Prišla je ura resnice: živela Rusija, živela Protiimperialistična fronta!

POSLUŠAJ ČLANEK
Prejšnji teden smo doživeli uro resnice, v kateri je Slovenija tako sama sebi kot (formalnim) zaveznikom nalila čistega vina, kam se v sodobni ureditvi sveta resnično uvršča.

V primeru Skripal, prvem napadu s kemičnim orožjem na civiliste na evropskih tleh v zadnjih 70 letih, smo zavestno zavrnili vstop na vlak Evrope prve hitrosti, kamor si sicer pregovorno tako želimo. Nismo se pridružili Nemčiji, Franciji, Švedski, Danski, Finski, Italiji ter drugim jedrnim državam EU v enotni obsodbi nesprejemljivega dejanja Putinove Rusije, ki povrh vsega sploh ni osamljeno in je nadaljevanje že videnega in doživetega.

O(b)stali smo med omahljivci in pragmatiki; med državami varuhinjami premoženja ruskih bogatašev v EU in tistimi, kjer sovladata radikalna levica ali desnica. Tako nespametna ni bila večina bivših socialističnih držav, niti naši sosedi; tekmica Hrvaška in Orbanova Madžarska, sicer odkrita prijateljica Rusije in Putina.

Neprijetna resnica je, da za tako ekstremno prorusko politiko, ki jo zadnja leta vodi Slovenija, ni nobenega smiselnega razloga. Škodljiva je tako z vidika slovenskih materialnih interesov kot naše kredibilnosti, obenem pa v njej ni niti pragmatičnosti niti pokončnosti. Prej kot to jo lahko razumemo kot golo servilnost zaradi poslov nekaj vplivnih Slovencev z Rusijo, ki narodu svoj partikularni interes prodajajo zavit v celofan slovanskega bratstva, začinjenega s sedimenti propadle komunistične ideologije.
prorusko slovensko politiko lahko razumemo kot golo servilnost zaradi poslov nekaj vplivnih Slovencev z Rusijo, ki narodu svoj partikularni interes prodajajo zavit v celofan slovanskega bratstva, začinjenega s sedimenti propadle komunistične ideologije.

Kdo je v resnici pokončen in kdo servilen?


Za razumevanje, koliko je Rusija v resnici pomemben gospodarski partner Slovenije, je številke zgolj potrebno postaviti v kontekst. Letna blagovna menjava z Rusijo je dobra milijarda evrov, kar je manj kot recimo z BiH ali Srbijo ter desetkrat manj kot z Nemčijo. Obenem Slovenija 80 % blagovne menjave ustvari z državami EU, torej tistimi, katerim se v izkazu solidarnosti do zaveznice z enakim ukrepom nismo pridružili.

Madžarska denimo v Rusijo izvozi dvakrat toliko blaga kot Slovenija, v teku je 12 milijardna ruska investicija v madžarsko jedrsko elektrarno, pa je Orban med prvimi izgnal iz države ruskega diplomata. In zanj ne moremo reči, da je kak podložen sledilec navodilom iz Bruslja.

Vse to ravno v nasprotno luč postavlja trditve, da smo v primeru Skripal Slovenci ravnali pokončno, češ, da se nismo uklonili pritisku Zahoda, ki »za svoje obtožbe na račun Rusije ni predložil nobenih dokazov«. Pri tem opletajo z neobstojem kemičnega orožja kot razlogom za napad na Irak,  pri čemer zamolčijo, da med podporniki iraške intervencije ni bilo ne Francije, Nemčije, Norveške, Švedske, Belgije in številnih drugih držav, ki so Veliko Britanijo ob zastrupitvi Skripala brez oklevanja podprle.

Nedvomno obstaja zelo tehten razlog za tako enotno ravnanje jedrnih držav EU, ki ga naš ekspert za upokojence na čelu zunanjega ministrstva označuje kot »nespametno slepo sledenje v meglo zavitim domnevam«, da za napadom z živčnim plinom stoji Rusija.
Ta vlada je Slovenijo pripeljala v lose-lose situacijo, v kateri smo z udinjanjem Rusiji obveljali kot nezanesljiv partner, sedaj pa smo še na pragu zamere z Rusi, še preden je kolaboracija prinesla kakšno otipljivo korist.

Ruski vazali


Govorijo o pokončnosti, a v resnici je naša drža do Putinove Rusije izrazito servilna. V pričakovanju partikularnih benefitov smo se ji, na škodo naše kredibilnosti med zavezniki, leta klanjali, sedaj pa so nas mednarodne okoliščine potisnile v sila neprijetno zadrego. Ta vlada je Slovenijo pripeljala v lose-lose situacijo, v kateri smo z udinjanjem Rusiji obveljali kot nezanesljivi partnerji, sedaj pa smo na pragu zamere z Rusi, še preden je kolaboracija prinesla kakšno otipljivo korist.

To po svoje pojasnjuje vladno neodločenost, ki je po nekaj dneh s klicem slovenskega veleposlanika iz Rusije na posvetovanje, že tako ali tako navzočega v Sloveniji, pripeljala do milejšega ukrepa. Prepozno, da bi prepričala zaveznike in še vedno dovolj, da je užalila Ruse.

Če kdo, se takšne slovenske zunanje politike lahko veselijo Hrvati in drugi, s katerimi imamo nerešene bilateralne spore.

Živela Protiimperialistična fronta!


A v koaliciji so svojo omahljivost vendarle prodajali z lažjim srcem, saj so osrednji mediji, predvsem pa domača javnost, vsaj tista, ki vedno znova izvoli levičarsko oblast, izrazito na strani Rusije. Pri tem, kot je zapisal dr. Žiga Turk, ne gre toliko za proruska stališča, kot za »instinkt proti Ameriki, proti kapitalizmu, proti Zahodu, proti demokraciji, proti človekovim pravicam, proti tržnemu gospodarstvu ....« ki se skuša nekako racionalizirati.

(Ne)prikrita nastrojenost proti Veliki Britaniji in zahodnim zaveznikom ter neomajno zagovarjanje Rusije v primeru Skripal tako ponovno razgaljata pravi obraz slovenske levice, idejno in politično formaliziran 26. aprila 1941 v Protiimperialistični fronti. Ideološki vzorec je enak medvojnemu, ko so partizani, oblečeni in siti od zahodno-zavezniških paketov pomoči, slavili Sovjetsko zvezo in velikega očeta Stalina, od katerega niso dobili ničesar, kot v knjigi o svoji partizanščini opisuje kasnejši jezuit Franc Cerar.

Besede Mihe Kordiša o »orkestrirani gonji zahodnega imperializma proti Rusiji« zvenijo kot kakšen transkript iz Kidričevega nagovora v Vidmarjevi vili o pripravah na oborožen odpor proti svetovnemu imperializmu, kateremu leta 2018 prikimava glavnina slovenskega naroda.

Zgodovinar Luka Lisjak v tem vidi povzetek "kar je najslabšega pri nas: teorije zarote, hlepenje po trdi roki, etatizem, nostalgija po komunizmu, sanje o Sloveniji kot neuvrščenem arbitru, resentiment do modernosti, vazalski instinkt ...". V jedru tega je "patološko sovraštvo do svobode, po katerem je vse epifenomen iger moči," Rusija pa je v tem pojmovanju "nekakšen vrelec gole sile, najbližji "slovenski duši"". 

In ker razen volje do moči v svetu ne velja nič drugega, moramo izbrati Rusijo, doda in zaključi, da se z drugimi besedami temu reče tudi fašizem.

Prav v naklonjenosti Putinovi Rusiji kot stični točki evropske radikalne desnice in slovenske (nič manj radikalne) levice pa je največji paradoks te situacije. Če ne druga, je zabavno opazovati besedno in miselno ujemanje med Nacionalno fronto, Alternativo za Nemčijo, Neodvisnimi Grki, avstrijskimi Svobodnjaki, madžarskim Jobbikom ter Židanovimi Socialnimi demokrati, Karlovim DeSUS-om in Meščevo Levico. Pisana druščina z več skupnimi pogledi in cilji, kot so si pripravljeni priznati.

Vse to je dokaz več, kako pokvečen in levo-radikaliziran je slovenski politični koordinatni sistem.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike