameriki, kjer se obravnave prenašajo po TV, druga možnost je tudi vpliv LGBT lobija, ki je poskušal zasebno življenje in spolne preference žrtve čimbolj zakriti.

Kot tretji razlog, da se sojenje ni sprevrglo v velik kraval, ampak je potekalo hitro, skoncentrirano in korektno, pa je v sodišču. Natančneje, v predsedniku petčlanskega senata Cirilu Keršmancu. In temu gre posvetiti nekaj več pozornosti.

Sodnik začetnik s pokončno hrbtenico

Keršmanc, ki je na sodniško klop sedel junija 2017, se je v rekordno hitrem času (decembra istega leta) znašel pred Komisijo za etiko in integriteto Sodnega sveta. Zato, ker naj bi v članku z naslovom Državni uradnik in njegova neodtujljiva pravica do lastnega tempa, ki komentira in utemeljuje novelo Zakona o kazenskem postopku, blatil delo policije, tožilstva, odvetnikov in sodnikov. V njem namreč uradnikom očita nepotrebno mečkanje in upočasnjevanje postopka zaradi dela v lastnem tempu, ki bi ga novela ukinila. Pritožba je bila neutemeljena.

Že pred resnim začetkom sojenja smo bili priča zahtevi za izločitev sodnika, ki pa ni bila uspešna. Na prvem naroku, ki je potekal januarja, je Keršmanc presenetil z odločitvijo, da sojenja ne zapre za javnost. To so si želele vse vpletene strani: tožilstvo, zagovornik svojcev žrtve in obramba, saj naj bi sojenje razgalilo najintimnejše podrobnosti iz življenje Gašperja Tiča. A sodnik je, predvsem zaradi raznih ugibanj, ki so že krožila v javnosti, sodno dvorano pustil odprto. Kar niti ne preseneča, saj je Keršmanc velik zagovornik javnega in transparentnega deljenja pravice.

Ima pristop, ki pomeni sprejemanje odločitev in prevzemanje odgovornosti zanje in to je v našem sodnem sistemu žal pristop, ki ga odvetnik z dolgo kariero še ni videl.  

S tem si je zagotovo pridobil veliko simpatij na konzervativni strani, ki se je ves čas spraševala, če je LGBT lobij v Sloveniji dovolj močan, da bo javnost izključil iz obravnave. Podrobnosti o uboju, ki se je, spomnimo, zgodil v jutru po paradi ponosa, namreč mečejo slabo luč na LGBT sceno.

Sojenje se je, z obsodilno sodbo na 8,5 let zapora, končalo izjemno hitro. Za slovensko sodno kolesje je sodba sodišča na prvi stopnji v treh mesecih svojevrsten fenomen. Sicer je res, da primer s stališča kazenskega prava ni bil pretirano zapleten in se je v dokaznem postopku ugotavljala predvsem prištevnost obsojenega. A po stari slovenski navadi, da je dobro če se stvari prespijo, uležijo in pacajo na sodišču vsaj 13 mesecev, je postopek res tekel hitro.

Nova generacija sposobnih in pokončnih sodnikov?

Cakićev zagovornik je v izjavi za medije dejal, da ima sodnik Keršmanc "zelo zanimiv pristop, ki ga v karieri še ni videl." Ima pristop, ki pomeni sprejemanje odločitev in prevzemanje odgovornosti zanje in to je v našem sodnem sistemu žal pristop, ki ga odvetnik z dolgo kariero še ni videl.

Očitno v Sloveniji na vidne položaje v pravu prihajajo mladi, sposobni, izobraženi pravniki, ki s pokončno hrbtenico opravljajo svoje delo.

Postavite se v kožo sodnika, ki mora na vsaki obravnavi pred seboj gledati kopico znanih Slovencev, igralcev, ki uživajo v javnosti določen ugled.  Predstavljajte si njihov pritisk, ko jočejo med izpovedovanji prič in z grozo v očeh gledajo posnetke s kraja zločina. Kot, da že sama teža kaznivega dejanja ni dovolj.

Zato bi morali biti sodniki pokončne, izgrajene osebnosti, ki prevzemajo odgovornost za potek sojenja in ga od začetka do konca vodijo tako, kot se spodobi.

Zato pa ni sodnik vsak, ki ima pet minut časa. Zato bi morali biti sodniki (poleg tega, da so pravni strokovnjaki, kar je Keršmanc tudi dokazal, ampak o tem kdaj drugič) pokončne, izgrajene osebnosti, ki prevzemajo odgovornost za potek sojenja in ga od začetka do konca vodijo tako, kot se spodobi.

Sojenje Cakiću je majhen obliž na rano slovenskega sodnega sistema, še posebej kazenskega, ki je bil v zadnjih letih popolnoma nebogljen. Upanje v pravno državo se, tudi z nedavnimi odločitvami drugih sodišč, vrača. Res pa je tudi, da prva lastovka še ne prinese pomladi.