Poraz od teroristov na mopedih in v sandalih: čas je za reformo zveze NATO

foto: pixabay.com
Po bliskovitem talibanskem prevzemu oblasti v nemirnem Afganistanu, neuglednem odhodu zahodnih sil in ponižujoči predaji tristo tisočglave afganistanske vojske se je svet začel vrteti malce drugače. Mogoče ne toliko v smislu predrugačenja razmerij sil med svetovnimi igralci, kot pa v samem dojemanju teh igralcev.

Začnimo brutalno iskreno: ZDA so si na en mah zapravile ugled zaupanja vrednega zaveznika in močno okrnile status kredibilnega, strah vzbujajočega nasprotnika. Biden zagotavlja, da je bil ameriški cilj (oziroma cilj prisotnosti zahodnih vojsk) v Afganistanu dosežen, in da nikoli ni bil primeren čas za umik.

Konservativni ameriški komentator Tucker Carlson (FOX) meni nekoliko drugače: primeren čas za umik je bil pred 19 leti, ko smo ugotovili, da bin Ladna ni v Afganistanu. Problema ne vidi v tem, da so se ZDA umaknile, pač pa kako so se umaknile, in s tem odpira vprašanje kredibilnosti voditeljstva pristojne politike: "Česarkoli se dotaknejo, to spremenijo v kaos. Ne le tam (v Afganistanu, op.a.), tudi v ZDA."


Posnetek komentarja Roka Freliha je na voljo na koncu prispevka.




Čeprav Biden trdi, da ZDA iz Afganistana niso hotele graditi nove države, je verjetno na mestu Carlsonova opazka, da so želeli "iz kamenodobnega Afganistana ustvariti sodobno Belgijo". Poleg voditeljstva gre torej tudi za vprašanje vrednot, po eni strani teh, ki jih je Zahod Afganistancem želel izvoziti (vemo zakaj so ti poizkusi klavrno propadli), hkrati pa nas bi še bolj morale skrbeti vrednote, ki jih Bidnova administracija streže svojim zaveznikom.

Mnogo se govori o tem, da so ZDA Afganistane pustile na cedilu. Kaj pa, če bodo nekoč na cedilu pustile južne Korejce? Kako državo iz zavezništva? Torej še danes odnos ZDA do zaveznikov pravilno opiše hladnovojna krilatica, da bodo ZDA pred Rusi branile Evropo do zadnjega Evropejca? Postavljajo se ta in še mnoga druga vprašanja, a kot bomo videli, sploh ne gre za to.

Gre za to, da je poraz, umik, pobeg, kakorkoli hočete, je zgolj razgalil tisto, kar smo vedeli že dolgo: po koncu hladne vojne je NATO izgubil smisel, na žalost pa je bil preokoren, da bi se prilagodil novemu. Namen zavezništva je bil tvoriti protiutež Sovjetski zvezi, ki je (kasneje) ustanovila Varšavski pakt. Organizaciji sta bili skoraj identični, vsaka s svojim hegemonom (dokazljivo s preprostimi analizami).

https://twitter.com/jjansasds/status/1427267585389862913

Hladno vojno je Zahod zmagal, Ruska sfera je bila obrezana po doktrini Brzezinskega, ZDA pa so NATO uporabljale bolj ali manj za lastne interese. Zavezništvo se je skrhalo do te mere, da občasno prihaja celo do spopadov med silami zavezniških držav (Turčija in Grčija), zahodne vojske pa se rajši ukvarjajo z vključevalnostjo in mavrično ideologijo, kot pa z realnim nasprotnikom, ki ga predstavlja Kitajska.
Z Natom je nekako tako kot z EU: brez njega na dolgi rok ne bomo preživeli, z njim v trenutni obliki pa bomo propadli

Z Natom je nekako tako kot z EU: brez njega na dolgi rok ne bomo preživeli, z njim v trenutni obliki pa bomo propadli. Potrebujemo ga, a kakšnega? Varnostna paradigma je globalna, in tisti, ki menijo, da Zahod lahko preživi brez povezovanja, se moti. Tako čez palec, povprečna država EU ima toliko prebivalcev kot povprečno kitajsko (vele)mesto. Podobo o kapacitetah in potencialih ter posledično o naši usodi si ustvarite sami.

NATO nujno potrebuje reformo. Potrebuje poenotenje v novem poslanstvu. Nujno je, da spremeni fokus, preseže ideološke razlike, začne graditi na najmanjšem skupnem imenovalcu vrednot zahodne civilizacije in spremeni odločevalske procese. Predvsem pa je pomembno, da več pravic in odgovornosti dobijo ostale članice poleg ZDA. Za takšno reformo se je zavzemal že nekdanji predsednik Trump, a ni bil uslišan.

Res je, kot je dejal generalni sekretar Stoltenberg, da se gre iz te lekcije marsikaj naučiti, a se bojim, da bo, kot že tolikokrat, ostalo le pri besedah. "Zanimivo" bo tudi spremljati reševanje nove humanitarne in posledično migrantske krize, ki ga je napovedal visok predstavnik Borrel. Zahod kot civilizacija je namreč izgubil kompas, in se ukvarja sam s sabo namesto s svetovnimi problemi. In potem neko moderno vojsko porazijo teroristi "na mopedih in v sandalih", v Evropo pa se valijo trume ilegalnih prebežnikov.

Ko smo že pri moderni vojski in migrantih: pred kratkim je dr. Iztok Prezelj v intervjuju za STA povedal: "Zdaj gre za umikanje nenasilnih, moderniziranih ljudi proti tradicionalni paravojaški sili, ki se ne bo ustavila, ki ne bo pomišljala, da bi fizično odstranila vse tiste, ki podpirajo mednarodno skupnost in ne njih."

Povedal je tudi, da je bila pripravljenost Afganistanske vojske precenjena. No, med vojaki, ki so se vračali z misij, je bilo dostikrat slišati podatke, ki so močno kazali na takšen razplet, kot smo ga doživeli. Na tem mestu bi si celo upal trditi, da so Afganistanci na cedilu pustili sami sebe bolj, kot so jih pustile ZDA: niso se bojevali za svojo državo. Ali je v njihovi zavesti to sploh bila njihova država? Komu so Afganistanci sploh pripadni? Več kot na mestu je misel ruskega obveščevalca iz filma Deveta četa, ki je mlade vojake pripravljal na vojno: "Nihče in nikoli še ni premagal Afganistana."

Ali Zahod premaguje samega sebe? Če se spomnim prepierjevega tvita: upam, da to ni simbol začetka konca dobe zahodne civilizacije.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike