Slovo od Franca Kralja, »ene zadnjih velikih legend srednješolskih ustanov v Vipavi«

V torek, 22. avgusta, na god Device Marije Kraljice, smo se v Logu pri Vipavi poslovili od »ene zadnjih velikih legend srednješolskih ustanov v Vipavi«, kakor se je v svojem govoru izrazil Vladimir Anžel, ravnatelj vipavske Škofijske gimnazije.

Prelat Franc Kralj je desetletja deloval kot profesor v tamkajšnjem Malem semenišču in upokojeni župnik na Slapu pri Vipavi. V zadnjih letih zaradi starosti in bolezni sicer nekoliko odmaknjen od oči javnosti je prof. Kralj tekom svojega dolgega in plodovitega življenja kot duhovnik, zgodovinar, profesor, predstojnik, arhivar in raziskovalec močno zaznamoval zgodovino Koprske škofije, Vipavske doline, tamkajšnjega malega semenišča in mnogih oseb, ki jim je oznanjal evangelij in predajal znanje.

Rodil se je 25. decembra 1929 v Ligu nad Kanalom ob Soči, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, pozneje pa videmsko in goriško gimnazijo. Leta 1947 je vstopil v Bogoslovno semenišče in se vpisal na Teološko fakulteto. Petnajst let pozneje, leta 1962, je zaključil tudi študij na Filozofski fakulteti, in sicer na Oddelku za zgodovino in zemljepis. Leta 1952 je bil v Ljubljani posvečen v duhovnika.

Od leta 1953 pa vse do preloma tisočletja je prof. Kralj spremljal nastanek ter začetne težave Malega semenišča v Vipavi, njegovo ukinitev, ponovno odprtje, ustanovitev Srednje verske šole in preoblikovanje v sodobno Škofijsko gimnazijo Vipava. V tem času je pomagal tudi po vipavskih župnijah, leta 1973 pa se je ustalil na Slapu, kjer je župnikoval kar 44 let, vse do leta 2017, ko je tam slavil tudi diamantno sveto mašo, častitljivih 65 let mašništva. Od leta 2018 je bival v Šempetru, na Slap pa se je vrnil lani, ko je slavil še 70 let mašništva. Iz šempetrske bolnišnice je prejšnjo soboto mirno odšel pred obličje Njega, ki mu je služil vse svoje življenje.

Kot profesor in predstojnik Srednje verske šole in semenišča v Vipavi je pomagal pri izobrazbi in vzgoji več kot 500 dijakov, od katerih jih je več kot 200 izbralo duhovniški poklic.

Kot profesor in predstojnik Srednje verske šole in semenišča v Vipavi je pomagal pri izobrazbi in vzgoji več kot 500 dijakov, od katerih jih je več kot 200 izbralo duhovniški poklic. Njegovi dijaki znajo povedati, da je vedno znova pri pouku zaprl od oblasti odobreno zgodovinsko knjigo, jo postavil na stran in z rahlim nasmeškom priporočil, naj to berejo kar doma, ter pribil: »Jaz pa vam bom povedal, kako je dejansko bilo.« Njegovi dijaki, med katerimi jih nekaj njegovo pedagoško delo nadaljuje prav na vipavski gimnaziji, vedo povedati, da so ga z odprtimi očmi (in usti) poslušali ne samo učenci, ampak tudi mimoidoči profesorji, ki so se ob odprtih vratih učilnice včasih skrivaj naslonili na zunanjo steno in prisluhnili, dokler jih niso klicale druge zadolžitve. Njegovo delo z mladimi je tako zapisano v spomin mnogih, tudi mnogih duhovnikov, ki danes službujejo širom Slovenije.

Prelat Kralj je bil tudi izjemno plodovit pisec, raziskovalec, predvsem pa pronicljiv zgodovinar. Objavil je več temeljitih razprav predvsem s področja zgodovine Škofije Koper. Svoje članke in svoja dela je objavljal v Slovenskem biografskem leksikonu, v Družini in Ognjišču, v Cerkvi v sedanjem svetu in v Okrožnicah Škofije Koper. Vsi njegovi strokovni spisi in prevodi veljajo za temeljita znanstvena dela. Ni bil le znanstvenik, temveč je njegove sodelavce in dijake navduševal tudi njegov osupljiv spomin, ki ga ni povsem zapustil niti proti koncu življenja. Za desetletja nazaj je poznal svoje sodelavce, dijake in župljane, z imeni in zgodbami, ki se za imeni skrivajo.

»Modro in prijazno je vodil župnijsko skupnost«

Kakor je njegovo življenjsko delo, v katerem so se prepletali poklici pedagoga, duhovnika in zgodovinarja, v homiliji ob njegovem pogrebu povzel koprski škof Jurij Bizjak in nekdanji sodelavec v Vipavi: »Kateri njegov dijak se ne spominja njegovega silnega znanja in njegovih globoko domišljenih in enako uravnoteženih razlag zgodovine in zgodovinskih dogodkov? In kateri njegov župljan na Slapu se ne spominja njegovih skrbno pripravljenih nagovorov in njegovih očetovskih nasvetov in spodbud? Modro in prijazno je vodil župnijsko skupnost, vedro in pogumno je poučeval in vzgajal dijake, prijateljsko in vljudno je vabil in sprejemal svoje vrstnike župnike in predstojnike.«

In res: prof. Kralj se je pred leti znašel v bolnišnici, kamor ga je hodil obiskovat in mu nosil sveto obhajilo tudi nek mlad diakon, ki je šele dobro stopal na pot duhovništva. Še ko je bil na bolniški postelji, ves slaboten in zelo omejen v komunikaciji, je prof. Kralj izražal »blagost in tankočutnost, plemenito osebnost in res kraljevski značaj«, kakor se je na pogrebu izrazil škof Bizjak. Ker možnosti za zgodovinske lekcije ni bilo, pa je bil za mladega diakona toliko večji poduk osupljiva pobožnost in zaupljivost, s katero je oslabeli prelat prejel sveto obhajilo, pa tudi leta pozneje, ko je bival v šempetrskem domu za ostarele duhovnike, tega istega mladeniča, že duhovnika, nikoli ni pozabil vprašati, kako gre Škofijski gimnaziji in njegovim nekdanjim župljanom.

Ohranjajte izročilo prednikov!

Takšen in memoriam zapis bi pravzaprav morali posvetiti marsikomu, predvsem duhovniku, ki se poslovi s tega sveta. Je pa zgodba prelata Kralja vendarle nekoliko posebna, posebej navdihujoča v današnjem času. V pismih, ki jih je zadnja leta namenjal svojim nekdanjim faranom, je večkrat pozival, naj »ohranjajo izročilo naših prednikov«, skozi svoja predavanja pa kot izučen zgodovinar opozarjal, da nepoznavanje, pokvečenje in predvsem pozaba zgodovinskega spomina ne peljejo daleč.

Pedagogi bi si lahko za zgled vzeli njegovo milino, ki se je znala spremeniti tudi v jasno in trdo besedo, kadar je bilo to potrebno. Vsakemu duhovniku je lahko – skupaj z mnogimi pastirji, ki so v našem narodu delovali skozi prejšnje stoletje – zgled vdanega, tihega in zanesljivega služenja tistim, ki smo jim kot duhovniki poslani. Omeniti bi bilo treba še jekleno voljo pri doseganju zaželenega cilja, če samo pomislimo, koliko težav materialne narave, nezaupanja v Cerkvi in predvsem ovir s strani oblasti je bilo potrebno prebroditi od leta 1952, ko je vipavsko Malo semenišče odprlo vrata. Pričevanje o vsem tem je zahvaljujoč moderni tehnologiji in izvrstnemu novinarskemu delu ohranjeno tudi skozi pokojnikovo pričevanje.

Pokojnemu prelatu Francu Kralju naj Vsemogočni nakloni večni mir pri sebi, mi pa se radi spominjajmo in – dokler so še z nami – obiskujmo tiste, ki so nas »pripeljali do pravičnosti«, »da bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3).