Slovenija – košarkarska velesila; tako je evropski naslov doživeti tik ob parketu

Matej Hrastar
3

Za nami so posebni dnevi. Takšni, kakršnih še nismo doživeli. Veliko vprašanje je, če se bo kaj takega kadarkoli ponovilo. Slovenska košarkarska reprezentanca je osvojila naslov evropskega prvaka. In to ne po sreči ali vsaj presenetljivo. Ne, z igro, kakršno so Slovenci prikazali že v Helsinkih, še v večji meri pa v Carigradu, je njihova zmaga nekaj povsem pričakovanega in zasluženega.

Še zmeraj pa je to razlog za nepopisno veselje, kakršnemu smo bili priča takoj po zmagi na parketu in tribunah dvorane Sinana Erdema ter na mnogih koncih Slovenije. Vodstvo košarkarske zveze je konec finala dočakalo stoje na stolih, po katerih so skakali razposajeno kot majhni otroci. Novinarji konkurenčnih hiš so se objemali kot prijatelji, ki se niso videli dvajset let.

Slovenija ob bok Litvi

Slovenska reprezentanca je na tem prvenstvu prikazala Igro, z veliko začetnico. Košarkarji so v njej uživali, se borili, dali vsakič od sebe zadnje atome moči. Začelo se je z Dragičevo eksplozijo 30 točk na prvi tekmi proti Poljski. Kapetan je tako pokazal smer, kako mora moštvo igrati. Po finalu je skromno pripomnil, da je to trenutek, o katerem bo govoril svojim vnukom.

Prvič po štirinajstih letih je nekdo naslov osvojil brez poraza. To je nazadnje uspelo Litvi leta 2003.

Le na dveh ali treh tekmah je bila slovenska zmaga resno ogrožena. Finalno tekmo so naši košarkarji dobili kljub temu, da sta pred zadnjimi minutami z igrišča odšepala glavna aduta– najprej Dončič, zatem še Dragič. Slovensko barko sta v varen pristan popeljala Aleksej Nikolič in Klemen Prepelič. Prvi se je ob veselju škropil z vodo in z njo zmočil tudi okoli stoječe, drugi pa je zmago posvetil vsem Slovencem.

Prvič po štirinajstih letih je nekdo naslov osvojil brez poraza. To je nazadnje uspelo Litvi leta 2003, ki je pred tem – prav tako kot Slovenija – dobila vse kvalifikacijske tekme. V tedanji litovski postavi so bili med drugim najkoristnejši igralec turnirja Šarunas Jasikevičius, Mindaugas Žukauskas in Saulius Štombergas. Litva je od takrat osvojila še tri medalje evropskih prvenstev.

Za skupno dobro

Teh dvanajst igralcev Slovenije je prikazalo nekaj stvari, ki jih prej nismo bili vajeni pri slovenskih reprezentancah. Najprej zmagovalno miselnost. Potem neustrašnost in neverjetno pripravljenost za žrtvovanje v dobro skupnega uspeha. Eden najbolj očitnih primerov je Edo Murič, ki na polfinalni tekmi s Španijo sploh ni stopil na parket, čeprav je pred tem igral skoraj 20 minut.

Posamezniki so vse delali v dobro moštva. Nihče ni vrgel na koš zaradi sebe. Vsi so govorili le o naslednji nalogi in niso preskakovali. Izkazalo se je, da so to tudi resnično mislili, ne le govorili. Psihološka priprava je bila izjemna. Celo igralci, ki težko tekmujejo v Jadranski ligi, so v tem organizmu dobili svoje mesto in odigrali najboljše minute v karieri. In znova dokazali, da je moštvo vredno veliko več kot vsota izjemnih posameznikov.

Če ima izjemnega kapetana, kakršen je Goran Dragič, pa še toliko bolj. Ta je na vsakem koraku soigralcem dal vedeti, kaj od njih pričakuje. V minutah odmora je bila prva polovica namenjena njemu. Najmlajše igralce je silil k intervjujem, da se bodo z vajo naučili odgovarjati na novinarska vprašanja.

Slovenska reprezentanca naslova ni osvojila po sreči ali s fizičnim utrujanjem tekmecev. To je storila z nizom najlepših predstav v novejši zgodovini evropske košarke.

Kapetan Dragič je na vsakem koraku soigralcem dal vedeti, kaj od njih pričakuje. V minutah odmora je bila prva polovica namenjena njemu.

Temna plat

Pri nas bomo o tem prvenstvu še dolgo govorili in nihče, ki je bil poleg, ne bo pozabil občutkov v zadnjih sekundah polfinalne in finalne tekme. Takrat smo se zavedali, kako močni in dobri so naši košarkarji. Slovenija je prvenstvo zaznamovala na terenu, sicer pa bo ostalo v spominu tudi po slabem sojenju in praznih dvoranah.

Prvenstvo so drugič zapored organizirale štiri države, kar je pomenilo manjšo obremenitev za eno samo, zato pa večji logistični zalogaj za celotno prvenstvo. Razen na Finskem, kjer smo od blizu videli tamkajšnje navdušenje nad košarko, so tribune samevale.

Celo tekme finalnega dela v Carigradu si je ogledalo nekaj tisoč ljudi, polfinale med Španijo in Slovenijo denimo 5000. Če dodam še povsem osebno opombo, pot iz Ljubljane v Helsinke in nazaj v Carigrad je tudi precejšen kulturni in klimatski šok.

Zaradi spora med organizacijama FIBA in ULEB so na prvenstvu manjkali najboljši evropski sodniki. Napak, tudi precej očitnih, je bilo preveč. Že dejstvo, da so na evropskem prvenstvu sodelovali sodniki iz Japonske in Brazilije da vedeti, da je nekaj hudo narobe. In to pravim kljub temu, da je Slovenija končala na najvišji stopnici.

Če bodo želeli pri mednarodni zvezi FIBA ohraniti status košarke kot drugega najpomembnejšega moštvenega športa, bodo morali nekaj stvari precej hitri urediti.

Zgled za vse nas

To prvenstvo nam je dalo veliko. Poleg medalj in pokala ter zapisa v zgodovino, je pokazalo, kaj zmore storiti trdna in složna ekipa.

Začne se pri majhnih stvareh. Ko je kdo od igralcev padel po tleh, so mu drugi dobesedno pritekli na pomoč. Verjemite, tudi v izjavah je bilo očitno, ti fantje bi šli v vojno eden za drugega. Jasno pa je, kdo bi poveljeval. General Goran Dragič, najkoristnejši igralec turnirja in eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov.

Kot sem nekje že omenil, v resnici gre le za šport, za zabavo. Vseeno pa tudi skozi to lahko spoznamo, kaj so pomembne vrline. Slovenija je zmogla priti na vrh v košarki. Zakaj ne bi še kje drugje?

Matej Hrastar je zgodovinsko Evropsko prvenstvo za Slovenijo doživljal v vlogi reporterja radia Slovenija ob parketu, v pogovorih z zmagovalci (Slovenci) in poraženci (kdorkoli se jim je že znašel na poti). V redkih trenutkih prostega časa je iz Helsinkov in Carigrada spisal še štiri kolumne za Domovino. Matej, hvala!

3 KOMENTARJI

  1. Z to velesilo bi bilo dobro malo razmisliti…ta rezultat se je zgodil, ker so bili oni slabsi mi pa boljsi….ce kdo verjame, da se bo sedaj ta rec ponavljala, je pravljicar…that was the story of those ballplayers in their life time and will never ever repeat itself again…

  2. Uporabnik naj bi imel v rokah zastavo Slovenije. Žal to ni zastava naše države, saj ima razmerje zastave Slovaške republike in Republike Srbije, ne pa zastave Slovenije. Grb na njej je zagotovo večji, kot je širina enega vodoravnega barvnega pasu na površini zastave. Je znatno prevelik. Take zastave menda pošilja na slovenski trg zagrebška Turistička naklada. Namenoma, iz neznanja, zaradi ustvarjanja zmešnjave? O uporabi zastav Slovenije na igrišču ob razglasitvi rezultatov in podelitvi medalj ter o uporabi zastave dr. Mira Cerarja, pa tudi na Brniku in v Ljubljani na sprejemu. Bedno, bedno. Obiskovalci tekem in sprejemov pa znatno, znatno bolje in množičneje kot ob drugih takih priložnostih. Še misel k steffovi oceni. Vsaka stvar in vsako dogajanje ter vsako tekmovanje ima svoj življenjski ciklus: vzpon, vrh in padec. Večino naših športnikov, posameznikov, je to že skusilo. Pa vendar, vsi zmagovalci bodo vso športno in nacionalno zgodovino napisani/objavljani po tem izjemnem, lahko le enkratnem dosežku. Prav zato je tako pomembno, da ob taki priložnosti tudi druge stvari okrog njih klapajo. Za domačo in svetovno javnost, za danes in za zgodovino.

  3. Kdor je na SVOJO DRŽAVO PONOSEN, pozna njene SIMBOLE in jih ponosno IZPOSTAVI ob različnih PRAZNOVANJIH. Že od mojega otroštva dalje, vem, da so starši za praznike izpostavili SLOVENSKO ZASTAVO. V Jugoslaviji je bila drugačna od SEDANJE. Zato sem 1. spravila, za SPOMIN na našo ZGODOVINO in ob razglasitvi SAMOSTOJNE Slovenije, sem kupila novo in jo za vse praznike PONOSNO IZOBESIM. Marsikomu sem jo tudi kupila za ROJSTNI dan. Večina jo tudi izobeša, nekateri pa ne, kot, da bi se sramovali naše DRŽAVE. Ti, ki jo uporabljajo (posebno športniki in državniki) pa bi jo morali POZNATI.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime