Rusijo je kot agresorja treba poraziti, tako kot je bilo treba poraziti fašizem, nacizem in komunizem

Rok Frelih
vir: pixabay.com


Generalni sekretar zveze NATO Jens Stoltenberg je nedavno dvignil precej prahu med podporniki Rusije in zagovorniki njene agresije na Ukrajino. Stališča, ki jih je podal v intervjuju za nemški Handelsblatt, niso pretirano diplomatska, so pa v skladu s stanjem na bojišču in v politiki.


Njegove izjave so bile deležne tako ogorčenih odzivov kot medijskih manipulacij proruske propagande, zato je prav, da vsaj nekatera pojasnimo skozi prizmo realnosti.

Ruska prizadevanja za podjarmljenje napadene Ukrajine v letošnjem letu ne bodo pojenjala, temveč se bodo celo stopnjevala, v svojih predvidevanjih navaja inštitut ISW. To ob intenzivnem uničevanju civilne komponente Ukrajine v prvi vrsti pomeni vkopavanje in utrjevanje ruskih položajev na frontni črti ter izboljšanje preskrbovalnih poti.

Ob tem se pripravljajo tudi kadrovske spremembe v ruskih oboroženih silah, predvsem v smislu posodobitve poveljniških kadrov, ki naj bi prinesle spremenjen princip vodenja in poveljevanja. Pomanjkljivosti na tem področju so namreč v veliki meri zaslužne za neuspeh ruske agresije, prav tako kot tudi neusposobljeni pripadniki z zastarelo opremo in orožjem. Kremelj zato upanje polaga tudi v ponovno oživitev orožarske industrije, ki je splošnemu prepričanju navkljub v veliki meri onemogla.

Medtem je zaenkrat še neznana usoda morebitnega ruskega napada na sever Ukrajine z ozemlja Belorusije. Verjetnost, da bi se agresiji pridružile tudi beloruske sile, ostaja majhna, dejstvo pa je, da ruska in beloruska vojska izvajata skupne vojaške vaje na ozemlju severne sosede Ukrajine.

Stoltenberg razburil podpornike ruske agresije


V luči pričakovane krepitve agresorskih dejavnosti je Stoltenberg povedal, da bo Rusija v letu 2023 najverjetneje skušala izvesti odločilni strateški korak, kar pa ne pomeni uporabe vseh sredstev, ki jih ima na voljo, pa tudi ne skorajšnjega konca vojne. Sklepamo torej lahko, da se bo nadaljevala vojna izčrpavanja, a z znatno intenzivnejšim bojnim delovanjem.

Stoltenberg je s prej omenjenimi izjavami med drugim dodobra razburil podpornike agresije, med njimi tudi premnoge Slovence, predvsem tiste, ki se imajo za prave, zavedne levičarje in desničarje. Dejal je, da ne pričakuje normalizacije odnosov z Rusijo, tudi če se vojna konča, in kljub razburjenju omenjenih je njegovo stališče glede na razmere povsem realno. Namreč, politična klima v Rusiji postaja vse bolj zaostrena in v primerjavi s tistimi, ki pridobivajo na moči, celo Putin velja za zmernega.

Normalizacija odnosov trenutno ni možna


S kom naj torej normaliziramo odnose in o čem naj se pogovarjamo? Če bi sprejeli moskovski režim kot del prijateljskega sveta, bi izdali Ukrajino in povozili lastne vrednote. V danem trenutku to ne pride v poštev. Realnost pa je žal takšna, da ruska elita (govorim o ljudeh, ki bi bili zmožni vplivati na politiko) tako rekoč ne premore več ljudi, ki bi bili sposobni zagotoviti umik okupatorskih sil iz Ukrajine.

Tisti, ki bi Kremlju lahko predstavljali potencialno zdravo opozicijo in posledično morebitno novo oblast, so večinoma padli skozi okno, se utopili, ali pa najprej zabodli ženo in hčerko, sebe pa ustrelili. Na desetine ruskih milijarderjev je umrlo brutalne smrti in jasno je, zakaj. Mnogi smo sicer po tihem upali, da se bodo zganile obveščevalne, obrambne ali varnostne strukture in bomo videli rusko različico operacije Valkira, a se to ni zgodilo, obenem pa upanja, da bo spremembe prineslo ljudstvo preko demokratičnih vzvodov, ni.

Trenutno edino realno opozicijo Kremlju predstavljajo radikalci, vojni dobičkarji in hujskači (nekatere med njimi smo že predstavlili), ki jih je vojna visoko pozicionirala v ruski družbi, in nič ne kaže, da bi se bili pripravljeni odreči gonilu svojega uspeha.
Za vzpostavitev normalnih odnosov z Zahodom bi morala ruska politika radikalno spremeniti stališča, za to pa je potrebna katarza.

Glede na naravo notranjih trenj v Rusiji lahko pričakujemo, da bo slednja kot država postajala vse bolj disfunkcionalna. Za vzpostavitev normalnih odnosov z Zahodom bi morala ruska politika radikalno spremeniti stališča, za to pa je potrebna katarza. Pomagala bi lustracija. A je ne bo. Tudi tu vemo, zakaj, in Stoltenberg je očitno vedel, kaj in zakaj je govoril.

Rusijo je treba poraziti


Generalni sekretar v svojih izjavah tudi ni skrival stališč, da mora Ukrajina vojaško poraziti Rusijo, za kar potrebuje več orožja (to problematiko smo pred kratkim že osvetlili). Da, poraziti, in to Rusijo. Tisti, ki so na strani okupatorja, seveda menijo, da kaj takšnega ni možno (ker poraziti se da samo ZDA vsakih nekaj let, Rusije pa nikoli), zato razčistimo pojme.

Rusija je napadla Ukrajino. Rusija je napadalec, Ukrajina je žrtev. Za Rusijo bi zmaga pomenila, da Ukrajino zavzamejo oziroma nastavijo oblast, ki bo služila Kremlju, za Ukrajino pa je zmaga, da okupator zapusti državo, ki posledično ne bo več podvržena neželenemu ruskemu vplivu. Nihče ne govori, da bodo Ukrajinci zavzeli Rusijo, ki bo morala kapitulirati kot Hitlerjeva Nemčija. Podporniki in zagovorniki Rusije bodo situacijo najbolje razumeli, če rečemo, da je pravični cilj Ukrajine to, da Rusija doživi usodo ZDA v Vietnamu, ki jo sami radi izpostavljajo.

Stoletja neuspele zunanje politike dobivajo epilog


Roko na srce, Rusija si je v zadnjem letu največjo škodo naredila sama. Agresija na Ukrajino je razgalila njene slabosti do te mere, da je razen jedrskega arzenala ne moremo več šteti v prvo ligo svetovnih velesil. In, kot je v omenjenem intervjuju povedal Stoltenberg, je možnost uporabe jedrskega orožja izjemno majhna. S tem je želel demantirati stališče kanclerja Olafa Scholza, ki rusko jedrsko oborožitev vidi kot potencialno grožnjo, če bi Nemčija Ukrajini dobavila več težkega orožja.

Zakaj torej Rusi ne bi uporabili jedrskega orožja? Ker so (predvsem) Kitajci rekli, da se to ne sme, v trenutni strateški situaciji pa Rusija navzven nima več izključne svobode odločanja, pač pa preko kapitalske odvisnosti služi Kitajski kot proxy, s katerim slednja preizkuša poteze in sposobnosti Zahoda ter ga, tako kot Rusijo, obenem želi vsaj deloma izčrpati.

V ogorčenem in z vidika strokovnosti in resnicoljubja popolnoma za lase privlečenem propagandnem prispevku na enem od slovenskih proruskih rumenih portalov lahko zasledimo tudi zgražanje nad Stoltenbergovo izjavo, da "Rusija skuša obvladovati sosednje države". Saj vendar vsi vemo, da se NATO širi proti Rusiji!
Matično Rusijo je njen imperializem sicer dvignil iz sorazmerne bede, a za zavojevane evropske države in narode se je s prihodom Rusov stanje drastično poslabšalo.

Resnica je takšna, da se zgodovinsko Rusija širi proti zahodu, najprej na račun Finske, Poljske (Belorusija, Ukrajina) in baltskih držav, kasneje pa je z železno zaveso "osvobodila" na tisoče kilometrov vse do Trsta. Vse to so bile države, v katerih se je, preden so padle pod vpliv ruskega oziroma sovjetskega imperializma, večinoma (ne povsod) živelo evropsko primerljivo, kar se tiče politične svobode oziroma ekonomskega blagostanja.

Matično Rusijo je njen imperializem sicer dvignil iz sorazmerne bede, a za zavojevane evropske države in narode se je s prihodom Rusov stanje drastično poslabšalo in nekako je logično, da si države, vključno z Ukrajino, želijo tja, kjer so nekoč bile. NATO se torej širi (tudi) na željo s strani mačehovske matere Rusije zatiranih držav.

Stoltenberg ima prav


Kljub žolčnim razpravam in medijskim propagandnim manipulacijam lahko pritrdim stališčem, ki jih je podal generalni sekretar. Ne trdim, da je imel vedno prav, a tokrat je imel. Čeprav bi mu kdo utegnil očitati militantnost in nediplomatsko držo, ki poslabšuje odnose z Rusijo, je njegova retorika povsem prizemljena in glede na fazo vojne upravičena: da bi dosegla svoj cilj, Ukrajina potrebuje več orožja, in moralna dolžnost Zahoda je, da je ne pusti na cedilu.

Stoltenberg je pred časom dejal, da bo Zahod (Evropa) sicer plačal visoko ceno, a še večjo bi plačal, če bi Rusiji popustil. Je moč potegniti vzporednice s časom, ko je Zahod popuščal Hitlerju, nato pa je cel svet plačal krepko preveč? Seveda.

Rusijo je kot agresorja treba poraziti, tako kot je bilo treba poraziti fašizem, nacizem in nazadnje komunizem, saj nam ruska agresija kaže isti temni obraz človeštva kot omenjeni totalitarizmi. Na tem mestu bo marsikdo izpostavil, da se mora Zahod v prvi vrsti spopasti z lastno dekadenco. Drži, a popuščanje ali celo iskanje alternative v tujih totalitarizmih, kot je trenutno ruski, nikakor ni rešitev.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Osamosvojitelji: Vrnitev obveznega vojaškega roka je edina rešitev pred grozečo vojno
  • 04. 02. 2024
Najbolj konfliktna območja na svetu. Kje v letu 2024 lahko pričakujemo vojno?
  • 02. 01. 2024
Bodo evropske vlade preko EU kmalu lažje prišle do orožarskih poslov in podprle evropsko industrijo?
  • 25. 11. 2023