Prejeli smo: V spomin na Hansa Künga

Ob smrti švicarskega duhovnika, teologa in filozofa Hansa Künga smo v uredništvo prejeli pismo bralca Alberta Smrečnika. Pismo objavljamo v celoti.

Življenje za svobodo kristjanov

S smrtjo teologa Hansa Künga je utihnil eden najpomembnejših kritičnih glasov krščanstva. Teolog stoletja v zgodovini pušča globoke sledi. Ko je Hans Küng marca 2018 dopolnil devetdeset let, je festivalska dvorana Univerze v Tübingenu pokala po šivih. Simbolično: Margot Käßmann, upokojena škofinja in pooblaščenka za reformacijo v Luthrovem letu 2017, je ovrednotila življenjsko delo švicarskega teologa stoletja. To ni bilo naključje, saj je Hans Küng še pred sklicem drugega vatikanskega koncila (1962-1965) v svoji ekumensko prelomni disertaciji utemeljeno dokazal, da je protestantski nauk Karla Bartha o božjem odpuščanju združljiv s katoliško dogmo tridentinskega koncila (1545-1563). "Fanfare v smeri ekumenizma že dolgo pred koncilom", kot je nedavno v švicarski reviji Aufbruch dejal Küngov poznavalec in publicist Erwin Koller.

Podobno kot Luteranka Käßmann je Hans Küng je že leta 1964 izjavil: "Resnica evangelija in resnica svetovnih religij sta lahko med seboj dialektično povezani. Po Küngovem mnenju iskanje krščanske identitete ne izključuje doseganja ekumenskega soglasja, temveč ga vključuje, in praktična posledica za kristjane je po njegovem mnenju: razumevanje, povezanost, solidarnost, obveznost Cerkve do manjšin kot pripadnikov svetovnih religij večine človeštva."

Temelji Küngovega projekta Svetovnega etosa so bili postavljeni že sredi 60-ih let prejšnjega stoletja, vendar so v polni meri zacveteli šele leta 1980. Za reforme v Cerkvi v letih koncila je Hans Küng delal vseskozi,leta 1960 je bil po kratkem pastoralnem delovanju v dvorni cerkvi v Luzernu, imenovan za predstojnika katedre za fundamentalno teologijo na katoliški fakulteti Univerze v Tübingenu, na povabilo papeža Janeza XXIII. Dobrega pa kot svetovalec koncila v Rimu in si neutrudno prizadeval za reforme v Cerkvi. V letih po koncilu, ko je bilo vprašanje izvajanja epoholnega srečanja, se je takrat razmeroma mlad teolog zavzemal z vsemi svojimi močmi na mnogih gradbiščih Cerkve za celostno obnovo. Küng je predlagal reforme rimskega sistema, odpravo obveznega celibata, sodobno veroizpoved (slovenski Credo nn), priznavanje služb drugih cerkva in njihovo praznovanje spomina Gospodove večerje, uvajanje demokratičnih elementov, posebno pri izvolitvi škofov, ordinacijo žensk, nov pristop k mešanim zakonom in ponovno poročene, okrepitev odločanja po vesti predvsem s pogledom na načrtovanje nosečnosti in spolnosti. Žal večina njegovih predlogov ni bila upoštevana.

Briljantnemu retoriku ni šlo za manj kot za oživitev na novo pridobljene svobode kristjana, ki temelji na njegovi »kristologiji od spodaj«.Ta se precej razlikuje od helenistično zaznamovane kristologije od zgoraj papeža Benedikta XVI. oziroma Josepha Ratzingerja. Leta 2007, kmalu po izidu svojih dvodelnih spominov Erkämpfte Freiheit (2002) in Umstrittene Wahrheit (2007 in kasneje še Erlebte Menschlichkeit nn), je Küng zapisal: "Takrat sem bil še vedno prepričan - in pri tem se sklicujem na konkreten pogovor v avtu, kjer je (Ratzinger) menil, da je ta pristop k Jezusu od spodaj, iz Svetega pisma in zgodovine, videl kot možnost. Ni slabo, on dela tako, jaz tako. Vsekakor sem bil dovolj prepričan o svoji zadevi, da sem lahko sprejel drugačen pristop. Videl sem, da se obe stališči dopolnjujeta. Osebno lahko, ko od spodaj pridem na vrh, od tam zgoraj lahko pogledam dol na Jezusovo podobo." Küng se je uprl ugovoru, da takšna drža zveni skoraj tako pragmatično kot pri kakem krovcu in da je morda zakoreninjena v švicarskem soglašanju : "Mislim, da me ni izoblikovalo soglasno razmišljanje v Švici. Prav tako nisem nikoli posebej izstopal, da bi posebej zagovarjal demokracije konsenza v negativnem smislu.

Precej bolj me je določal patos svobode. V svojem govoru ob 700-letnici Švice leta 1991 sem jasno opredelil svoje stališče, vse do mitov o Tellu, Winkelriedu in Rütliju. Na primer, stavek "ne klanjamo se Gesslerjevim klobukom" mi je bil pomembnejši od soglasja o demokraciji. Vedno sem govoril, da se v Švici ne klanjamo Gesslerjevim klobukom, tudi če so škofovski. " In Küng je podkrepil: "Že takrat sem se zavzemal za krščanstvo, ki bi bilo v skladu s Svetim pismom, v skladu s časom in usmerjeno k samemu Jezusu iz Nazareta. Zaradi tega sem se boril proti avtokratskemu, avtoritarnemu in včasih totalitarnemu rimskemu sistemu." Küngov izrek velja tudi sedaj po njegovi smrti, kljub nekaterim prizadevanjem papeža Frančiška: "Danes ugotavljamo, da je bilo usodno, da teh reform nismo smeli začeti izvajati. Usodno še danes!"

Rim zavrača

Po letih prebujenja v pokoncilskem času v 60-tih letih se je veter v Katoliški cerkvi vedno bolj obračal proti reformam. Medtem je po vsem svetu znan in v svetovnem omrežju povezan teolog iz Surseeja moral izkusiti to v svojih verjetno najbolj trpkih urah leta 1979, ko mu je Rim zaradi njegovih kritičnih vprašanj o nezmotljivosti papeškega sistema, ki je bil leta 1871 potrjen in razglašen za dogmo ex cathedra, odvzel dovoljenje za poučevanje v imenu katoliške Cerkve. Küng je temu nasprotoval z danes splošno nespornim prepričanjem: "Papeških izjav nauka ne moremo in ne smemo razumeti kot nezmotljivih. " Čeprav je bila novica o odvzemu dovoljenja za cerkveno poučevanje, ki ga je doletela med smučanjem v avstrijskem Lechu, za Künga "ogromen šok", švicarskega profesorja teologije ni povsem dotolkla na tla. Dve stvari sta mu bili jasni: "Tisti, ki ga bo Rim javno obsodil po vsem svetu, ne bo imel več enakega položaja v Cerkvi in na univerzi kot prej. Kurialni namen je jasen: Dokončno me hočejo onemogočiti kot katoliškega teologa! Ostal naj bi katoličan in duhovnik, vendar bom izgubil cerkveno dovoljenje za poučevanje in s tem cerkveno pravico do izpitov, s tem pa tudi svoje študente, doktorske in podoktorske študente ter končno tudi svojo fakulteto," je dejal Küng v pogovoru z avtorjem 2007. Ni se vdal rimski inkviziciji, ampak je uporabil vsa zakonita sredstva, da bi preprečil izključitev s teološke fakultete v Tübingenu. Poleg tega nobena od njegovih knjig ni bila predmet poštenega sodnega postopka. Nikoli mu ni bil ponujen dostop do spisov rimskih obtožb, nikoli ni imel poštene priložnosti, da bi se zagovarjal, edina ponujena možnost je bila ponižna podreditev. "Prepričan sem bil: naj se zgodi, kar se mora, ne bom se dal tako zlahka odstraniti od okna!" Po enako dramatičnih in neuspešnih poskusih posredovanja se je sedem od dvanajstih kolegov profesorjev v Tübingenu vdalo in prestopilo na rimskokatoliško stran. Tako je bil Küng v začetku leta 1980 prisiljen spakirati svojih 7 kovčkov na katoliški fakulteti, vendar je kot profesor teologije s svojim ekumenskim inštitutom vsaj obdržal vse akademske časti in mesto na univerzi brez pripadnosti fakulteti.

V dialogu s svetovnimi religijami

Hans Küng se je tako opremljen z novo svobodo in pokončno hojo leta 1980 ponovno odpravil v svet in raziskoval celine po sledeh ekumenske temeljne ideje v svetovnih religijah. Njegovo Iskanje sledi - mnogi se bodo spomnili istoimenske TV serije - se je vrtelo okoli vprašanj, kot so: Kakšen je pomen islama in judovstva za odrešitev človeštva? Kako se budizem, hinduizem in konfucianizem povezujejo s sporočilom moža iz Nazareta? In kako bi karakterizirali razmerje do agnostikov in deklariranih ateistov? Küng je intenzivno gojil medversko razpravo, pri čemer drugih religij ni nikoli dojemal kot tekmece, ampak "vedno kot razširitev in izziv lastne vere", kot ocenjuje nizozemski teolog Hermann Häring. To ekumensko iskanje smisla človeka med religijami, je zavezano iskrenemu iskanju odgovora pri religijah, je Hansa Künga z njegovim neodvisnim Ekumenskim inštitutom pripeljalo do naslednjega močnega podviga, razvoja in vzpostavitve projekta svetovni etos. Brez njegovega neodvisnega inštituta tega velikanskega projekta ne bi bilo mogoče izvesti. "Ne bi imel časa, da bi se vključil v vse nove raziskave - ne v teologijo in literaturo z Walterjem Jensom, ne v svetovne religije, indologijo, islamske študije, buddologijo, kitajske religije, ne v naravoslovje, ne v politologijo in psihologijo," je priznal Küng.

V svetu vojn in nespoštovanju človekovega dostojanstva, v katerem se nasilje danes ponekod spet ideološko opravičeno z religijo, je neustavljiv učenjak izluščil osnovne skupne značilnosti religij: "Ni miru med narodi brez miru med religijami. Ni miru med religijami brez dialoga med religijami. Ni dialoga med religijami brez globalnih etičnih standardov. Brez globalne etike, svetovnega etosa, naš globus ne bo preživel." Küng je na svojih predavanjih po vsem svetu spodbujal k razmišljanju o skupnih značilnostih religij.

Ideja svetovnega etosa

Küng je svoj koncept svetovnega etosa vedno razlikoval od ideje, da se zavzema za oblikovanje enotne svetovne religije. Vprašanja o življenju in smrti, vprašanja o smislu življenja, utemeljitev moralne zavesti, to so vprašanja, ki so skupna vsem ljudem in pri katerih lahko "religija in filozofija veliko naredita", je leta 2007 ob razstavi Svetovni etos v Baslu pojasnil ustanovitelj ustanove Svetovni etos.

Küngu je bilo jasno, da lahko svetovni etos, kot zavezujočega sprejmejo vse religije, verniki in neverniki le v skupnem dialogu. Za to pa je potrebno, da ljudje vseh religij vedo drug za drugega. Dejansko pa, po Küngovem mnenju, v resnici vedo veliko premalo o tem, kaj je skupno vsem verskim in etičnim tradicijam.

Zato je švicarski teolog neutrudno postavil v središče dve načeli človeškega sobivanja: z vsakim človekom je treba ravnati človeško. Kar ne želiš, da storijo tebi, tega tudi ti drugim ne stori. Na tem skupnem dobrem temeljijo štiri osnovne zapovedi, priznane v vseh svetovnih religijah: spoštovanje življenja, lastnine, resnice in partnerstva ali, kot je dejal Küngov dolgoletni sopotnik Hermann Häring: "Iz (1) prepovedi ubijanja je mogoče izpeljati nenasilje in spoštovanje vsega življenja, iz (2) prepovedi kraje pa sodobne zahteve po solidarnosti in socialni pravičnosti. Tretja (3) prepoved laži je v sedanji medijski dobi dobila novo nujnost kot zavrnitev manipulacije in korupcije, mostove h kulturi strpnosti in resnice pa je enostavno zgraditi. Navsezadnje so nekateri lahko zgroženi nad tem, kako blizu je pogosto posmehuje (4) prepovedi spolne nezvestobe/zlorabe in najmodernejše zahteve po kulturi enakopravnosti in partnerstva, pa tudi dolžnosti zvestobe in oskrbe otrok, starejših in šibkih." Ta merila ravnanja "lahko podpirajo in živijo verski in nereligiozni ljudje," je dejal Küng.

To je njegovo trdno prepričanje, ki je tudi osnovna podlaga za zaključno izjavo parlamenta svetovnih religij, ki je bil 1993 v Chicagu. O tem priča njegov nastop pred ZN leta 2001, pa tudi svetovno-politično vplivni državniki, ki so v Tübingenu imeli vsakoletni govor svetovnega etosa – od Kofija Annana do nekdanje irske predsednice Mary Robinson do nekdanjega kanclerja Helmuta Schmidta. S smrtjo Hansa Künga, utihne teolog stoletja, ki je s svojim življenjem pokazal, kako zanimiva in vplivna je lahko teologija, ki je odprta za svet. In Hermann Häring se še zdaleč ne moti, ko poudarja: "Za Krščanske cerkve bi bilo dobro, če bi sprejele spodbude, ki prihajajo od tod, in svoje sporočilo brez zadržkov postavile v službo spravljenega človeštva." Odslej bomo na svetu pogrešali Hansa Künga.

Avtor besedila je Wolf Südbeck-Baur, glavni urednik švicarske revije Aufbruch.

Prevod in priredba: Albert Smrečnik, prostovoljec pri Svetovni etos Slovenija.