Sejem (nekoč) bil je živ, danes pa so parade velikih izrinile obrtnike in mala podjetja
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob zaključnem dnevu med ljudmi nekoč izjemno priljubljenega obrtnega sejma v Celju se bi bilo potrebno vprašati, če veliki sejemski projekti v Sloveniji še služijo svojemu poslanstvu.
Mnogi se na sejme še vedno odpravljajo po starem načelu "verjamem temu, kar vidim, ne temu, kar slišim", vendar pogosto razočarani ugotavljajo, da ni kaj dosti za videti …
Zdi se, da sejmi zamirajo, kar je škoda, saj sejem kot najstarejša oblika organizirane trgovine nosi v sebi izjemen potencial tudi za današnji čas.
Prvi zapisi o sejmih segajo daleč v čas pred Kristusom. Verjetno je star toliko, kolikor je stara človekova sposobnost, da izdela več kot potrebuje. V srednjem veku so bili znamenje neodvisnosti mest in poseben privilegij, ki ga je podeljeval deželni vladar.
Poznanih je več vrst sejmov: letni, tedenski, sejmi povezani z zavetniki ali cerkvami … Tudi Slovenija ima dolgo tradicijo sejmov.
Znano je tudi sejemsko pravo, ki je urejalo prirejanje sejmov in odnose med prodajalci, mestom in kupci.
Poznana so številna sejemska mesta in v nekaterih se je sejemska dejavnost ohranila do danes (Ptuj, Gornja Radgona, Celje, Ljubljana …).
Sejem je bil vedno izrazito družaben dogodek. Tam se je ogledovalo, barantalo, trgovalo, srečevalo, se zabavalo in družilo.
V zadnjih desetletjih so se sejmi v veliki meri specializirali. Seveda so prisotni tudi splošni, čeprav je ločnica, vsaj v Sloveniji, med njimi pogosto zabrisana.
Specializirani sejmi, ki se praviloma odvijajo na večjih sejmiščih, v veliki meri opuščajo osnovno funkcijo sejma - to je sklepanje poslov. Postali so predvsem parada in razstava, ki si jo v celoti lahko privoščijo velika podjetja in koncerni, medtem ko so obrtniki in manjša podjetja odrinjeni.
Težava sodobnega slovenskega sejmarstva je, da organizator sejma, ni več mesto oz. dežela kot v zgodovini. Ta ima namreč v interesu koristi prebivalstva. Danes so sejmišča podjetja in to velika. In gre jim predvsem za dobiček.
S tem samo po sebi ni seveda nič narobe, postane pa narobe, če je ta logika prisotna na družbeno-koristnih področjih, kar sejem do neke mere je.
Problem je namreč, da so razstavni prostori tako nesramno dragi, da nikakor ne upravičijo svojega stroška.
Videti je, da je glavni namen organizatorjev prodati sleherni kvadratni meter na sejmu po čim višji ceni. Tudi cene vstopnic so praviloma visoke in število obiskovalcev vedno manjše.
Ključne stranke informacij pred nakupom že dolgo ne zbirajo več na sejmih. S tem stroškom pa lahko naredi povprečno podjetje vrhunski marketing na drugem področju (recimo spletnem).
Zato število razstavljavcev in s tem tudi obiskovalcev upada.
V tujini na specializiranih sejmih praviloma srečaš ključne ljudi za svoj posel in se seznaniš z novostmi ter s tem upravičiš strošek. Če tega kot organizator sejma razstavljavcem ne zagotavljaš, je bolje da mu daš razstavni prostor zastonj.
Videti je, da slovenska sejmišča o tem ne vedo ničesar. Na številnih sejmih po sejmišču kroži več zaposlenih v razstavljajočih podjetjih kot obiskovalcev (karikirano). Je pa vedno na razpolago veliko predavanj raznih »vip« oseb in okroglih miz, kjer se veliko govori, pa pogosto bolj malo pove.
Da ne bi zašli predaleč, se vrnimo k splošnim in lokalnim sejmom, ki zanimajo širši krog ljudi. Ti sejmi so praviloma obiskani in na njih se dejansko trguje (na ravni fizičnih oseb).
Vendar vseeno nazadujejo in to predvsem zato, ker je država prodajo slehernega jabolka zbirokratizirala do obisti.
Prav tako pa so preplavljeni s preprodajalci, ki prodajajo ceneno uvoženo blago, medtem ko je pristnih rokodelcev in ljudi, ki bi prodajali lastne proizvode, malo, pa še tem za ovratnik dihajo inšpektorji.
V sodobnem potrošniškem svetu, ki je prepoln trgovskih centrov, ki so vsi narejeni po istem kopitu, z istimi izdelki in brez lokalne ponudbe, je obisk pristnega sejma, na katerem lahko robo vidiš, primeš, poklepetaš s prodajalcem ali celo izdelovalcem, prava osvežitev.
Sejem ima velik potencial, še posebno na lokalni ravni. Neprimerljivo bolje je namreč kupiti zelenjavo in sadje od kmeta iz sosednje vasi kot od trgovca, ki ga je uvozil iz Južne Amerike.
Sejem bi moral danes v vsakem mestu postati protiutež velikim trgovskim centrom. Prostor, kjer bi lahko ljudje svobodno trgovali, s čim manj ali nič posredniki.
Seveda bi morala država za to najprej odpoklicati vohunske inšpektorje, ki prežijo na kmečke gospodinje, ki ponujajo kruh iz krušne peči in domačo marmelado ter si drznejo prodajati brez davčne blagajne.
S tem bi dali ljudem več ekonomskih možnosti, zmanjšali bi pasivnost in vrnili sejmu pravi pomen, ki je trgovanje in druženje! Je res lažje dati socialno podporo, kot omogočiti ljudem, da (do nekega sprejemljivega zneska) sami zaslužijo, brez nadzora države?
Naj sejem spet postane živ! Naj bo majhno znamenje upora proti divjemu kapitalizmu in potrošništvu, ki nam diktira, kaj potrebujemo in nas dela vedno bolj pasivne. In tudi proti državi, ki želi nadzirati tudi najmanjši znesek denarnega toka med državljani.
Mnogi se na sejme še vedno odpravljajo po starem načelu "verjamem temu, kar vidim, ne temu, kar slišim", vendar pogosto razočarani ugotavljajo, da ni kaj dosti za videti …
Zdi se, da sejmi zamirajo, kar je škoda, saj sejem kot najstarejša oblika organizirane trgovine nosi v sebi izjemen potencial tudi za današnji čas.
Malo zgodovine ali sejem bil je živ …
Prvi zapisi o sejmih segajo daleč v čas pred Kristusom. Verjetno je star toliko, kolikor je stara človekova sposobnost, da izdela več kot potrebuje. V srednjem veku so bili znamenje neodvisnosti mest in poseben privilegij, ki ga je podeljeval deželni vladar.
Poznanih je več vrst sejmov: letni, tedenski, sejmi povezani z zavetniki ali cerkvami … Tudi Slovenija ima dolgo tradicijo sejmov.
Znano je tudi sejemsko pravo, ki je urejalo prirejanje sejmov in odnose med prodajalci, mestom in kupci.
Poznana so številna sejemska mesta in v nekaterih se je sejemska dejavnost ohranila do danes (Ptuj, Gornja Radgona, Celje, Ljubljana …).
Sejem je bil vedno izrazito družaben dogodek. Tam se je ogledovalo, barantalo, trgovalo, srečevalo, se zabavalo in družilo.
Sejem danes …
V zadnjih desetletjih so se sejmi v veliki meri specializirali. Seveda so prisotni tudi splošni, čeprav je ločnica, vsaj v Sloveniji, med njimi pogosto zabrisana.
Specializirani sejmi, ki se praviloma odvijajo na večjih sejmiščih, v veliki meri opuščajo osnovno funkcijo sejma - to je sklepanje poslov. Postali so predvsem parada in razstava, ki si jo v celoti lahko privoščijo velika podjetja in koncerni, medtem ko so obrtniki in manjša podjetja odrinjeni.
Težava sodobnega slovenskega sejmarstva je, da organizator sejma, ni več mesto oz. dežela kot v zgodovini. Ta ima namreč v interesu koristi prebivalstva. Danes so sejmišča podjetja in to velika. In gre jim predvsem za dobiček.
S tem samo po sebi ni seveda nič narobe, postane pa narobe, če je ta logika prisotna na družbeno-koristnih področjih, kar sejem do neke mere je.
Problem je namreč, da so razstavni prostori tako nesramno dragi, da nikakor ne upravičijo svojega stroška.
Videti je, da je glavni namen organizatorjev prodati sleherni kvadratni meter na sejmu po čim višji ceni. Tudi cene vstopnic so praviloma visoke in število obiskovalcev vedno manjše.
Ključne stranke informacij pred nakupom že dolgo ne zbirajo več na sejmih. S tem stroškom pa lahko naredi povprečno podjetje vrhunski marketing na drugem področju (recimo spletnem).
Zato število razstavljavcev in s tem tudi obiskovalcev upada.
Slovenski sejem, kam greš?
V tujini na specializiranih sejmih praviloma srečaš ključne ljudi za svoj posel in se seznaniš z novostmi ter s tem upravičiš strošek. Če tega kot organizator sejma razstavljavcem ne zagotavljaš, je bolje da mu daš razstavni prostor zastonj.
Videti je, da slovenska sejmišča o tem ne vedo ničesar. Na številnih sejmih po sejmišču kroži več zaposlenih v razstavljajočih podjetjih kot obiskovalcev (karikirano). Je pa vedno na razpolago veliko predavanj raznih »vip« oseb in okroglih miz, kjer se veliko govori, pa pogosto bolj malo pove.
Da ne bi zašli predaleč, se vrnimo k splošnim in lokalnim sejmom, ki zanimajo širši krog ljudi. Ti sejmi so praviloma obiskani in na njih se dejansko trguje (na ravni fizičnih oseb).
Vendar vseeno nazadujejo in to predvsem zato, ker je država prodajo slehernega jabolka zbirokratizirala do obisti.
Prav tako pa so preplavljeni s preprodajalci, ki prodajajo ceneno uvoženo blago, medtem ko je pristnih rokodelcev in ljudi, ki bi prodajali lastne proizvode, malo, pa še tem za ovratnik dihajo inšpektorji.
Sejem ima v sebi izjemen potencial …
V sodobnem potrošniškem svetu, ki je prepoln trgovskih centrov, ki so vsi narejeni po istem kopitu, z istimi izdelki in brez lokalne ponudbe, je obisk pristnega sejma, na katerem lahko robo vidiš, primeš, poklepetaš s prodajalcem ali celo izdelovalcem, prava osvežitev.
Sejem ima velik potencial, še posebno na lokalni ravni. Neprimerljivo bolje je namreč kupiti zelenjavo in sadje od kmeta iz sosednje vasi kot od trgovca, ki ga je uvozil iz Južne Amerike.
Sejem bi moral danes v vsakem mestu postati protiutež velikim trgovskim centrom. Prostor, kjer bi lahko ljudje svobodno trgovali, s čim manj ali nič posredniki.
Seveda bi morala država za to najprej odpoklicati vohunske inšpektorje, ki prežijo na kmečke gospodinje, ki ponujajo kruh iz krušne peči in domačo marmelado ter si drznejo prodajati brez davčne blagajne.
S tem bi dali ljudem več ekonomskih možnosti, zmanjšali bi pasivnost in vrnili sejmu pravi pomen, ki je trgovanje in druženje! Je res lažje dati socialno podporo, kot omogočiti ljudem, da (do nekega sprejemljivega zneska) sami zaslužijo, brez nadzora države?
Naj sejem spet postane živ! Naj bo majhno znamenje upora proti divjemu kapitalizmu in potrošništvu, ki nam diktira, kaj potrebujemo in nas dela vedno bolj pasivne. In tudi proti državi, ki želi nadzirati tudi najmanjši znesek denarnega toka med državljani.
Zadnje objave
Po tragediji v Novem Sadu odstopil srbski minister za infrastrukturo
4. 11. 2024 ob 19:07
O vtikljivosti, pravi meri in vzgoji za skrbnost
4. 11. 2024 ob 18:00
Tonin v iskanju svojega mesta
4. 11. 2024 ob 15:00
Bojan Požar: »Čeferin lahko doseže cenzuro v skoraj vsakem mediju v Sloveniji«
4. 11. 2024 ob 10:00
Vojna zvezd - je Luna ameriška, kitajska ali pripada celotnemu človeštvu?
4. 11. 2024 ob 6:00
Kako lahko zaščitimo otroke, mlade, sebe in (ranljive) odrasle pred zlorabami?
3. 11. 2024 ob 18:00
Ekskluzivno za naročnike
O vtikljivosti, pravi meri in vzgoji za skrbnost
4. 11. 2024 ob 18:00
Tonin v iskanju svojega mesta
4. 11. 2024 ob 15:00
Bojan Požar: »Čeferin lahko doseže cenzuro v skoraj vsakem mediju v Sloveniji«
4. 11. 2024 ob 10:00
Prihajajoči dogodki
NOV
06
Primož Pugelj: Začetek Novembra (otvoritev razstave)
18:00 - 20:00
NOV
07
NOV
09
NOV
09
21. Ljubljanska vinska pot (Martinovanje)
10:00 - 17:00
Video objave
Izbor urednika
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
1. 11. 2024 ob 8:18
Zvjezdan Radonjić: »Očiščenje sodnega sistema se žal ne bo zgodilo«
31. 10. 2024 ob 6:00
Pokojni čakajo, da se jih usmilijo zanikovalci resnice
29. 10. 2024 ob 15:00
Udarec po družinah, ki so že danes diskriminirane
28. 10. 2024 ob 9:00
1 komentar
umalisek
Lepo napisano in zaključeno z lepimi mislimi.
Država je odraz duha v družbi.
Kako sem lahko prepričan, da gospodinja prodaja svojo solato in ne tiste, ki je bila pretovorjena v pristanišču?
Enako velja za marmelado in lesene žlice. Kaj je še regionalnega? Komu zaupati in kako zaupanje vspostavit?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.