[Prejeli smo] Nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić: Pustimo Ruse, Kitajce in 5. člen NATO pogodbe

Uredništvo
Vir: Shutterstock

Vojna je nadaljevanje politike (to je ekonomije) z drugimi sredstvi - misel, točnost katere se ne bo spremenila, dokler se celovito ne spremeni človek. Vojne bodo, kadar in kjer bodo ekonomski interesi, ki so notranja zakonitost političnih dogajanj in smernic. Vojna v Ukrajini, ki Slovenijo najbolj zadeva, je vojna za oplojevanje mednarodnega, predvsem zahodnega orožarskega hiper-kapitala, ki služi letno stotine milijard dolarjev. Zato bo trajala na eni strani, kolikor bo Zahodu oportuno, na drugi strani pa do popolne zmage Rusije, ki ji ta vojna ni v ekonomskem interesu, jo ekonomsko izčrpava, zato teži k čim hitrejši poti do zmage.

Izčrpavanje denarnih sredstev iz Ukrajine, zajem agrarno-industrijskega kompleksa, krepitev zahodnih valut …, je tisto, kar bo dajalo zagon vojni. Ne pa kakšna domnevna ruska krvoželjnost, volja po tujem, nagonski odpor do EU, demokracije, svobode ... Ker ima Rusija od vojne ekonomsko škodo, je, po splošnem načelu Carla von Clausewitza za dolgo vojno nezainteresirana stran. Vse, kar ima Ukrajina, ima v še večjem obsegu Rusija, torej odpade ratio legis gospodarske krvoželjnosti Kremlja. Da se razumemo - Rusi niso v tem pogledu prav nikakršni drugačni ljudje, le nahajajo se na drugi strani ekonomske logike. So pa zainteresirani za vzhodna ozemlja Ukrajine, kjer so pač praktično edini prebivalci Rusi.

Ali bo ZDA zapustila NATO in prepustila Evropo na milost Rusiji (in Kitajski), diši po lažni dilemi; do konca vprašljivo je, ali bodo ZDA kdaj zapustile ali zmanjšale udeležbo v tej vojaški strukturi. Prej kaže, da bi znali vpliv in ugled okrepiti, v cilju kanaliziranja dodatno nabranih sredstev v lastno vojaško industrijo, ki jo bodo za drag denar plasirali po celem svetu ter seveda znotraj NATO in EU. Ni se bati, da bi ekspozituram globalnega zahodnega kapitala, personificiranega v Ursuli von der Leyen in sorodnih, spodletelo zvijanje roke za hrbet članicam NATO. Vsa ta kamarila interesnih užitkarjev razvoja raket in bomboljubcev iz Davosa, Wall Streeta in naokoli najbrž ne bo dovolila izhoda iz primeža metanja denarja v osnovi za nič. Donald Trump ne kaže, da bi bil revolucionar ali reformator, temveč nekoliko bolj surov izterjevalec s strani gospodarstva ZDA ter svetovnih multikapitalskih središč. Možnost izključitve Slovenije ali katere koli druge članice iz zavezništva NATO ni verjetna; kokoši, ki nesejo zlata jajca, se ne meče v juho. Branili nas bodo od Rusov in Kitajcev do zadnje kaplje krvi, pri Donetsku, Kursku in v Kitajskem južnem morju.

Teza, da bo Rusija napadla kakšno izmed članic NATO, je možna, celo verjetna, toda ne bližje kot več tisoč kilometrov stran od Slovenije. To, kar počno slovenski nacionalni manjšini na Koroškem, v Furlaniji, Julijski krajini, Benečiji ... ni nič v primerjavi z maltretiranjem, ki ga ruska manjšina trpi v baltskih državah in tam naokoli. Slovenija je prva, ki bi morala razumeti vzroke napada Rusije na Ukrajino. Če tega ne želimo razumeti, se v recipročni meri odmikamo od esence spoznanja. Toda nič zato, ko bo čas, se bo pisalo tudi o tem. Do takrat smemo umevati, da se gredo Rusi vojno iz neke zlobe, avtistične zastrupljenosti z nasiljem, torej kar tako. V redu, naj nam zaenkrat bo. Smisel tega prispevka je odpirati vprašanja, ne ponujati odgovorov. Ocena, da utegne Rusija napasti Slovenijo, se kaže v luči umobolnega. V državi, raztegajoči se na območju več sto Slovenij, živi zgolj 147 milijonov ljudi. Jakutija, kot le eno izmed območij, je petkrat večja od Francije, v njej pa domuje le en milijon ljudi. Rusi demografsko odmirajo: množično se izseljujejo, gostijo milijone tujcev (skoraj brez izjeme radikaliziranih islamistov), tako da bodo v nadaljnjih 50-ih letih postali manjšina v svoji državi. Kje naj najdejo človeške resurse za osvajanje (torej naselitev) najmanj Moldove, Romunije, Madžarske, Slovenije, oziroma čemu jim to?! Ker se nahajamo na »geostrateško pomembnem območju«? Pomembnem za koga in zakaj? Rusom kvečjemu zato, da bi skozi Postojnska vrata vdrli in zasedli Italijo, Francijo in Španijo, kar bi terjalo okoli 40 milijonov okupacijskih sil za vzpostavitev oblasti na zasedenih naseljenih območjih.

Smisel tega prispevka je odpirati vprašanja, ne ponujati odgovorov. 

Predstavljajte si divizijo ali dve ruske armade, ki oborožena do zob koraka po glavni cesti mimo Hoč ali Slivnice, z vojaki, ki so zapustili domače kraje, da bi se naselili v Moskvi ali St. Petersburgu. Pa sedaj, namesto postopanja po nočnih omamnih središčih razvrata, postavljajo šotore po Hočah?! Morda smo preveč paranoični?! Nas ne bodo zasedli ne Rusi, temveč bi to znali biti Italijani, Avstrijci ali Madžari - nihče drug. V tem leži razlog, da plačujemo armadi ZDA varstvo zoper potencialne osvajalce in nasilneže. Možnost, da se nas loti Rusija, je na nivoju statistične napake. Če bi odšle ZDA, bi nas sosednje države, članice pripadajoče nam zveze, dokaj verjetno razkosale v času petih let.

In na koncu - kaj naj počnemo? Prenehamo skrbeti za Rusijo, Litvo, Finsko ali Japonsko; tako majhni, neznatni, razoroženi jim nismo v pomoč. Pustimo Ruse, Kitajce in 5. člen NATO pogodbe (da šteje napad na eno članico kot napad na vse). Plačujmo jim 2 ali 3 odstotke tega, kar moramo, da nam ne prileti opeka v izložbeno šipo. Sicer ne ruska, kar pa, v kontekstu, sploh ni pomembno.

Izbrano za naročnike
Preberite: 192. številka tednika Domovina
Domovina 192: Intervju - Andrej Boštjančič: V podjetništvu je ključno prilagajanje
Ferdinand Augustin Hallerstein
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Žalostna tri leta morije, a prvi obeti miru v Ukrajini
  • 24. 02. 2025
Geopolitična trenja razkrila neenotnost in neenakovrednost evropskih držav
  • 19. 02. 2025
Bo Slovenija poslala vojsko v Ukrajino?
  • 12. 03. 2025