Rusija v finančnem primežu Kitajske



Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je pred kratkim odpustil večje število zaposlenih v obveščevalnih strukturah, vključno z direktorjem SBU Ivanom Bakanovim in generalno državno tožilko Irino Venediktovo. Boji med sprtima stranema se medtem nadaljujejo, in čeprav nobena od strani do sedaj ni dosegla občutnejšega preboja, se v Rusiji s strani skrajnih nacionalistov pojavljajo pozivi k zavzetju celotne Ukrajine.

Nedavna afera z odpuščenimi obveščevalci za ukrajinsko stran nedvomno predstavlja precejšen udarec. Tuji mediji namreč poročajo o več kot 60, domnevno celo o 82 obveščevalcih, ki naj bi sodelovali z ruskimi okupatorji in zagrešili več kot 600 izdajalskih dejanj. Domnevne izdaje so se znašle pod drobnogledom ukrajinskih preiskovalnih organov. Na velike, do sedaj še neznane razsežnosti pa kaže predvsem vpletenost direktorja Bakanova, ki naj bi bil bližnji prijatelj predsednika Zelenskega. Glede na skupno (večinoma sovjetsko) dediščino obveščevalnih struktur tovrstno sodelovanje niti ni presenetljivo; v začetku vojne se je precej govorilo tudi o tem, da naj bi določeni agenti v ruskih vrstah delovali v korist Ukrajine, a ruske oblasti detajlov pričakovano niso razkrile.

Posledic zaenkrat še ni mogoče napovedati, a brez dvoma je afera vnesla dvom in nezaupanje v ukrajinske obveščevalne vrste, kar bi lahko predstavljalo enega odločilnih dejavnikov pri nadaljnjem poteku vojne. A po drugi strani je ukrajinska stran manifestirala učinkovit notranji nadzor in s tem znatno oslabila rusko obveščevalno dejavnost.
Medtem ko ruska stran z obstreljevanji še vedno kaže precejšnjo premoč v smislu artilerije, gre sorazmerne uspehe ukrajinskih sil pripisati tudi učinku težkih orožij, dobavljenih z Zahoda.

Stanje na bojišču


Po dosedanjih izjavah Kremlja bi lahko pričakovali, da ruske okupatorske sile želijo pridreti do meja ne le separatističnih republik Doneck in Lugansk, temveč do meja celotne Doneške in Luganske regije. Ukrajinske sile so napredovanje precej upočasnile in predvsem na južnem odseku vzhodnega bojišča prihaja do izmeničnih zasedb in osvoboditev določenih mest. Medtem ko ruska stran z obstreljevanji še vedno kaže precejšnjo premoč v smislu artilerije, gre sorazmerne uspehe ukrajinskih sil pripisati tudi učinku težkih orožij, dobavljenih z Zahoda.

Tuji viri poročajo, da naj bi se okupatorske sile osredotočile predvsem na zaščito ozemelj, kjer živijo etnični Rusi; tako naj bi vzpostavljali več linij obrambe pred morebitnimi protinapadi ukrajinskih sil. Po nekaterih prognozah naj bi Rusija priključila okupirano ozemlje že jeseni letos. Rusija si je s tem zadala dokaj težko nalogo, saj naj bi ukrajinska stran na okupiranih ozemljih izvajala gverilsko bojevanje, težavo pa predstavlja tudi uvedba administrativne podrejenosti Rusiji, saj se že sedaj sooča z državljansko nepokorščino.

Nihče tudi ne more zagotoviti, da se bo frontna črta v prihodnosti dejansko ustalila na tako imenovanih etničnih mejah: po nekaj letih odsotnosti je v ospredje ponovno stopil Igor Girkin – Strelkov.

Gre za ruskega vojnega veterana in nekdanjega pripadnika FSB, ki je v prvih letih vojne uspešno (tudi javno) deloval na območju separatističnih republik. Strelkov je tako rekoč ikona ukrajinske vojne z velikim medijskim vplivom. Predvsem skrbi dejstvo, da je pred kratkim pozival k razširitvi ruskih operacij in predlagal nekatere poteze, s katerimi bi Moskva "na polno" vstopila v vojno, s katero bi zavzeli celotno Ukrajino in iz nje ustanovili "Malorusijo". Spomnimo, ruska stran ne priznava ukrajinskega naroda in (vsaj v svoji ideologiji) tudi ne samostojne ukrajinske države.

Strelkov tako predlaga splošno mobilizacijo, kot najverjetnejšo smer napada večjega obsega pa se navaja napredovanje proti Kijevu po dolini Dnepra z juga z izhodiščem v Hersonu, ki je trenutno pod nadzorom okupatorskih sil. Po tej projekciji naj bi si Rusi želeli zavarovati napredovanje tudi z zasedbo ozemlja na zahodni strani Dnepra.

Cilj te akcije bi bil najverjetneje obkolitev (ali zavzetje) Kijeva, a glede na vložek, ki bi ga okupatorska stran morala v to vložiti, je takšen razvoj dogodkov malo verjeten. Prišlo bi namreč do intenzivnega urbanega bojevanja, ki bi si ga okupatorska stran težko privoščila, in ne glede na propagando, ki jo za "vzdrževanje morale" vojski in prebivalstvu redno servirajo ruski mediji, bi bil potreben tudi velik finančni vložek.

Veliko vprašanje je, koliko izdatkov si Rusija še lahko privošči. Niti jih ne skrbi pomanjkanje kadra; kot radi rečejo, "nas mnogo". Težava je drugje: pred časom je ruski oporečnik Kamil Galejev razložil, kako se je z oblikovanjem sloja oligarhov Rusija tudi brez sankcij in izčrpavajoče vojne dolgoročno obsodila na propad.
Rusija živi od prodaje energentov, ki jo nadzirajo oligarhi. Ti bogatijo z izjemno preprosto dejavnostjo; koncentrirajo velike količine denarja, rezervirane za tiste, ki so zvesti režimu.

Če povzamem, Rusija živi od prodaje energentov, ki jo nadzirajo oligarhi. Torej v veliki meri mafijske strukture. Te bogatijo z izjemno preprosto dejavnostjo; koncentrirajo velike količine denarja, rezervirane za tiste, ki so zvesti režimu. Zapletenih proizvodnih procesov, kot je denimo strojegradnja po nemškem vzoru, ne dopustijo, ker jih ne poznajo in zato ne morejo popolnoma nadzirati. Zato se je Rusija poleg ostale industrije tudi pri proizvodnji orožja zanašala na komponente in stroje, uvožene z Zahoda. Domača orožarska industrija je s sankcijami izgubila kapacitete, ki bi morale dopolnjevati potrošene oborožitvene sisteme.

A tudi, če bi Rusija lahko nadomestila dolgoročni primanjkljaj orožja s kitajskimi ali iranskimi sistemi, jo, prvič, to peha v odvisnost, ki je za rusko miselnost "sramotna", po drugi strani pa se je znašla v finančnem primežu predvsem kitajskih odjemalcev energentov. Preprosto povedano, ker Rusi ne prodajajo energentov na prostem trgu, so prisiljeni sprejeti izjemno nizko ceno po meri Kitajske. Tokrat nismo le pri odvisnosti, temveč na poti v popolno podrejenost.

Rusija lahko dolgoročne operacije velikega obsega izvaja le s podporo iz tujine. Se bo upehala in bomo videli afganistanski scenarij? Tega še ne vemo. Vemo pa, da Rusija še zdaleč ni več sama svoj gospodar in da na tem mestu tudi filozofija Dugina pade v vodo, in gotovo je, da se z uspehi svojega podviga v Ukrajini bo mogla ravno hvaliti na prihajajočih dnevih zmage.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike