Smrt Navalnega nas opominja na trdo realnost Putinovega režima

Vladimir Putin in Aleksej Navalni. Vir: Twitter.

Včeraj dopoldne je na daljnem sibirskem severu umrl Aleksej Anatoljevič Navalni, ruski disident in politični nasprotnik ruskega predsednika Vladimirja Putina. Žalostna novica je prišla iz uradnega poročila kazenske kolonije oziroma zapora, kjer je bil nazadnje zaprt Navalni. Sicer naj bi umrl zaradi »zdravstvenih težav,« vendar je bil ta ruski disident kljub drugačnim trditvam ruskih oblasti zelo verjetno umorjen ali pa je vsaj umrl zaradi posledic slabega ravnanja ruskih zaporskih oblasti. Navalni je pred tem enkrat že preživel poskus umora Putinovega režima, ko je bil pred štirimi leti zastrupljen s strupom novičok, a ga je takrat rešilo potovanje v Nemčijo, kjer so mu nemški zdravniki v zadnjem trenutku rešili življenje.

Umor tega Putinovega političnega nasprotnika je bil sicer že dolgo časa pričakovan, a je naposled do njega prišlo ravno pred prihajajočimi ruskimi predsedniškimi volitvami. Slednje so že zrežirane, Rusi pa so že pripravljeni na novo Putinovo zmagoslavje. Kljub temu je paranoja ruskega voditelja še enkrat prišla na dan, ko je Navalni javno podprl iz volilne tekme že izključenega kandidata Borisa Nadeždina, ki zagovarja konec ruske invazije v Ukrajini. Žalostna smrt Navalnega in njegova zadnja leta, ki jih je preživel v zaporu, nas ponovno opominjajo na to, kako daleč je zabredla Rusija in v kakšni meri se je ponovno spremenila v totalitarno državo.

Žalostna smrt Navalnega in njegova zadnja leta, ki jih je preživel v zaporu, nas ponovno opominjajo na to, kako daleč je zabredla Rusija.

Aleksej Navalni je v mnogih pogledih sledil tipični poti ruskega opozicijskega politika Putinove dobe. Svojo politično pot je začel po letu 2000, ko je Putin šele začel graditi svoj režim in še ni uspel vzpostaviti učinkovitega nadzora nad rusko državo. V teh letih je predstavljal le enega od kamenčkov v mozaiku široke in raznolike ruske opozicije, ko se je znašel v družbi demokratov, liberalcev, anarhistov, komunistov in tudi ruskih (ultra-) nacionalistov. Takrat so vsi skupaj protestirali proti prirejenim rezultatom parlamentarnih volitev leta 2011, ko je Putinu prvič uspelo zrežirati rezultat volitev. Zgodnja nacionalistična stališča in sodelovanje z nekaterimi pomembnimi voditelji ruskih nacionalističnih gibanj so Navalnemu pozneje prinesli nekaj kritik in zamer, vendar je takrat deloval podobno kot večina ostalih ruskih disidentov tistega časa.

V prejšnjem desetletju je postala politična kariera Navalnega dovolj uspešna, da je po sicer izgubljenih lokalnih volitvah v Moskvi postal tarča Kremlja. Po hitrem postopku se je znašel v kazenskem postopku, v katerem mu je grozila kazen do pet let zapora. Po dolgem sodnem postopku se je zaporu sicer izognil, a je na njem ostal sloves nasprotnika režima, ki je bil prvi znak javnosti, da je postal trn v peti Putinovega režima. Svoje aktivnosti je nato nadaljeval v obliki proti-korupcijskega žurnalizma. V naslednjih letih je Navalni razkrival, kako Putin in njegova klika iz nekdanjih obveščevalnih krogov t. i. "silovikov" porabljata javni denar za gradnjo in nakupe luksuznih vil, palač in za svoje nasploh razkošno življenje. Njegov aktivizem je ušel izven kanalov tradicionalnih medijev in prišel do ušes ruske javnosti večinoma preko internetnih platform, kot sta YouTube in Telegram. Po teh omrežjih je Navalni nadaljeval svoj opozicijski boj, napore za izgradnjo civilne družbe, in označila sta njegovo politično pot.

Zaostrovanje Putinovega režima je sovpadlo z rastjo popularnosti in prepoznavnosti Navalnega

Zaostrovanje Putinovega režima je sovpadlo z rastjo popularnosti in prepoznavnosti Navalnega, zato je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bosta oba akterja dokončno soočila, vendar je ta trenutek, do katerega bi moralo priti na zadnjih predsedniških volitvah leta 2018, padel v vodo, ko so "pristojne" ruske oblasti razveljavile njegovo kandidaturo. Od takrat naprej je bila njegova usoda dokončno zapečatena. Ob vsakem ponovnem poskusu kakršnekoli oblike političnega dela je trčil ob zid Putinovega režima. Tudi njegovi sodelavci in zavezniki so se hitro znašli v problematičnih situacijah in nenazadnje ga je tudi samega doletela ponovno izmišljena tožba. Na koncu so ga agenti FSB zastrupili z novičokom, še preden je bil dokončno obsojen. Let v Nemčijo ga je sicer rešil zanesljive smrti, vendar ga je njegova odločitev, da ne bo postal še eden v vrsti ruskih političnih emigrantov, ki životarijo v tujini, in se bo vrnil v Rusijo, spravila v zapor.

Kljub fizični oddaljenosti Navalnega, ki je svojo zaporno kazen preživljal v sibirskih zaporih, sta njegova prepoznavnost in boj še naprej tiho grozila Putinovem režimu. Tako je postal simbol ruskega upora, ki je postal le še bolj močan, čeprav potlačen po ruski invaziji Ukrajine, ki se je začela pred dvema letoma. Čeprav je bilo vsem jasno, da Navalni ne bo mogel kandidirati na prihajajočih predsedniških volitvah, so številni Rusi slutili, da bo lahko tudi iz celice vplival na njihov potek, če že ne na njihove rezultate. Priložnost se je pojavila z nepričakovano kandidaturo Borisa Nadeždina, ki zagovarja konec vojne v Ukrajini. Zbiranje podpisov za njegovo kandidaturo je mnogim Rusom ponudilo možnost za prikaz nezadovoljstva in nasprotovanja vojni. Čeprav je bilo vsem jasno, da Nadeždin v sedanji situaciji ne bi mogel zmagati, bi kljub temu dober rezultat njegove kandidature Rusom pokazal, da obstaja javno nasprotovanje vojni. Prav zaradi tega se Putin verjetno odločil za prepoved Nadeždinove kandidature in posledično tudi za umor Navalnega.

Kdor misli, da so ambicije Putinove imperialistične politike omejene samo na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze, se moti. 

Pred kratkim je kontroverzni nekdanji novinar ameriške mreže Fox News Tucker Carlson odpotoval v Rusijo, kjer je opravil intervju s Putinom. Intervju je bil opravljen v angleščini in je bil namenjen svetovni oziroma predvsem ameriški javnosti, ki se pripravlja na jesenske predsedniške volitve. Kaj si naj mislimo ob takšni promociji Putinovega vladanja na Zahodu, medtem ko slednji zapira in ubija disidente in politične nasprotnike, tako kot je nekoč to počel Stalin? Kdor misli, da so ambicije Putinove imperialistične politike omejene samo na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze, se moti. Tukaj ne gre le za stare ruske nacionalistične sanje, ampak za promocijo ideje o popolnoma drugačnem konceptu sodobne družbe. Putin, ki že računa na zaveznike v ZDA (Donald Trump), na Madžarskem (Viktor Orban) in drugod, predstavlja vzor za svet tiste politične sile, ki pripravljajo brutalne in avtoritarne diktature, ki so cilj vsakega zaveznika Kremlja. V takšnem svetu ni prostora za ljudi takšnega formata, kot je bil Aleksej Anatoljevič, za demokracijo in nenazadnje za majhne narode, kot smo Slovenci, in majhne države, kot je Slovenija.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike