Tako sanjamo v Carigradu: dobro jutro s prizorišča finala evropskega košarkarskega prvenstva!

Matej Hrastar
0

Danes se bo v Carigradu končalo 40. Evropsko prvenstvo v košarki. Slovenska reprezentanca se je prebila v finale z osmimi zmagami in brez poraza ter navdušila evropsko košarkarsko občinstvo s svojimi izredno atraktivnimi predstavami. Četrt stoletja so se reprezentanti uvrstili na prav vsako prvenstvo in čisto vsakič zaostali za pričakovanji.

Res je, da so bili cilji vedno postavljeni visoko. A letos ni bilo nič drugače, pa je vseeno slovenska izbrana vrsta prišla do zadnje stopnice – do tekme za naslov prvaka.

Kapetan

Šele s časovno distanco se bo pokazalo, kakšen neverjeten podvig je uspel selektorju Igorju Kokoškovu, njegovemu štabu in igralcem. Šest prvenstev so bili za Slovence izločilni boji kot zakleti. Nato so – z eno izjemo – šestkrat  zapored doživeli razočaranje v četrtfinalu. Šele 13. prvenstvo je srečno, prineslo je popoln prelom s tradicijo t.i. »luzerske mentalitete«.

Največje zasluge za to ima Goran Dragič, najverjetneje bo po finalu postal najkoristnejši igralec turnirja (MVP). Njegova zrelost, razumevanje delovanja moštva, mentorska vloga in zagnanost, vse to je slovensko reprezentanco povzdignilo iz dobre v vrhunsko moštvo.

Dragič je po tekmi s Španijo na vprašanje, v čem vidi razliko med nekdanjimi in tokratno postavo Slovenije, novinarjem povedal: »V preteklosti smo imeli izvrstne igralce, vrhunska imena evropske košarke, ampak vsi so bili živčni, ni bilo sproščenosti. Tem fantom sem prvi dan povedal naj uživajo v igranju, tudi med tekmo. Jaz se smejim, Luka (Dončič) se smeji in ko drugi vidijo kako uživaš, se ta energija prenese tudi na druge«.

V preteklosti smo imeli izvrstne igralce, vrhunska imena evropske košarke, ampak vsi so bili živčni, ni bilo sproščenosti.

Vodja

Dragič ima za seboj skoraj desetletje izkušenj iz lige NBA, več kot katerikoli slovenski košarkar. Nihče ga ne razume bolje kot selektor Igor Kokoškov, ki je tako kot Dragič, prehodil pot od vajenca do uveljavljenega imena.

Kokoškov je v ekipo dodal še nujno mirnost in osredotočenost. Igralci mu zaupajo in ga spoštujejo. Je tudi spreten sogovornik. Po polfinalni zmagi sem ga vprašal, če je bila to zasluga izjemne taktične priprave ali res vrhunske izvedbe slovenske reprezentance. Odgovoril je: »Zvito vprašanje! Če rečem, da smo se dobro taktično pripravili, bom jaz pobral vse zasluge. Ni šans!«

Prepričan sem, da se bo kdo (ali pa se je že) obregnil ob njegovo srbsko poreklo in dejstvo, da v finalu Slovenija igra prav s Srbijo. »Nihče ni večji Slovenec od mene, ko moramo zmagati tekmo,« je bil njegov odgovor po zmagi nad Latvijo.

Kokoškov je v ekipo dodal še nujno mirnost in osredotočenost. Igralci mu zaupajo in ga spoštujejo.

Družina različnih

Tudi preostanek reprezentance ima precej povezav z današnjo tekmico. Dragičev in Dončičev oče sta po rodu Srba, Murić in Blažič sta del kariere preživela v Beogradu, Čančar v Srbiji igra še dandanes. Zato je srbščina tudi lingua franca te reprezentance. Morda za koga moteče, sem pa prepričan, da bo marsikdo hitro zamižal na obe očesi, ko bodo fantje domov prinesli zlato in na Kongresnem trgu plesali na Golico in vpili »Kdor ne skače ni Sloven’c«.

Celo Anthony Randolph, ki je zmotil kar velik del slovenskega življa, naenkrat ni več tako velik problem. Seveda je državljanstvo dobil po hitrem postopku in seveda je to praksa, ki lahko v najslabši obliki pripelje do popolnega razvrednotenja naroda in države. Pa naj še kdo reče, da ni Anthony Randolph, sramežljivi fant iz Kalifornije, ki je bil rojen v Nemčiji, naredil za Slovenijo v teh dveh mesecih dovolj, da je potni list več kot upravičil.

Okupacija Turčije

Randolph se je medijem na tem prvenstvu uspel v veliki meri izogniti. Tudi Slovenije ni preveč podrobno spoznal. Zdaj bo videl, kaj je to slovenska veselica. Že na tribunah carigrajske dvorane Sinan Erdem ga bo ob vstopu na igrišče pozdravilo več kot 5000 glasnih slovenskih navijačev, ki so od 4h zjutraj čakali na letalski prevoz.

Potem ob slavju v Carigradu in na koncu na ljubljanskem Kongresnem trgu, kjer bo danes sprejem za košarkarsko reprezentanco, ki je znova pokazala, kaj se da narediti, če v ekipi vsi vlečejo v isto smer in se podredijo skupnemu cilju.

Zmaga bo, tudi če bo medalja srebrna. Pa verjemite, ne bo! Ne s takšno igro in takšnim pristopom.


—————————————————————————————————————————

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime