Pomanjkanje duhovnikov. Kje so rezerve?

p. Branko Cestnik
5

Duhovnikov glede na njih prejšnje številčno stanje in glede na zdajšnjo mrežo župnij primanjkuje. Smo na meji tega, da dodamo pridevnik “obupno” primanjkuje. A če bi jih bilo zadnjih sto let manj in če bi bila mreža župnij manj gosta, bi zdajšnjega vse manjšega števila duhovnikov ne jemali tako alarmantno. Primerjava se ponuja sama. Na južni polobli je manj gosta mreža župnij in pastoralnih institucij, nikoli ni bilo presežka duhovnikov, pa Cerkev vseeno diha in se krepi. Če povem v številkah in prikažem v razpredelnici:

Katoliška Cerkevpribližno število vernikovštevilo duhovnikov
SEVER
(Evropa, S. Amerika)
400.000.000270.000
JUG
(Afrika, Azija, Oceanija, J. Amerika)
800.000.000135.000

Podatki so iz l. 2009 (navaja jih ameriški religiolog John L. Allen v knjigi The Future Church). Danes bodo seveda podatki nekoliko drugačni (nekaj tisoč več duhovnikov), a bolj kot sama točnost številk nas izziva od daleč razviden razkorak med statističnim stanjem duhovnikov na Jugu in Severu. Če mi tožimo, da primanjkuje duhovnikov, koliko bolj naj tožijo na Jugu?

Še več, ker se Cerkev na Jugu kljub manjšemu številu duhovnikov krepi, na Severu pa kljub večjemu številu duhovnikov slabi, se odpirajo še bolj intrigantna vprašanja. Bom izpostavil enega: Ali ta kriza pomanjkanja duhovnikov vodi v pastoralno katastrofo ali dolgoročno vodi v pastoralno normalizacijo? V tisto normalizacijo namreč, ki jo preroško predvidevata in pripravljata duh in črka 2. vatikanskega koncila.

Z globalno sliko smo nekoliko zrelativizirali našo lokalno paniko ob pomanjkanju duhovnikov. Zdaj poglejmo tipične slovenske dileme.

Odgovor na krizo poklicev ne more biti “der Blaulichtpfarrer”

Kakorkoli že, v Cerkvi na Slovenskem smo zaradi vse manj duhovnikov pred velikimi preizkušnjami in spremembami. Na preizkušnji so tako škofje kot duhovniki in laiki.

Škofe tare velika skrb, kako župnijam zagotoviti duhovnikov in s tem omogočiti, da bo pastoralna in zakramentalna dejavnost normalno tekla. Duhovniki vse bolj postajajo lik, ki ga je dunajski pastoralist Paul Zulehner že pred desetletjem duhovito imenoval “der Blaulichtpfarrer” – župnik z modro lučjo; torej župnik, ki bi moral na svojem avtu imeti modro luč kakor policija, saj po cestah vse bolj hitro divja od cerkvice do cerkvice, da opravi ta ali oni obred. To je vsepovsod navzoči župnik, ki na koncu nima časa za kakovostne pastoralne in osebne odnose, zaradi aktivizma pa tudi peša v molitvenem življenju.

Jasno je, da odgovor na krizo ne more biti pastoralno-personalna politika mašenja lukenj in pretvorba duhovnika v cestnega dirkača. Ampak ravno slednje je trenutno na Slovenskem glavna pastoralna taktika. Zadeve so na meji med občudovanjem in zgražanjem. Na Celjskem, na primer, imamo hribovskega župnika, ki je pri 82 letih prevzel še eno hribovsko župnijo. To ni vse. Dodatna župnija je od prve oddaljena celih 26 km. Občudujem ga, ker je to storil na lastno pobudo. Zgražam se, da smo tako daleč prišli, da morajo duhovniki garati v svojih častitljivih letih tako rekoč do zadnjega diha.

Ljubeči kremplji laikov

Tu so še ljubi laiki, ki so zlasti na podeželju zelo vezani na tradicijo oz. na urnike in navade, ki “so vedno bili”. Nekoč sem v župniji, kjer župnikujem, ker v nedeljo nisem našel duhovnika za zamenjavo, eno mašo vseeno imel po urniku, za drugo pa prosil, naj gredo v sosednjo faro. Doživel sem fiasko. Velika večina ljudi, ki sicer hodijo redno k drugi maši, to nedeljo enostavno ni šla k nobeni maši. Kajti če gredo k maši v 3 km oddaljeno sosednjo faro na sever ali v ono 6 km oddaljeno na jug, so tam “prišleki”. Počutijo da se neugodno, pravijo.

Hočem reči, stoletne meje far, tudi določena tekmovalnost med slednjimi, čustvena navezanost na domači zvonik, tradicija kot pomembno ponotranjeno vodilo so dejavniki, ki še kako vplivajo na pojav “župnika z modro lučjo”. Skratka, naj ima raje duhovnik štiri ali pet nedeljskih maš, le da bomo vsi imeli “svojo mašo” pod domačim zvonikom!

Laiki imajo zelo radi duhovnika, ki se žrtvuje za njih. Ljubeče ga objemajo. Povsod ga hočejo imeti zraven. Toda premalo jih pomisli na duhovnikovo utrujenost, živčnost, zdravo prehrano, potrebo po počitku, zdravje … Zgodi se, govoril bom zase, da so seštevki vseh pričakovanj laikov do duhovnika, faranov do župnika, kakor ljubeči kremplji. Ljubeče te stiskajo, ti pa na kakšnem notranjem organu že krvaviš.

Racionalizacija, laiki, stalni diakoni

Toda če se škof zavestno odreče trenutno glavni pastoralno-personalni politiki mašenja lukenj, kaj ima na razpolago drugega? Naštel bom tri zadeve, ki niso novotarije, temveč jih najdemo v slovenskih strateških pastoralnih dokumentih, kot sta Plenarni zbor in PiP: racionalizacija, laični sodelavci, stalni diakoni. Namerno bom pustil ob strani bolj “radikalne” korake, kot so reorganizacija župnijskih meja vključno z ukinjanjem nekaterih župnij (se že dogaja na Nemškem in Češkem), ustanavljanje pastoralnih enot (v modi predvsem v Italiji) in spet živo hipotezo “viri probati” (v duhovnike posvečeni poročeni ugledni in preizkušeni možje).

Želeti je, da bi racionalizacija v naši Cerkvi bila zastavljeno načrtno in zelo podprta z avtoriteto škofa.

Veliko rezerve je v racionalizaciji. Racionalizacija seveda že poteka, vendar bolj po sili razmer kot po nekem načrtu. Župnik, ki ima dve župniji, ki sta oddaljeni ena od druge, denimo, do 10 km, naj ima dve nedeljski maši. Eno v prvi, drugo v drugi. Bog je ljudem dal avtomobile, naj jih uporabijo! Krščujmo le eno nedeljo na mesec, ne pa da si duhovniki drobimo vse sobote in nedelje, da ustrežemo ljudem. Želeti je, da bi racionalizacija v naši Cerkvi bila zastavljeno načrtno in zelo podprta z avtoriteto škofa. Duhovnik, ki “racionalizira” na svojo roko, je namreč lahko tarča hudih kritik.

Laični pastoralni sodelavci naj storijo, kar lahko in morajo. Stokrat zapisano in izrečeno, a še vedno je treba to ponavljati. Koliko duhovniške energije je bilo v zadnjih desetletjih porabljene za obnovo objektov! Koliko duhovniške energije gre za golo administracijo in logistiko! Koliko za golo kolportažo verskega tiska! Religijski menedžement, če tako imenujem kar zajetno kopico cerkvenih opravil, lahko opravljajo laiki in s tem pomembno prispevajo k osebni rasti in graditvi skupnosti. Duhovnik je zato, da očetovsko bedi na skupnostjo, oznanja evangelij in deli zakramente.

Stalni diakoni ostajajo kot nekakšen misterij Cerkve na Slovenskem. Dogmatično in pravno je že dolgo vse pripravljeno, da bi jih bilo več, a njih od nikoder. Razlog je preprost in vsem na očem: lik celibatnega duhovnika je v psihologiji slovenskega katoličana premočan; poročeni diakon je razumljen kot nekak kvazi-duhovnik, nekak pomanjkljivi surogat za duhovnika. Naslednji razlog je ekonomski. V Sloveniji so mašni nameni hrbtenica duhovniške ekonomije, stalni diakon pa ne more maševati. Kako bo torej živel, če se bo še mlad ves predal tej službi?

Pomanjkanje duhovnikov? Slovenska Cerkev ni samo poklicana, da se bolj pametno organizira, temveč da gre tudi in predvsem v svojo globino.

casopis-maliPrispevek p. Branka Cestnika je bil objavljen v septembrski številki tiskane Domovine.

Do decembra bomo nekaj člankov iz tiskane Domovine objavili tudi na spletu. Dostopne bodo vsem bralcem. Kasneje pa bodo vsebine iz tiskane Domovine in določene izbrane spletne vsebine dostopne le naročnikom.

Podprite nas že danes in nam pomagajte ustvarjati Domovino! S podporo prejmete tiskano Domovino na dom. (klik!)

5 KOMENTARJI

  1. p. Branko vrhunski zapis!

    Verniki se bomo morali navadati na novo situacijo. Od duhovnikov ne moremo več pričakovati, da boste urejali vse od a do ž.

    Prav tako pa se boste morali tej situaciji prilagoditi duhovniki. Manj bo skrbi za materialno in več za duhovno. V primeru, da se bo nesorazmerje nadaljevalo … torej, da boste duhovniki bolj obremenjeni s premoženjem kot z duhovno oskrbo, bo samo še večja suša. Morda pa je tu priložnost, da verniki prevzamemo kakšne skrbi in odgovornosti? Je pa realnost taka, da danes povprečen zaposlen dela časovno več kot nekoč. Zato je težko biti zraven še prostovoljno aktiven.

    “Koliko duhovniške energije je bilo v zadnjih desetletjih porabljene za obnovo objektov! Koliko duhovniške energije gre za golo administracijo in logistiko! Koliko za golo kolportažo verskega tiska! ”

    Enostavno ni argumenta, da so duhovniki na direktorskih funkcijah, ki z njihovim duhovništvom nimajo zveze. Še več: zdi se, da nekateri prav potrebujejo stolčke v medijih, da prikrivajo svoja spolna nagnenja. Prav mediji so zanje najbolj privlačni.

  2. “Kajti če gredo k maši v 3 km oddaljeno sosednjo faro na sever ali v ono 6 km oddaljeno na jug, so tam “prišleki”. Počutijo da se neugodno, pravijo.” Verjemite jim, da se res. Cerkev oz. verniki so zaprta družba. Ne samo, da si “prišlek” v drugi fari, “prišlek” si tudi v lastni fari, če si Boga našel pozno in tako nisi skupaj s starši že kot otrok zahajal k maši. Takšna je moja izkušnja, kar nekaj “vrat” mi je bilo in je še vedno zaprtih. Nikdar pa nisem pomislila, da so tudi duhovniki le ljudje, da so izčrpani in utrujeni in da preprosto ne morejo biti vedno na razpolago in dobre volje. Nekako samovšečno sem pričakovala, da me bojo sprejeli odprtih rok, nekako v smislu “hej, dobili ste novo vernico, bodite srečni”. Vsekakor upam, da se bo našla rešitev tako v prid duhovnikov kot faranov.

  3. “Laiki imajo zelo radi duhovnika, ki se žrtvuje za njih. Ljubeče ga objemajo. Povsod ga hočejo imeti zraven. Toda premalo jih pomisli na duhovnikovo utrujenost, živčnost, zdravo prehrano, potrebo po počitku, zdravje … ”

    Živim v župniji, ki se je v manj kot letu dni poslovila od dveh duhovnikov, ki nista dočakala niti 45 let. Najprej je umrl naš župnik. Štirih nedeljskih maš, dveh na podružnicah – nobena ni od župnijske cerkve oddaljena niti 5 km – ni zmogel sam. Kot duhovni pomočnik mu je z eno mašo pomagal župnik sosednje župnije, ki je po smrti našega župnika prevzel za pol leta tudi našo župnijo. Po prihodu novega župnika, ki zaradi pritiska vernikov ni uspel z racionalizacijo, je nadaljeval s pomočjo do svoje smrti. Oba sta odšla v najlepših letih, sredi dela, ko bi, če bi jima bilo dano živeti bolj urejeno in zdravo, lahko delovala še veliko let.

    Molitev za duhovne poklice in svetost duhovnikov ni dovolj, moliti in skrbeti bo treba tudi za zdravje duhovnikov (zdrava prehrana, rekreacija, primeren počitek). Pa še za modro odločanje škofov pri uveljavljanju novega sloga in razumevajoč odnos vernikov po župnijah.

  4. “Religijski menedžement, če tako imenujem kar zajetno kopico cerkvenih opravil, lahko opravljajo laiki in s tem pomembno prispevajo k osebni rasti in graditvi skupnosti.”

    Kaj pa če je slika obrnjena? Na primer imamo župnika, ki bi se rad sam ukvarjal samo z prenovo in gradnjo. Nikogar noče zraven, ko karkoli rečeš zelo ljubeznivo, se počuti napadenega. Hkrati vidiš, da je ves zgaran, a mu potihem tudi zameriš, ker pri pridigi slišiš samo cinizem, zakonska skupina je razpadla, odkar je prišel, mladine je vedno manj in se ne srečujejo več, verouk imajo otroci po urniku enkrat na mesec, vabilo k dejavnemu krščanskemu življenju iz njegovih ust pa se sliši nekako tako: “Če želite, pridite. Nobenega ne bom silil.”

    Kaj lahko laiki naredimo???

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime