Opozicija bi se po referendumu o 2. tiru morala pogledati v ogledalo
POSLUŠAJ ČLANEK
Močno oglaševani in pričakovani referendum o II. tiru (krajše za: Referendum o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper) je prišel, se zgodil in številne zopet presenetil. Priznam, tudi mene.
Presenečenje glede rezultata je po svoje presenetljivo, saj medijski ter javnomnenjski strokovnjaki kar ne morejo iz svojih kalupov, v katere bi radi prelili ter zmodelirali slovensko javno mnenje. Lahko bi rekli, da se bodo slovenski mediji spričo njihove totalne nezmožnosti večje družbene refleksije morali končno pogledati v ogledalo
Toda v ogledalo se mora pogledati tudi slovenska desno-sredinska opozicija. Opomba: kljub širokemu taboru nasprotnikov, ki je vključeval stranko Levica, se tu seveda omejujemo na desno opozicijo, ki bo verjetno na volitvah tvorila drugi blok za sestavo vlade.
Iz osebnih opažanj ter spremljanja odzivov na rezultat predvsem preko internetnih medijev sem tako potegnil nekaj zaključkov:
1. Velja rek: »Veliko babic, kilavo dete.« Široka politična koalicija je lahko močna na volitvah, če ima jasno določene točke, osebe fokusa. Če se začne boj mikro-skupinic za dominacijo, pojav malih voditeljčkov, ki se derejo drug čez drugega kot petelinčki na kupih gnoja, če ni enotnega fokusa – in še posebej (!), če se vleče ideološke poudarke, ki so povsem neprimerni - potem to zmanjša privlačnost celotnega političnega bloka. Lahko je namen pravičen, dober, toda volivec vse instiktivno dojame kot neresno. Nikoli ne podcenjuj volivca. Pika.
2. Slovenija medijsko še ni v povsem internetni dobi oz. soočenja imajo svojo težo: Spletni mediji očitno še ne nudijo pravega odgovora na medijske monopole v t.i. 'mainstream medijih'. Klasična soočenja pri veliki večini prebivalstva očitno nosijo veliko težo. Ljudje nimajo časa za poglabljanje in sledenje politiki, ker so prezaposleni s svojimi dnevnimi zadevami. Za večino je dovolj za končno odločitev samo ZADNJE soočenje v kampanji.
Zato je bil kaotičen in hektičen pristop - skupaj z nasilnim izpadom posameznika - strani PROTI na zadnjem soočenju tisto, kar je pri povprečnem volivcu prevagalo. Izgovori na zaroto, Kučana/Murgle/UDBO – to ne vzdrži presoje. Vsak resni politik bi že na samem dogodku ustrezno in civilizirano reagiral.
3. Neustrezna prilagoditev taktike realnosti trenutka: Kot je v svojem lucidnem komentarju zapisal urednik tega portala, je bil faktor, ki je vplival na izid referenduma tudi trenutno stanje v državi. Gospodarstvo raste, zaposlenost se dviguje, plače v marsikaterem poklicu rastejo. Ljudje so to opazili in situacijo občutijo kot izboljšanje. Obenem je veliko ljudi dobilo občutek, da se Vlada vseeno trudi, mislijo: »Poglejte Magno, Yaskawo, II. tir«, ergo: »dajmo zdaj vsaj to izpeljati«.
Seveda, opozicija je govorila, da za tir JE, ampak ne za takšno koruptivno IZVEDBO. Zdi se mi, da ta argumentacija do volivcev ni prišla, oziroma je bila izgubljena »v prevodu« z napakami opisanimi pod točkama 1. in 2. Ustrezna prilagoditev mnenja naslovniku je torej nekaj, s čimer ima slovenska desnica dolgoletne težave.
4. Put your money where your mouth is: Javna izpostavitev številnih posameznikov tako v minuli kot v prejšnjih referendumskih kampanjah je nedvomno vredna vsega spoštovanja. Takšno dejanje terja od osebe obilno mero poguma. Toda, če je takšna izpostavitev določene osebe nato bolj 'klic vpijočega v puščavi', potem je trud lahko zaman.
Slovenska desna opcija ima že dolgo časa težavo z mobilizacijo ljudi na terenu. Če na referendumski dan nisi sposoben zmotivirati ljudi, da se odlepijo od kavča in gredo na volišča, potem rezultata ne more biti. Četudi kot opozicija izhajaš iz lažjega položaja kritike, se desnica očitno še mora naučiti, da je za uspeh potrebno garati in da nič ni podarjenega.
Če bo desna sredina kdaj na volitvah želela prepričljivo zmagati, bo morala začutiti stanje v državi, nanj ponuditi prepričljive odgovore ter pod svoj dežnik spraviti kar največ dobromislečih ljudi.
Tega se na zadnjem referendumu na žalost še ni naučila. Opoziciji tako lahko figurativno sporočimo: 'Sedi, cvek, nazaj v klop.' Le upamo lahko, da ji ne bo potrebno po naslednjih volitvah zopet dvakrat v klop: znova učiti se nagovarjati volilno telo in znova sedeti v opozicijskih klopeh državnega zbora.
Presenečenje glede rezultata je po svoje presenetljivo, saj medijski ter javnomnenjski strokovnjaki kar ne morejo iz svojih kalupov, v katere bi radi prelili ter zmodelirali slovensko javno mnenje. Lahko bi rekli, da se bodo slovenski mediji spričo njihove totalne nezmožnosti večje družbene refleksije morali končno pogledati v ogledalo
Toda v ogledalo se mora pogledati tudi slovenska desno-sredinska opozicija. Opomba: kljub širokemu taboru nasprotnikov, ki je vključeval stranko Levica, se tu seveda omejujemo na desno opozicijo, ki bo verjetno na volitvah tvorila drugi blok za sestavo vlade.
Iz osebnih opažanj ter spremljanja odzivov na rezultat predvsem preko internetnih medijev sem tako potegnil nekaj zaključkov:
Slovenska desnica ima dolgoletne težave z ustrezno prilagoditvijo mnenja naslovniku.
1. Velja rek: »Veliko babic, kilavo dete.« Široka politična koalicija je lahko močna na volitvah, če ima jasno določene točke, osebe fokusa. Če se začne boj mikro-skupinic za dominacijo, pojav malih voditeljčkov, ki se derejo drug čez drugega kot petelinčki na kupih gnoja, če ni enotnega fokusa – in še posebej (!), če se vleče ideološke poudarke, ki so povsem neprimerni - potem to zmanjša privlačnost celotnega političnega bloka. Lahko je namen pravičen, dober, toda volivec vse instiktivno dojame kot neresno. Nikoli ne podcenjuj volivca. Pika.
2. Slovenija medijsko še ni v povsem internetni dobi oz. soočenja imajo svojo težo: Spletni mediji očitno še ne nudijo pravega odgovora na medijske monopole v t.i. 'mainstream medijih'. Klasična soočenja pri veliki večini prebivalstva očitno nosijo veliko težo. Ljudje nimajo časa za poglabljanje in sledenje politiki, ker so prezaposleni s svojimi dnevnimi zadevami. Za večino je dovolj za končno odločitev samo ZADNJE soočenje v kampanji.
Zato je bil kaotičen in hektičen pristop - skupaj z nasilnim izpadom posameznika - strani PROTI na zadnjem soočenju tisto, kar je pri povprečnem volivcu prevagalo. Izgovori na zaroto, Kučana/Murgle/UDBO – to ne vzdrži presoje. Vsak resni politik bi že na samem dogodku ustrezno in civilizirano reagiral.
3. Neustrezna prilagoditev taktike realnosti trenutka: Kot je v svojem lucidnem komentarju zapisal urednik tega portala, je bil faktor, ki je vplival na izid referenduma tudi trenutno stanje v državi. Gospodarstvo raste, zaposlenost se dviguje, plače v marsikaterem poklicu rastejo. Ljudje so to opazili in situacijo občutijo kot izboljšanje. Obenem je veliko ljudi dobilo občutek, da se Vlada vseeno trudi, mislijo: »Poglejte Magno, Yaskawo, II. tir«, ergo: »dajmo zdaj vsaj to izpeljati«.
Seveda, opozicija je govorila, da za tir JE, ampak ne za takšno koruptivno IZVEDBO. Zdi se mi, da ta argumentacija do volivcev ni prišla, oziroma je bila izgubljena »v prevodu« z napakami opisanimi pod točkama 1. in 2. Ustrezna prilagoditev mnenja naslovniku je torej nekaj, s čimer ima slovenska desnica dolgoletne težave.
Če bo desna sredina kdaj na volitvah želela prepričljivo zmagati, bo morala začutiti stanje v državi, nanj ponuditi prepričljive odgovore ter pod svoj dežnik spraviti kar največ dobromislečih ljudi.
4. Put your money where your mouth is: Javna izpostavitev številnih posameznikov tako v minuli kot v prejšnjih referendumskih kampanjah je nedvomno vredna vsega spoštovanja. Takšno dejanje terja od osebe obilno mero poguma. Toda, če je takšna izpostavitev določene osebe nato bolj 'klic vpijočega v puščavi', potem je trud lahko zaman.
Slovenska desna opcija ima že dolgo časa težavo z mobilizacijo ljudi na terenu. Če na referendumski dan nisi sposoben zmotivirati ljudi, da se odlepijo od kavča in gredo na volišča, potem rezultata ne more biti. Četudi kot opozicija izhajaš iz lažjega položaja kritike, se desnica očitno še mora naučiti, da je za uspeh potrebno garati in da nič ni podarjenega.
Če bo desna sredina kdaj na volitvah želela prepričljivo zmagati, bo morala začutiti stanje v državi, nanj ponuditi prepričljive odgovore ter pod svoj dežnik spraviti kar največ dobromislečih ljudi.
Tega se na zadnjem referendumu na žalost še ni naučila. Opoziciji tako lahko figurativno sporočimo: 'Sedi, cvek, nazaj v klop.' Le upamo lahko, da ji ne bo potrebno po naslednjih volitvah zopet dvakrat v klop: znova učiti se nagovarjati volilno telo in znova sedeti v opozicijskih klopeh državnega zbora.
Zadnje objave

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«
7. 2. 2025 ob 15:30

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?
7. 2. 2025 ob 12:41

Evroposlanka Tomašič: Gre za resno kršitev demokratičnih načel
7. 2. 2025 ob 8:49

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
7. 2. 2025 ob 6:00

Italijani (znova) pozabili na slovenščino
6. 2. 2025 ob 18:30

Fiskalni svet: manjši prihodki, večji odhodki
6. 2. 2025 ob 15:24
Ekskluzivno za naročnike

Pavle Ravnohrib: »Zdrava pamet je danes prepovedana«
7. 2. 2025 ob 15:30

So muslimanske naglavne rute zdravstvenih delavk sporne?
7. 2. 2025 ob 12:41

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
7. 2. 2025 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
FEB
07
FEB
07
Koncert Novomeškega simfoničnega orkestra
19:00 - 22:00
FEB
08
Prešernov dan v Koroškem pokrajinskem muzeju
09:00 - 18:00
FEB
08
Prešernov smenj 2025
10:00 - 22:00
Izbor urednika

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
7. 2. 2025 ob 6:00

Sobodajalci vladi očitajo, da se uničuje steber slovenskega turizma
6. 2. 2025 ob 6:00

[Video] Drzni zmagovalci: Prof. dr. Janez Štrancar
5. 2. 2025 ob 9:02

Pred praznikom kulture – 186. številka tednika Domovine
5. 2. 2025 ob 6:10

Domovina 186: Diktatura Svobode
5. 2. 2025 ob 6:00
4 komentarjev
Alojzij Pezdir
Referendumski izid s komaj petinsko volilno udeležbo ter komaj malo čez desetino za vladni zakon o drugem tiru ter manj kot desetino tistih, ki so glasovali proti, je otipljivi poraz neposredne demokracije, delovanja političnih strank in t. i. civilne družbe. Nihče od političnih protagonistov ni pri tej žalostni zgodbi brez greha in nikomur ne bo prav nič pomagalo, če bo vztrajno sprevračal krivdo za porazno stanje demokratične kulture na one "druge".
Dejstvo, da je Cerarjevi vladi, vladajoči koaliciji SMC-Desus-SD in razbohoteni državni administraciji ob vseh privilegijih, ki jih ima vladna stran ob samoumevni podpori množičnih medijev, uspelo za aktivno referendumsko opredelitev pridobiti le petino volilnega telesa in za vladno zakonsko opcijo izgradnje 2. tira komaj malo čez desetino volilnega telesa, bi bilo lahko naivnežem iz opozicije tudi osnova za zmotno samoprevaro, da bo njim v nadaljevanju zlahka mogoče pridobiti vsaj opazni delež od tistih osemdeset odstotkov neaktivnih oz. neopredeljenih volivcev.
"Bazen" za "lov" volilnih glasov je po zadnjem klavrnem referendumu videti zares velik, toda največja zabloda bi bila verjeti, da bodo očitno zmedeni, neopredeljeni, razočarani in nezainteresirani volivci v prihodnje kar sami "noreli" in se živahno pustili "uloviti" ravno na vsakršne predvolilne "vabe" koalicijskih ali opozicijskih političnih strank.
Državljani smo siti neodgovornih "otročjih igric" samopašnih in čez vsako mero zdrave pameti egocentričnih političnih oz. strankarskih prvakov v od interesov javnosti vse bolj izoliranem "političnem peskovniku", kjer se medsebojno zmerjajo in žalijo, pljuvajo in mikastijo naši samovšečni in samozadostni ter narcisoidno vase zaljubljeni prvaki političnih strank, ki v tej svoji medsebojni pobalinski ihti ne opazijo, da jim v vsakem volilnem ali referendumskem krogu sledi in zaupa manj volivcev ter da jih vse večji del volilnega telesa prepoznava kot najhujšo oviro nujnega družbenega preobrata od pogubne mrtvoudne strankokracije k resnični parlamentarni demokraciji, od vladavine privilegiranih družbenih elit k enakosti vseh državljanov pred ustavo in zakonom ter od nadvlade tranzicijskega mafijsko organiziranega politično-kriminalnega podzemlja k javnemu, preglednemu in preverljivemu izvajanju ter uresničevanju na volitvah sprejetih začasnih političnih pristojnosti, odgovornosti in pooblastil.
"Deli in vladaj" je staro vodilo vseh diktatorjev in samopašnežev v zgodovini, ki ima, žal, tudi pri nas celo še v 21. stoletju mnogo strastnih posnemovalcev in uresničevalcev. In sicer tako na ravni države oziroma razmerij med strankami in civilnodružbenimi gibanji kot tudi na ravni notranjih razmerij v posameznih političnih strankah in civilnodružbenih gibanjih.
Rezultat prakticiranja tega pogubnega načela je popolna razdeljenost, sprtost in tako rekoč atomiziranost slovenskega političnega prostora ter najnižja stopnja zaupanja volivcev v demokracijo in njene institucije, v med sabo egoistično in narcisoidno popadljive politične prvake in stranke ter v neposredne oblike izražanja politične volje, kot so volitve in referendumi. Vsi, ki jim je zares kaj do demokracije kot temelja vsakršnega političnega, gospodarskega in socialnega napredka ter razvoja k večji družbeni blaginji, bi se morali končno odgovorno soočiti s porazno resničnostjo in se zavedati, da so prav oni poklicani in dolžni STORITI kaj konkretnega in otipljivega, da se bo to demokratično, politično, gospodarsko in socialno zaostajanje samostojne Slovenije za primerljivimi državami razvitega sveta in EU končalo ter preobrnilo v smer postopne, a vztrajne razvojne rasti.
kdorkoli
Na političnem polju imamo veliko nesimetrijo med orientacijo "levo" - "desno" - obe oznaki sta pogojni, prilagojeni skladno z "našim" vodilnim ideološkim principom totalne laži: kapitalistični milijonarji so po njem "levi", socialno čuteči, delovni siromaki so pa "desni"... Opozicija niti približno nima takšnih možnosti kot vladni blok, ne v ljudeh, medijih, še manj v finančnem ozadju in temu neravnotežju primerni so potem tudi rezultati njenega delovanja.
Kljub temu nedvomno lahko opazimo, da "desnica" v parlamentu deluje, se napreza - a to vidi le tisti, ki hoče videti in delo parlamenta vsaj bežno spremlja. Druga stvar je, koliko je to delo učinkovito v smislu rezultatov. "Desnica" daje veliko predlogov in amandmajev k zakonom, ki pa na glasovanju propadejo, ker ima vladna stran veliko glasovalno premoč. No, bomo videli, kako bodo končala razkritja pranja denarja v državnih, "sistemskih" bankah.
Ob hudi nesimetriji med vladno stranjo in opozicijo ugaša tudi demokracija, saj si vladna stran ne privošči le preglasovanja skoraj brez diskusije svojih poslancev, ampak navadno ravna izključno po svojih željah tudi pri pripravi zakonov. Do starega sistema partijske nadvlade na vseh področjih pod gesli iz časa komunizma (javno zdravstvo, javno šolstvo, državna podjetja, zaviranje privatizacije itd.) zdaj manjka zelo malo. Mogoče le še to, da se opozicija prostovoljno odstrani iz parlamenta, ker itak ne more doseči nič, prav nič. In to celo najbrž prav nikogar ne bi motilo; kot kaže, niti volivcev ne. Skoraj prepričani smo lahko, da bi to bilo sprejeto večinsko in z navdušenjem - "saj opozicija itak nič ne naredi, samo ovira in meče polena pod noge".
In potem bomo živeli v "enotnosti", brez nadležnega in utrujajočega opozicijskega "sitnarjenja" in "nagajanja" - spet bo natanko tako, kot je že bilo: živeli bomo kot v raju - če verjamete!?...
lojze19
Ah, saj ni tako preprosto ( ali zapleteno-kot vzameš). Ko sem se pogovarjal z mnenjskim vodjem civilne iniciative mi je prostodušno rekel: "vem, da se bo kradlo, vendar je boljše, da kradejo naši kot desni" . Ko sem v naši vasi govoril s preprostim kmetom mi je rekel: 2 tir rabimo že dvajset let in jaz sem za zakon, saj ne bom k financiranju nič prispeval (sic!). Ko sem se na sestanku tistih, ki bomo sofinancirali izgradnjo , oglasil s strokovnimi in argumentiranimi dokazi o nepotrebnosti tako financiranega, pa tudi tako načrtovanega projekta, so bili bodoči sofinancerji soglasni: drugi tir podpiramo, vendar ne takšno financiranje. No, in potem imamo skorumpirano oblast, ki dela kar hoče. To kaže na stanje duha v Sloveniji, desnica dol ali gor!
slovenc sm
Levica je uspela stroko spraviti na ničelno raven. To pomeni, da vsak tehnični argument razlagajo tako, da ga na koncu razvrednotijo. Problem so tudi še kakšne druge ekonomske novotarije. Recimo fotovoltaika, električni avtomobili, ipd. Nobeden od teh nima tehnične in ekonomske osnove za uspešnost na trgu a jim države s subvencijami omogočajo, da so uspešni. Drugače povedano, politika se je odločila, da to mora uspeti in to za vsako ceno. Pri nas je enako le da nihče ne upa reči, da bo recimo 2.tir subvencioniran. Enako velja za TEŠ6 ipd. Nihče ne upa najprej sklicati strokovnjake, ki bi predstavili tehnološke opcije za vsako od investicij, kjer bi preverili ekonomske, ekološke in po potrebi še ostale vplive in jih nato rangirali glede na točke, ki bi jih dobili. Nato bi se stroka odločila, kaj je najbolje za državo in naloga politike bi bila, da zadevo uredi na pregleden in jasen način. Potem se ustanovi podjetje, ki je odgovorno za izpeljavo projekta in preko mednarodnih razpisov se potem celotna zadeva izpelje. To je vsa umetnost pri vseh večjih projektih v državi. Glede tega, kdo bo več kradel pa je vsekakor najprej treba treba razpustiti tretjo vejo oblasti - sodstvo. Le to namreč ne opravlja svoje vloge v državi, za katero je zadolženo. Zato pa zadeve padajo, ljudi se obsoja za iste stvari ene tako, druge drugače, itd. Ni druge, kot da najprej uvozimo cca. 150 sodnikov iz recimo Nemčije, jih seveda plačamo in na novo postavimo sodni sistem. Tukaj mislim predvsem na izvajanje zakonodaje.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.