Se po tridesetih letih v slovenske osnovne šole vrača srbščina?

Sliki sta simbolični Vir: serbianchildrenbooks.com/
Si predstavljate, da bi živeli v nasilnem zakonu in bi komaj čakali, da iz njega uidete na varno? Ko bi se to končno zgodilo, bi bili presrečni! Nato bi sledil šok: po tridesetih letih bi vaš nekdanji partner spet začel trkati na vrata v želji, da vstopi - z vsemi nekdanjimi pravicami vred. Bi vas postalo strah? Bi se vam že ob samem trkanju začela ježiti koža?

Verjetno, ni pa nujno. Sploh glede na dosegljive podatke, ki povedo, da se vsaka druga vrne nazaj v moževo nasilno naročje.


Podcast komentarja Milene Miklavčič je na voljo na koncu prispevka.





Kakršnakoli povezava med to žensko in med sodržavljani, ki so vedno bolj nostalgično zazrti v "stare, dobre čase" in bi želeli ponovno imeti čim več nekdanje Jugoslavije v takšni ali drugačni obliki na ozemlju samostojne, demokratične, neodvisne in evropsko usmerjene (vsaj na papirju) Slovenije, je namerna in čisto nič slučajna. Obujanje "ljubezni", ki smo se jo - vsaj upala sem tako - za vse večne čase znebili ob osamosvojitvi, mi ni čisto nič všeč. Sploh ob dejstvu, ker smo Slovenci sila ustrežljiv, labilen in hlapčevski narod, ki bi, za ljubi mir, jedli z roke vsem, ki bi si tega zaželeli.

Šele včeraj zjutraj sem slišala, da je naš premier, kot je sporočila njegova srbska kolegica Ana Brnabić, obljubil, da se bodo v Sloveniji od prihodnjega šolskega leta naprej, učenci v dvajsetih slovenskih osnovnih šolah spet začeli učiti srbski jezik. Mislila sem, da ne slišim prav! Pa saj proti srbščini, kot takšni nimam čisto nič!

Poročanje srbskega medija rs.n1info.com o 5. skupni seji slovenske in srbske vlade (v srbskem jeziku): "Druga zahvalnost je na pokrenutoj mini Šengen inicijativi, koji bi trebalo da obezbedi ekonomski i svaki drugi napredak, treća za posetu Visokim Dečanima na Kosovu, a četvrta na pokrenutim razgovorima o učenju srpskog jezika u osnovnim školama u Sloveniji, što bi moglo da počne od sledećeg septembra", rekla je Brnabić.


Le namera je, žal, prebudila nič kaj prijetne spomine na čase, ko je bila srbohrvaščina eden od šolskih predmetov za številne povojne generacije. Našli so se celo učitelji, tako je povedal Janko B., ki so učencem "grozili", naj se čim bolj potrudijo, ker bodo slovenščino oblasti prej ali slej ukinile. Grožnje niso bile za lase privlečene! Oblastniki so brutalno prešli od besed k dejanjem z zamislijo o skupnih jedrih, ki se je, hvala Bogu, izjalovila. Tudi brez njih je imela slovenščina dolgo časa drugorazredno, zelo hlapčevsko mesto. Pa srbski jezik, kot takšen, niti ni bil kriv! Krivi so bili slovenski hrbti, ki so se do tal in slinasto upogibali pred tistimi, ki so ga govorili! Srbohrvaščina je bila uradni jezik v JLA, vrsto let tudi na televiziji. Celo sodni JLA postopki v Ljubljani so potekali v tujem jeziku. Danes bi temu rekli diskriminacija in poniževanje.
Namera je prebudila nič kaj prijetne spomine na čase, ko je bila srbohrvaščina eden od šolskih predmetov za številne povojne generacije.

Spominjam se vrstnikov, številnih "janezov", ki so po nekaj mesecih služenja vojaškega roka prišli domov na prvi obisk. Ko si poslušal njihovo latovščino, se je zdelo, kot da so pozabili na materin jezik!

Najprej slovenščina!


Ko me je zadnjič peljal eden od taksistov na Parmovo v Ljubljani, sva tistih deset minut kramljala vsak po svoje. »Drugi se trudijo s polomljeno srbščino, vi ne! Zakaj ne?« »Zato ne, ker sem enako ponosna na svoj materin jezik, kot ste vi na svojega!« sem mu odgovorila. »Malo je takšnih!« je pokomentiral, ko mi je pomahal v slovo.

V osnovni šoli sem imela veliko prijateljev - dopisovalcev. Katica je bila iz Osijeka, Mišo iz Beograda, Gordana iz okolice Sarajeva, Ivan iz Skopja ... Mnoga pisma hranim še danes. Prijateljstva so trajala leta in leta, z Gordano, ki se je skupaj z možem sredi osemdesetih let preselila na Gorenjsko, se še zmeraj pogosto vidiva in tudi slišiva. Pa veste, zakaj smo tako dolgo ohranjali stike?

Vam bom povedala: zato, ker so, kljub temu da smo bili še otroci, spoštovali mojo odločitev, da govorim po slovensko! Oni so pisali po svoje, jaz po svoje, nihče ni potreboval prevajalca! Z različnimi literarnimi prispevki sem sodelovala na natečajih pri časopisu za otroke, Dečje Novine iz Sarajeva. Čeprav me je naša luštna učiteljica srbohrvaščine, Habjanova nagovarjala, naj se potrudim in pišem v "njihovem jeziku", je nisem ubogala. Kljub temu sem pogosto dobivala nagrade, ena zadnjih je bila knjiga Čamac na reci Sej. Še danes jo hranim kot zelo drag spomin.

Ko me vprašajo, katera je moja najljubša knjiga, pravim, da je to Dnevnik srbske gospodinje. Ob prvi priložnosti sem to povedala tudi avtorici, Mirjani Bobić Mojsilovićevi, ko sem jo našla na Facebooku.

Morda bo ob tem, kar sem napisala, kdo rekel, da sem čudna in da imam dvojna merila. Češ, bereš njihove avtorje, družiš se z različnimi ljudmi, ki tam živijo ali so se tam rodili, protestiraš pa, da bi se tvoji vnuki učili srbščine v osnovni šoli.

Zelo se strinjam s Karin B., ki je zapisala:»Učitelji naj se raje bolj posvečajo slovenščini, ker jo zlasti otroci tujcev zelo slabo obvladajo. Če ministru za šolstvo ostaja denar v predalih, pa naj z njim zagotovi pomoč pri učenju in spoštuje sodbo Ustavnega sodišča, pa bomo vsi zadovoljni.«

Še nekaj moram dodati: ob tej novici mi niti ne bi šli lasje pokonci, če bi imeli na političnem parketu pokončne posameznike s hrbtenico, ki bi jim bila Slovenija na prvem mestu. Tako pa se zdi, da nam politična usoda že lep čas naplavlja prodane duše, ki so za nekaj judeževih kovancev pripravljene prodati vse, kar je v državi še kaj vrednega. Je materialnega že zmanjkalo, da so pristali tudi na to, zadnjo ponudbo sredi Beograda? Zanima me, za kakšno ceno?

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike