Slovenska levica zdaj slavi Bidena. Ampak sloni si zapomnijo

Privzeta profilna slika
Rajko Podgoršek
Prah okoli ameriških volitev se še dodobra polegel ni, že so slovenski mainstream mediji začeli s spinom okoli zmage ''zmernega'' ter ''združujočega'' Bidna proti ''fašističnemu'' ter ''ekstremističnemu'' Trumpu, ki to ni. Vse ''levo občestvo'', od portala MMC RTVslo preko 24ur, pa vse do Dela, Dnevnika, Večera in Mladine, je pelo hvalnico novi dobi.

Slovenski levo usmerjeni mnenjski voditelji ter posledično politiki, se preprosto ne morejo otresti svoje ''razsvetljevalne'' vloge, ki si jo pripisujejo že iz časov Slovenskega poročevalca ter Ljudske pravice. Če preko pisma ''zaskrbljenih intelektualcev'', namenjenega veleposlanici ZDA, mimogrede oblatijo še Janeza Janšo, toliko bolje. Vse za notranjepolitično predstavo. Težava je v tem, da so pri tem pozabili na posledice obdobja leve politike zadnjih 10 let.

Slovenska leva medijsko-politična obravnava ZDA je imela vedno nekakšen toplo-hladen odnos. Poročanje iz ZDA ter ocenjevanje njihovih politikov je bilo vedno podrejeno slovenski notranjepolitični realnosti. In ker smo na slovenskem pred prihodom internetne dobe živeli v nekakšnem medijskem temnem veku, se je tudi v politični obravnavi ZDA še dolgo po osamosvojitvi zrcalil pridih ''neuvrščenosti'' ter namišljene slovenske zunanjepolitične vzvišenosti.

Že v devetdesetih so nekateri izpostavljeni sredinski levi politiki ter komentatorji pogosto pozitivno oceno ameriških politikov strnili v eno samo osebo, ''maziljenca'' progresivne levice, Johna Fitzgeralda Kennedyja. Profesorji, ki učijo slovensko mladež na naših družbeno-angažiranih družboslovnih fakultetah, še danes globoko po osamosvojitvi temu mitičnemu demokratskemu politiku kot obvezen antipod pogosto prodajajo t.i. arch enemy oz. smrtnega sovražnika v obliki zlobnega republikanca Ronalda Reagana. Le-ta se v slovenskih filozofsko-družboslovnih krogih pogosto pojavlja v obliki dvoglavega zmaja, skupaj s svojo britansko konservativno somišljenico Margaret Thatcher.

Takšno konkretno 'spinanje' levega političnega prostora je bilo aktivno že v devetdesetih in to v časih, ko je bil spričo Miloševićevega lomastenja po Bosni ter Kosovu celoten slovenski politični vrh enotno zagledan v ZDA. Le malokdo danes ve, da je levi del političnega prostora ob legendarnem obisku Billa Clintona v Sloveniji leta 1999 želel vso ''slavo'' ter notranjepolitični prestiž pož(r)eti zase ter preprečiti sestanek ameriškega predsednika s pomembnim delom slovenske desne politike, ki je bila takrat v opoziciji.

Predstavljanje ameriške kulture ter družbe je bilo v Sloveniji pogosto prilagojeno slovenski levi politični optiki. Mladinina priloga Global se že 10 let oglašuje kot ''izbor najboljših člankov iz svetovnega tiska''. Vse lepo in prav, toda za članke izmed katerih je večinski oz. ogromen delež ameriškega čtiva, lahko ob malce bolj podrobnem pogledu ugotovimo, da so izvorno izključno levi. Dopisnik RTV Slovenija iz ZDA Andrej Stopar povprečnemu neinformiranemu gledalcu iz Slovenije prav tako prikazuje slovenski realnosti zelo prikrojen, levi, progresivni New-Yorški pogled. Naslov njegove zadnje kolumne na temo volitev, ''Konec dolge nočne more'' se pravzaprav niti ne trudi skrivati pristranskosti.
Slovenska politična levica se je v zadnjih desetih letih eksplicitno potrudila, da je imela njihova notranjepolitična predstava konkretne zunanjepolitične posledice.

Protiameriška politika levice


A če imajo omenjeni slovenski notranjepolitični akademski in novinarski posegi na temo ZDA danes vseeno bistveno bolj omenjen vpliv, se je slovenska politična levica v zadnjih desetih letih eksplicitno potrudila, da je imela njihova notranjepolitična predstava konkretne zunanjepolitične posledice.

Še vedno tako nismo pozabili danes že pokojnega ''očeta naroda'', ki je iz partizanske prižnice v Dražgošah leta 2012 grmel nad ameriškim veleposlanikom. Pod vodstvom ministra Erjavca je Slovenija za notranjepolitične potrebe zunanjo politiko obrnila v Moskvo ter si tako zapravila ogromno ugleda pri evro-atlantskih partnerjih, kar je v slovensko-hrvaški arbitražni vojni privedlo do ugodnega izida za pro-zahodno Hrvaško.

Nazadnje so slovenski ''Strici'' izvedli milijardno pranje denarja za Islamsko republiko Iran, ki je pod ameriškimi sankcijami, kar je Slovenijo v očeh številnih (ne samo ameriških) bančno-borzno-kapitalskih akterjev prikazalo kot nekakšno t.i. rogue oz. prevarantsko simpatizerko terorizma. Če ste upokojenec z varčevalnim računom na banki, vas to mogoče ne moti oz. se vas ne dotika, toda vprašajte številne Slovence, še posebej mlajše, ki danes v 21. stoletju preko interneta vedno bolj tudi individualno dostopajo do mednarodnih kapitalskih trgov, in ki so se znašli v ''ugledni'' družbi Venezuele in Somalije.

Problem trenutno vzhičene slovenske leve srenje je, da tudi Bidnova zmaga vseh njihovih neumnosti ne more izbrisati. Eno je lokalno slovensko socialistično-partizansko grmenje nad zunanjim sovražnikom. Nekaj povsem drugega pa so posledice na diplomatskem in mednarodnem poslovnem parketu, ki delujeta po svojih počasnih in dolgotrajnih zakonitostih.

Znamenita pisateljica Agatha Christie je enega izmed svojih znanih detektivskih romanov naslovila 'Sloni si zapomnijo', ­kar naj bi namigovalo na to, da imajo sloni boljši spomin kot mi, in si zapomnijo številne za njih pomembne podrobnosti za bistveno daljše obdobje kot ljudje.

No, predraga slovenska levica, za vas ter vaše nespametne norčije očitno pač velja, 'Američani si zapomnijo'. Biden gor ali dol.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Vsi Golobovi priveski
  • 14. 01. 2026
Še en atentat na Trumpa – ali gre za posledico pozivanja k političnemu nasilju?
  • 26. 04. 2026
Najbolj udobno je Levici – kavči za vse, ne le za peščico!
  • 29. 04. 2026