Predsednik republike Borut Pahor: Sprava je pot

Slovenski narod je premaloštevilen, da si lahko privošči politični razkol. Zadnji čas je, da ločimo preteklost od naše skupne bodočnosti. Gospodarsko kulturni razvoj je nujen za obstoj naše skupnost in ga ne sme zavirati zelo traumatična preteklost.
Zato je nujno, da javnost spozna našo zgodovino tako kot je bila. Slika preteklosti, ki jo je pravljično priredila peščica komunistov pod okriljem kominterne in Stalina, mora dobiti realen izgled. Šele ,ko bomo vsi razumeli in spozanali kašen scenarji so nam pripravili evropski jezdeci apokalipse, tako fašistov kot nacistov, ki so svoj program začeli izvajati že med prvo vojno, še bolj pa po njej, bomo razumeli, da smo tudi Slovenci bili žrtve te barbarske in zločinske ideologije.
Zato bi se morali vsi zavedati, da so bili naši predniki žrtve vodji in podpornikov te politike.
Te ljudi, predvsem posamezne vodilne bi morali obsoditi in jih zapisati v zgodovino na tisto mesto, ki jim pripada. Tudi tisti posamezniki iz domobranske strani, ki so izvajali zločine nad nedolžnim prebivalstvom ali pa podpirali sorodno ideologijo, spadajo v to kvoto, kljub pravici obrambe.
Narod mora razumeti, da je v drugi vojni peščica komunistov naklepno in organizirano izvala bratomorno vojno. Kako se je kominterna pripravljala na revolucijo in prevzema oblasti smo se učili v šoli.
Seveda je bilo to predstavljeno kot nekaj pozitivnega, čeprav postopek prevzema oblasti ni bil nič drugačen od primerljivih barbarskih zločinskih prevzemov v zgodovini.
Čas bi bil, da se potomci teh groznih časov zavemo resnice in skupno obsodimo ta zelo žalostni čas, ki je bil našim prednikom vsiljen.
Ta čas bi moral biti pieteten in nedotakljiva svetinja žalosti in trplenja naroda. Zloraba s strani politike in posameznika, bi morala biti obsojanja vredna.
Le tako se bodo rane zacelile predvsem pa bomo imeli pogoje za boljše živlenje in obstoj v tem turboletnem svetu prihodnosti, ki ne bo rožnat.

Hvala, Helena!
Pozabila sem npr. še neverjetno literaturo g. Draga Jančarja - če prebereš recimo njegovo To noč sem jo videl ali In ljubezen tudi, enostavno ne moreš več tako površno in neempatično razmišljati o tem vojnem času in o ljudeh v njem. Jaz si upam reči, da če bi vsak Slovenec prebral samo kaj od tega našega velikega pisatelja, bi bilo vzdušje v družbi povsem drugačno. Ko je lani roman To noč sem jo videl prejel nagrado (kresnika) za najboljši slovenski roman desetletja, bi lahko recimo vsako slovensko gospodinjstvo prejelo en izvod - ali pa letos ob 25. juniju, za darilo.:)

Odličen zapis, Jasna!
Iskreni in sočutni mladi ljudje ste garant za obstoj in napredek domovine!

Gospod Pahor je to lepo povedal in SAZU je opravil veliko delo s tem dokumentom, ni pa po mojem mnenju predsednik omenil vseh zelo pomembnih ljudi in pobud, ki so si v zadnjih 30 letih prizadevali širiti prostor dialoga in sprave. Zdi se mi, da je veliko dobrega na tem področju npr. prispevala pobuda Resnica in sočutje, ki je nekaj let nazaj ob 70-letnici konca druge svetovne vojne organizirala po Sloveniji mnoge dogodke, na katerih so besedo dobila iskrena osebna pričevanja ljudi, ki lahko po mojem mnenju največ prispevajo k umiritvi strasti in k preraščanju črno - belega slikanja preteklosti, ki nima nobene zveze z realnostjo. Mnogi od teh dogodkov so bili tudi posneti in so na youtubu - vredni ogleda. Potem imamo tu še Pričevalce in Intervjuje g. Jožeta Možine ter njegove in nekaterih drugih zgodovinarjev strokovne raziskave in knjige ... Pa oddajo Moja zgodba na Radiu Ognjišče, ki jo ureja g. Jože Bartolj ... Knjige g. Borisa Pahorja in še koga ... g. Tomaža Erzarja in druge strokovnjake na področju psihologije/psihoterapije/teologije/filozofije, ki prav tako prinašajo s svojimi objavami in delom pomembna nova spoznanja o globljih vidikih odpuščanja in sprave in nam pomagajo razumeti vse to ... Pa tudi mediji, kot je Domovina, ki se trudijo prinašati resnico za razliko od drugih, navijaških medijev, ki raje podpihujejo delitve in širijo in poglabljajo strah pred "nenašimi" ...
In verjetno še precej drugih pomembnih prizadevanj, da smo lahko v zadnjem času slišali in se vživeli v ljudi, ki so z nami delili svoje zgodbe in spoznanja. Meni se zdi, da je vse to prav tako pomembno kot uradna obeležja, proslave ... Verjetno celo še bolj. Mislim, da se predvsem nas, mladih, iskrene zgodbe dotaknejo mnogo bolj kot kakšen spomenik sredi Ljubljane ali govori politikov. Opažam pa, da je tudi del mojih vrstnikov leta 2021 povsem ujet v ideologijo, v "heroje" in "izdajalce" in "rdeče" in "bele" in "naše" in "vaše" ... Torej očitno te človeške zgodbe in usode preprostih ljudi vseh strani in barv, ki so se v nekem trenutku nemočni in prestrašeni znašli v podivjanem času v podivjanem svetu, še niso prišle do njih in še niso imeli priložnosti, da postanejo sočutni. Manjkajo pa nam tudi pričevanja pogumnih ljudi, ki so se spravili na najbolj osebni in človeški ravni - ko so potomci enih in drugih premagali strah drug pred drugim, si segli v roke, si odpustili, skupaj prižgali svečko na grobu ... Take zgodbe si želimo slišati, da prinesejo prijaznost in (za)upanje v našo deželo.